Petra Marc in Tjaša Perko: Danes na glavo, jutri pa naprej

Ena poroča s kriznih žarišč, druga skače skozi ogenj. Prijateljstvo zunanjepolitične novinarke Petre Marc in kaskaderke Tjaše Perko je čisti »rokenrol«, kot pravita sami. V iskrivem dvojnem intervjuju rušita stereotipe o ženski tekmovalnosti in dokazujeta, da se njuna vez z leti le še poglablja. Med smehom in adrenalinom sta nam razkrili svoje največje strahove, tisti najbolj pozorni bralci pa boste med vrsticami našli tudi subtilno ljubezensko potrditev.

Skriti vir pravi, da po 25 letih prijateljstva še vedno vsako jutro eno uro klepetata po telefonu.

Petra: Ob osmih zjutraj.

Tjaša: Ne, ne, zadnje čase nekoliko kasneje.

Je to jutranja meditacija ali prvovrstna obveščevalna služba?

Petra: To je rutina.

Tjaša: To tako je. Kot zajtrk. No, zajtrka ne jeva. To je najina jutranja kava.

Petra: Je pa res, da vsake toliko pride dan, ko se nama urniki ne poklopijo do te mere, da sem jaz že na terenu ali ona že v fitnesu, čeprav je to bolj redko.

Tjaša: In takrat moram jaz ob 11h nujno napisati sporočilo: »Ej, a si živa?« Sicer pa so to življenjske teme. Ko nas moški kaj razkurijo, ko nas kaj otroci živcirajo, služba ... Ali pa samo, kako bedno je vreme.

Petra, menda vaš partner ob vajini jutranji navadi, zjutraj večkrat obrne z očmi zaradi dolgih debat …

Petra: Ja, res me je vprašal: »Pa kaj si imata vidve sploh še za povedati?! Saj se ne poznata od včeraj, to ni nova ljubezen, to je petindvajset let stara stvar!« … Tako, da – čim več takih ljubezni, s katerimi lahko vsako jutro eno uro govoriš.

Tjaša: S Petro sva karakterno enaki, obe dajeva. Jaz dajem in ona daje. Večina prijateljstev ni takih. Midve sva, sve, svi »giverja«! Saj boš dala v dvojino, ne? (smeh)

Petra: Treba se je zavedati, da nič ni samoumevno. Če ne investiraš v žensko prijateljstvo, na dolgi rok razpade.

Tjaša: Zmeraj pravim, da je ona moja družinska sestra, ki je pač nimam.

Tjaša, vas smo vajeni, da se mečete s stolpnic, drvite v gorečem avtomobilu, pri svojem delu ste sodelovali z velikimi svetovnimi imeni, kot so Megan Fox, Salma Hayek, 50 Cent in drugimi. Petra, vi ste sredi vojne odšli v Ukrajino, da bi prenesli glas ljudi. Katera je v resnici hujša kaskaderka?

Tjaša: Saj ko ti to nekdo pove na tak način, res vidiš, da nisva normalni!

Kaj je hujše: tvegati svoje telo za zabavo ali tvegati svoje življenje za resnico?

Tjaša: Zame je Petra absolutno bolj nora!

Petra: No, jaz pa ne bi iz goreče zgradbe skočila! Je pa res, da ko sem šla v Ukrajino, je bilo varnostno tveganje malo višje kot sicer.

Tjaša: Jaz res nisem panik, vedno sem tista, ki ustvarja dobro voljo, ampak v tistem momentu me je pa spreletelo: »Čakaj, ampak tam ti lahko prileti bomba!«

Petra: …In tako je bila Tjaša ena od treh ljudi, s katerimi sem delila lokacijo.

Tjaša: V smislu: če bo kaj narobe, jaz ti krijem hrbet! (smeh)

Petra: Dejstvo je, da grem jaz v nevarnost pripravljena. Takrat sem bila pripravljena za svetovni potop. Se pa spomnim, ko si me ti klicala, in mi povedala, da moraš že petič z neke jahte skočiti v ledeno morje! In to bolna! S 40 °C vročine! To res ni nekaj najboljšega, kar lahko v življenju narediš!

Tjaša: Uf, ja, snemali smo v tujini, in ker sem bila edina, ki sem to kaskadersko delala, sem pač mogla oddelati. Sicer bi šel milijonski projekt – kam?

Petra: Razumem, da oddelaš z vročino neka lažja dela. Ampak to so pa res hudi fizični napori, ki si jih mi sploh ne predstavljamo.

Kako pa nadzorujete svoje telo? Športnice in športniki v vaših letih običajno končajo kariero. Razmišljate tudi o tem?

Tjaša: Adrenalin te zelo hrani. Športno sem zelo pripravljena in vem, da sem takih podvigov sposobna! Glede starosti ne razmišljam, je res, da si letos nisem zadala toliko projektov. V kaskaderstvu sem imela cilj, da bi delala z določenimi igralkami, in sem. … Je pa res, da je še ena na seznamu, s katero bi želela sodelovati, in mogoče se bo to zgodilo v naslednjem letu!

In ne izdate?

Tjaša: Ne, absolutno ne. Stara sem skoraj 40 in zdi se mi, da je življenje dolgo in lahko veliko stvari delaš! Zato zdaj delam v dogodkovni industriji, ki se mi zdi precej podobna produkciji in filmu. To mi ustreza, da lahko vse skupaj manevriram še kot mama, hkrati pa sem več v Sloveniji.

Petra: V bistvu zdaj živimo zelo polno življenje.

Tjaša: Jaz sem čisto »on fire«! Kljub temu, da nisem še čisto tam, prav pride glava 40-letnika!

Petra: Za telo pa je pač treba poskrbeti, ne. No, ti za to skrbiš veliko bolj kot jaz.

Tjaša: Jaz moram biti pripravljena, če me zdaj pokličejo, in rečejo: »Ej, čez tri tedne bo treba narediti kaskadersko akcijo!« Na castinge ne hodim več, ker so ta leta minila. Sedaj me pokličejo in jaz se odzovem, če mi čas in vloga ustrezata. Iskreno mi je tako bolj všeč. Ne da se mi več tekmovati in ponujati, to je za mano.

Sta bili kdaj v hudi nevarnosti? V Ukrajini ali pa na snemanju?

Petra: Ko greva ven, sva ves čas v hudi nevarnosti. (smeh)

Tjaša: S skirojem po mestu, takrat sva v največji nevarnosti! Ampak tega se ne sme povedati!

Petra: Mislim, da je bila najnevarnejša situacija, v kateri sem se znašla, ena kritična noč v Ukrajini, ko je bilo nad nami več deset balističnih raket in smo vsi morali v zaklonišče. Hkrati pa je bil to z distance gledano tudi smešen trenutek, saj je bilo pri Oleni Zelenski kar nekaj prvih dam na obisku, in naenkrat sem sredi noči pila čaj z ženo Aleksandra Vučića, s tem, da sva bili obe v pižamah. To je preprosto nenavaden trenutek, saj prve dame vedno srečujemo do potankosti urejene, sredi noči, ko piska alarm, pa smo vsi enakovredni, v bistvu vsi nič vredni. Hvala bogu, je ta noč minila in sem se lahko potem vrnila v svojo lepo varno Slovenijo. Oni pa trpijo že štiri leta. Upam, da bo kmalu boljše.

Tjaša: Jaz sem se v največji nevarnosti znašla na snemanju prizora za film Hitman, ko sem se na krmilu motorja vozila brez čelade. Kaskader, s katerim sem bila v tandemu - dvojnik Ryana Reynoldsa – je napačno odreagiral: motor je padel na nenačrtovano stran, jaz pa sem z glavo udarila ob tla. Hvala bogu, so bili kamenčki, ki so udarec ublažili, ampak, ja, takrat sem dobesedno videla zvezdice!

Ste se takrat vprašali: Pa kaj mi je tega treba?

Tjaša: Ne, nisem se. Samo rekla sem si: dobro je šlo mimo! Jaz se ne sprašujem, meni je preprosto 'kul'.

To vas dela živo!

Tjaša: Ja, pa res imam ogromno izkušenj in vem, da sem zavarovana.

Razen, če niste!

(smeh) No, načeloma so situacije, ki so zelo nevarne. Recimo tri mesece po porodu sem šla v Italijo snemat film o princesi Diani. Vozila sem paparace, moški so mi iz avtov ven leteli, mi pa smo s starimi italijanskimi avtomobili s katastrofalnimi zavorami vozili rally po cesti, ki na levi ni imela ograje, le grd prepad navzdol proti morju! Morali smo biti res previdni vozniki, saj smo vozili en za drugim tako. Na koncu so bili posnetki res dobri! In ja, vsem bi se med snemanjem lahko kaj zgodilo. Samo kaj naj, to nas dela žive! Meni je fajn, jaz to delam od majhnega, zame je to normalno.

Koliko pa je ženske konkurence v tem poslu?

Tjaša: Vedno bolj se razvija! V Sloveniji smo mi, ki pokrivamo Balkan, so ženske kaskaderke, ki se zelo dobro pretepajo, ki zelo dobro vozijo avto, motoristke. Čeprav mislim, da bo sedaj naša največja konkurenca UI. Žalostno.

Petra: Ja, a ti delaš vse to!

Petra, kako pa se vi borite s konkurenco in pritiski v novinarstvu?

Petra: Svet obrambe in zunanje politike je precej moški, zato sem na začetku kar grizla. Spomnim se trenutkov, ko sem prišla na teren, in so me gledali na način »a ti sploh ločiš puško od pištole?!« Pa sem magistra obramboslovja. Ampak prek strokovnega dela sem dosegla, da so mi z mojimi referencami praktično vsa vrata odprta. V resnici imam največ problemov tu okrog Slovenije. Ko sem na Finskem želela priti do generala, da mi razloži razmere v povezavi z Rusijo, sem brez problema dobila odobreno prošnjo. Za snemanje na poljskem vadišču, ko so nabavljali novo opremo iz Južne Koreje, kar je v Evropi redkost, sem poklicala na tri številke, poslala dva maila in sem bila tam. Opremo so pokazali samo meni. Medtem ko v Sloveniji sicer velikokrat razumejo, da rabim podatke, za veliko stvari pa se morajo še naučiti, da jih ne rabim jaz osebno, temveč, da jih rabi javnost, in da pometanje pod preprogo na dolgi rok nima smisla.

Kaj pa pritiski?

V času pred volitvami je najbrž več pritiska na teme, ki se dotikajo notranje politike kot zunanje. Sama sem imela največ težav s pritiski predvsem s strani javnosti med covidom. Ko sem poročala, da je Portugalska 89-odstotno precepljena, sem dobila ogabne maile o tem, kako lažem, kako pretiravam, da ne imenujem, kako sem plačana s strani Pfizerja, tisoč in eno stvar. Tudi ko sem odpotovala na Portugalsko, govorila z njihovim NIJZ-jem in predstavila, kako so stvari zgodovinsko pogojene, sem bila še zmeraj vse, samo človek ne.

Tudi zaradi takih situacij se sproščata s športom. Glede na to, da skupaj obiskujeta jogo; sta tisti prizadevni ali oni, ki ju je potrebno miriti, ker klepetata in se smejita?

Tjaša: Ne, pridno delava, samo včasih se pa res, ravno ko sem v strešici, spomnim, da ji moram nekaj povedati!

Petra: Ampak na žalost je določeno, da ne smemo klepetati.

Klepetata pa med drugimi športnimi aktivnostmi. Tjaša, vi ste tista, ki preganja …

Tjaša: Ne, jaz sem taka nežna slaba vest.

Petra: Če naju primerjaš, moram priznati, da se s športom ukvarjam manj kot Tjaša.

Tjaša: Ampak tvoja služba je taka, da si do sedmih zvečer zaposlena.

Petra: To je res. A zagotovo bi rada imela Tjašino disciplino, da bi vstala ob šestih in bi do devetih že oddelala trening. Potem gre zvečer še na jogo in naslednji dan gre še 'žurat', vmes še skuha in me pokliče: »Ej, kaj če greva danes na Rožnik?« Seveda skušam v glavi sprva najti vse razloge, da ne bi. A ko spoznam, da nimam teh razlogov, ona že meri kilometre in korake!

Tjaša: Je pa tvoj plus, da se voziš v službo z biciklom!

Je pa zanimivo dejstvo, da ste vi, Tjaša, poročeni s profesionalnim smučarjem, sami pa ste še do nedavnega bili – v šali rečeno – naravna smučarska kaskaderka!

Tjaša: Jaz sploh nisem znala smučati! Ko pa je zaključil kariero, sem si za rojstni dan zaželela, da me nauči, da bomo lahko končno šli vsi štirje kot družina smučat. In sem se naučila v enem dnevu! Seveda, pa imam tako srečo, da je tudi gospa na moji levi (pokaže na Petro, op. p.) učiteljica smučanja in me je še ona izpilila.

Petra: In glede na njeno kilometrino, jo moram res pohvaliti!

Poleg joge, smučanja in Rožnika pa se družita tudi na koncertih!

Petra: U, ja, na Elvis Jackson morava iti.

Tjaša: Ja, to je res, ja. Zdaj imajo nov komad, ne?

Petra: Ko greva na koncert, sva spet, kot da imava 15 let. Na zadnjem koncertu sem stage divala!

Kako, prosim?

Tjaša: Jaz nisem mogla verjeti, to je bil moj življenjski trenutek! Jaz sem ji povedala, da se tega ne grem, njej pa rekla: »Pojdi, če si upaš, jaz te bom snemala!« In je rekla: »Prav!«

Petra: In je bil najboljši možni trenutek!

Sta pa večkrat tudi na koncertu Hama in Tribute to Love, kajne?

Petra: Bili, ja.

Tjaša: In bova tudi še šli. (pogled proti Petri in smeh)

Kaj je po vajinem mnenju največja iluzija o svobodi sodobne ženske?

Tjaša: V resnici sploh ne vem, kako družba vidi fatalno žensko. Jaz je zagotovo ne vidim kot večina – s temi filtri in s temi operacijami in kričanjem po popolnem videzu na fotografijah! Zame je fatalna ženska taka, ki zna poskrbeti zase in ima življenjsko energijo.

Petra: Da se zna odločati in da ne sodi drugih. Da stvari, ki jih počne, ne dela zaradi »ugleda«, temveč, ker sama tako hoče. Umetelno narejene ženske navade mi niso všeč, niti se mi ne zdijo fatalne.

Zakaj se vama zdi vredno ohranjati prijateljstvo, kaj je najbolj dragoceno?

Petra: Treba si je ustvariti bazo za življenje. Izkušnje nas učijo, da to ni zmeraj tvoj partner, ker lahko tudi gre. Vsi potrebujemo nekoga, na katerega se lahko 100 % zanesemo, da nam bo branil hrbet.

Tjaša: Ampak to je pri nama povsem naravno.

Petra: Trudiva se ena za drugo.

Kaj pa je bistvo življenja?

Tjaša: Bistvo lajfa je ljubezen.

Petra: LUBEZEN.

Tjaša: Ja, ja, luuuuubezen. (smeh) Samo to. Pa zdravje.

Petra: Ko greš čez življenje in ugotoviš, da je minljivo, kaj prinesejo bolezni, kaj pomeni starost in kakšna odrekanja so potrebna, potem prideš do spoznanja.

Tjaša: Ko imava kdaj slabo vest, ker sva se preveč zabavali in sva drug dan v slabši kondiciji, si mislim, da bova pri sedemdesetih rekli: »Še premalo sva ga 'srali'!« No, saj probleme s slabo vestjo imam jaz, Petra jih nima toliko.

Petra: Zavedati se moramo, da nas mogoče že jutri ne bo tu. Zato danes na glavo, jutri pa naprej!

Tjaša: Rokenrol!