Za roman Težka voda je prejela nagrado za najboljši literarni prvenec Slovenskega knjižnega sejma, knjiga pa je bila nominirana tudi za kresnika, Cankarjevo nagrado in kritiško sito ter se zdaj prevaja v pet jezikov.
Nedavno je izšel njen novi roman Bili smo trije. To je zgodba o razpokah v družini in negotovosti resnice. Sprašuje se, kako se preteklost vriva v to, kar smo, ter kako živeti z dejstvom, da za to, kdo postajamo, ni nobenih navodil. V pogovoru razkriva, kako si je izborila prostor za pisanje, o razliki med osebno in kolektivno svobodo ter odnosih, ki so hkrati najtrdnejši in najkrhkejši del našega življenja.
Nekoč ste rekli, da ne izhajate iz okolja, kjer bi bilo branje časopisov nekaj vsakdanjega, in da novinarstvo ali pisanje dolgo sploh nista bili realna možnost. Kako to?
Časopise smo pri nas uporabljali za zavijanje zimskega radiča. (Se zakrohota.) Da bi jih ob nedeljski ali sobotni kavi prebirali, no, to se res ni dogajalo. Odraščala sem z mamo in sestro, imele smo eno knjižno polico. Kar pa ne pomeni, da me mama ni vedno podpirala v različnih umetniških ambicijah, ampak podpirala me je do mere, ki se je njej zdela bivanjsko smiselna oziroma o kateri je bila prepričana, da je še finančno znosna.
