Petra Kolarič: Naš sistem temelji na žrtvovanju mater, za vse naj bi bila kriva mama
V sodobni družbi so pričakovanja glede materinstva visoka, zato se marsikatera mama spopada z občutkom, da ni dovolj dobra. »Zahteve do mam so se povečevale postopoma. Danes od mam pričakujemo, da bodo za otroka odgovorne skoraj na vseh področjih njegovega življenja - od razvoja in vzgoje do čustvenega počutja in prihodnosti,« pravi Petra Kolarič.
V intervjuju je pojasnila, zakaj se pri mamah pojavijo občutki krivde, kako jih je mogoče zmanjšati in kako pogost je pojav sramotenja mam (»mom shaming«) v Sloveniji.
Zakaj raziskujete področje materinstva? Je na to vplivala vaša izkušnja z materinstvom?
Vsekakor. Moja osebna izkušnja me je peljala na pot raziskovanja materinstva. Danes ugotavljam, da se v resnici nisem oddaljila od svojega poklica. Socialna pedagogika me je naučila opazovati posameznika v širšem družbenem kontekstu in razumeti, kako okolje vpliva na njegove izkušnje.
Morda se na prvi pogled ne zdi, vendar na mame pogosto gledamo kot na posameznice. Pa vendar so mame zelo pomembna družbena skupina, njihova vloga pa je močno družbeno opredeljena ter zaznamovana s številnimi družbenimi normami in pričakovanji.
Kakšna je bila vaša izkušnja z materinstvom; ste veliko pričakovali od sebe, ko ste postali mama?
Od sebe sem na začetku pričakovala popolnost. Zanimivo je, da zdaj mame spodbujam ravno k nasprotnemu: naj se otresejo težnje k popolnosti. Verjela sem, da z znanjem zmorem dati svojemu otroku najboljše možno otroštvo in mu prikrajšati težave kasneje v odrasli dobi.
Bolj, kot sem se učila in se trudila, bolj sem ugotavljala, da ne gre po mojih načrtih. Z otrokom ni bila samo pravljica. Prav gotovo nisem bila popolna, ampak sem bila nepotrpežljiva in jezna. Ugotavljala sem, kaj vse sem že naredila »narobe« in si delala skrbi, kakšno škodo sem otroku s tem že povzročila.
Raziskovanje me je pripeljalo do spoznanja, da tudi najbolj strokovno podkovane mame delajo napake in ne zmorejo biti vedno optimalne. Vse imamo namreč svojo čustveno dediščino, svoje rane in omejene kapacitete.
Živimo v dobi informacij in pričakuje se, da bodo mame obvladovale vse - od prehrane in vzgoje do zdravstvenih izzivov in otrokovega razvoja. Poleg plačanega dela se še vedno pričakuje, da bodo mame primarne skrbnice - tiste, ki v večini prevzamejo čustveno delo, miselno breme in gospodinjstvo, medtem ko lahko očetje le pomagajo.
Kaj ste odkrili med raziskovanjem? Je materinstvo v sodobni družbi bolj zahtevno kot v preteklosti?
Materinstvo v sodobni družbi je predvsem drugačno kot nekoč. Ne želim reči, da je težje, ker tudi prednicam ni bilo lahko. Vsaka generacija mater ima namreč svoje izzive. Lahko pa rečem, da je za sodobne mame v razvitem svetu res ogromno zahtev.
Živimo v dobi informacij in pričakuje se, da bodo mame obvladovale vse - od prehrane in vzgoje do zdravstvenih izzivov in otrokovega razvoja. Poleg plačanega dela se še vedno pričakuje, da bodo mame primarne skrbnice - tiste, ki v večini prevzamejo čustveno delo, miselno breme in gospodinjstvo, medtem ko lahko očetje le pomagajo.
Poleg vsega tega se je med mamami močno razširila kultura nenehnega dela na sebi. Veliko žensk obiskuje terapije, bere strokovno literaturo, se udeležuje delavnic in različnih izobraževanj, saj pogosto čutijo, da so tudi same odgovorne za prekinjanje vzorcev in ustvarjanje boljših pogojev za svoje otroke.
Kaj vpliva na visoka pričakovanja in težnjo k popolnosti pri materinstvu?
Na vse to lahko vpliva tudi osebnost posameznice, ampak želim poudarjati manj individualistični razlog. Fokus usmerjam na materinstvo kot institucijo, ki kot taka temelji na mitu popolne matere in na ideologiji intenzivnega materinjenja. To pomeni, da je tako mamam kot okolici zelo jasno, kaj »morajo« in česa »ne smejo«. Če miti in ideologije niso ozaveščeni, delujejo iz podzavesti in vodijo mame na način, da so do sebe izjemno stroge, se obsojajo, se žrtvujejo za svoje družine, ker ni nikoli nič dovolj dobro.
Zakaj so se zahteve glede materinstva povečale? Je to posledica družbe, v kateri živimo, in časti popolnost?
Ne bi rekla, da je glavni razlog družba, ki časti popolnost. Zahteve do mam so se povečevale postopoma. Danes od mam pričakujemo, da bodo za otroka odgovorne skoraj na vseh področjih njegovega življenja - od razvoja in vzgoje do čustvenega počutja in prihodnosti, k čemur je prispevalo več dejavnikov.
Katerih?
Ženske so vstopile na trg dela, odgovornosti doma pa se niso prerazporedile v enaki meri. Hkrati vemo vedno več o otrokovem razvoju, kar je dragoceno, vendar pogosto prinaša tudi nov pritisk na starše, predvsem na mame.
Kultura popolnosti je zato le del zgodbe. V ozadju so tudi visoka pričakovanja do mater, počasne spremembe pri delitvi skrbstvenega dela in prepričanje, da je mama odgovorna za skoraj vse izide v otrokovem življenju.
PREBERITE ŠE-> Dr. Alja Fabjan: Na to vprašanje ženske odgovorijo s solzami, ne z besedami
Kakšno vlogo pa imajo pri ustvarjanju ideala materinstva in visokih pričakovanj do mater družbena omrežja?
Družbena omrežja lahko igrajo veliko vlogo pri ustvarjanju ideala o materinstvu. Profili »mam vplivnic« pogosto prikazujejo predvsem lepe plati materinstva. Če vsebino spremljamo nekritično, lahko hitro dobimo občutek, da imajo te družine popolno življenje brez problemov in slabih dni.
Se zaradi tega poveča občutek krivde pri mamah, ki ne dosegajo ideala, ki ga opevajo družbeni mediji?
Občutek krivde pri mamah je lahko povezan tudi s tem, da pri nas ni vedno lepo, pozitivno in da svojim otrokom ne moremo privoščiti vsega. Nismo tako organizirane, fit, urejene, mirne, polne energije in naš partner ni vedno nasmejan. Naši otroci jočejo, imajo izbruhe in smo pogosto tudi jezne. Nismo tako »eko«, zato včasih spečemo pico iz zamrzovalnika in otrokom pustimo pogledati kakšno risanko. Vse to so lahko razlogi za občutek krivde, razlogov pa je še mnogo več - vsaka mama ima svojo kombinacijo.
Ženske, ki od svojih moških, ki niso samoiniciativni, pričakujejo nekaj več, se pogosto sprašujejo »ali kompliciram?«, »sem prezahtevna?« in »ali je normalno, da imava tako?«. Ker so same za skoraj vse, je to zanje preveč in potem občutijo krivdo, če jim ne uspeva. Ko zahtevajo sodelovanje partnerjev, pa čutijo krivdo še zaradi tega.
Kaj svetujete mamam, ki se primerjajo z drugimi in imajo zaradi tega občutke krivde, ker ne dosegajo ideala materinstva?
Moj nasvet je, naj se zavedajo, da je vsaka mama na nekem področju dobra in na drugem šibkejša. Vse spletne mame imajo svoje glavno področje in tam so res močne. To, kar vidimo, je samo utrinek iz njihovega življenja.
Zakaj se pri nekaterih mamah sploh pojavijo občutki krivde?
Materinska krivda pogosto nastane zaradi nerealnih pričakovanj o tem, kakšna naj bi bila dobra mama. Nastaja v razkoraku med tem, kar mama zmore kot človek, in tem, kar se od nje pričakuje kot od »dobre mame«.
Na kakšen način se lahko tega osvobodijo in zmanjšajo občutke krivde?
Mame lahko občutke krivde zmanjšajo, ko prenehajo verjeti, da so odgovorne za vse, kar se zgodi njihovim otrokom. Ko se začnejo spraševati, ali so pričakovanja sploh realna in zanje relevantna.
Kakšno vlogo ima pri tem partner? Kaj lahko naredi, da se ženska ne spopada z občutki krivde, ki so vezani na materinstvo?
Ženske, ki od svojih moških, ki niso samoiniciativni, pričakujejo nekaj več, se pogosto sprašujejo »ali kompliciram?«, »sem prezahtevna?« in »ali je normalno, da imava tako?«. Ker so same za skoraj vse, je to zanje preveč in potem občutijo krivdo, če jim ne uspeva. Ko zahtevajo sodelovanje partnerjev, pa čutijo krivdo še zaradi tega.
Moški naj se zavedajo, da so enako pomembni pri vzgoji, skrbi in gospodinjstvu. Če jim to ni bilo privzgojeno, je zdaj treba zavestno prevzeti odgovornost v vlogi očeta in partnerja ter se vključiti kot zrel, kompetenten odrasel človek.
PREBERITE ŠE -> VIDEO: Mame so danes pogosto sesute, kriva pa je družba (Dr. Saša Krajnc in Ana Rozman)
V nekem intervjuju ste govorili tudi o »mom shamingu« - sramotenju mam. Kako pogost je ta pojav v naši družbi? So ženske pogosto deležne kritik, neprimernih odzivov okolice, ker ne dosegajo ideala materinstva?
Pogosto spremljam komunikacijo v skupinah za mamice in opažam, da je že tam ogromno sramotenja, obsojanja in prelaganja krivde na posameznico. Potem pa tudi v pripovedovanju žensk slišim, kako je nastrojena njihova bližnja okolica - včasih so to starši, partnerji, partnerjevi starši, medicinsko osebje, pedagoški delavci … Vedno in za vse naj bi bila kriva mama.
Kakšno podporo potrebuje ženska, ki se v materinski vlogi ne počuti dobro in ima težave pri dojenju, ne čuti takojšnje povezave z otrokom …?
Oblika podpore za mame je raznolika. Pri nas je vedno več tovrstne podpore – od dul in svetovalk za dojenje do psihologinj, terapevtk, mentoric in različnih skupnosti za mame. Podpora ni več usmerjena k mamam zaradi otrok, ampak zaradi njih samih. Ker se različne strokovnjakinje zavedamo, da je prehod v materinstvo kompleksna stvar, ki pa nam je bila prikazana kot nekaj naravnega in samoumevnega.
Kdaj pa je čas, da poišče strokovno pomoč, saj se morda ženska spopada s poporodno depresijo?
Na eni strani se mi zdi, da poporodno depresijo kot družba še vedno premalo prepoznavamo. Po drugi strani pa ne poznamo dovolj dobro matrescence - razvojnega prehoda, skozi katerega gre ženska, ko postane mama. Marsikatera stiska, negotovost ali čustveno nihanje so lahko normalen del tega procesa in ne pomenijo nujno duševne motnje. Hkrati pa lahko izoliranost, pomanjkanje podpore in dolgotrajna preobremenjenost prispevajo k razvoju resnejših težav z duševnim zdravjem, tudi poporodne depresije.
Nisem strokovnjakinja za to področje, zato bi rekla, da je bolje poiskati pomoč prej kot pozneje in ne vztrajati v upanju, da bo minilo samo od sebe.
Kaj svetujete ženskam, ki imajo občutek, da niso dovolj dobre mame?
Najprej bi jih povabila, da preverijo, zaradi česa to mislijo in po katerih kriterijih se presojajo. Želim si, da bi mame prepoznale ideal, ki v resničnem življenju ne obstaja. Pogosto ne potrebujemo še več truda, ampak več sočutja do sebe, podpore in razumevanja konteksta. Namesto da preverjamo, kaj je narobe z nami, preverjajmo, kakšnim prepričanjem verjamemo.
Dobra in slaba mama sta dva pola, v katera so nas prepričali. V resnici pa med njima obstaja velik prostor za vse, kar pomeni biti »dovolj dobra mama«.
PREBERITE ŠE-> Danaja Lorenčič: Prekleto, saj nisem Gwyneth Paltrow!
Za konec me še zanima, kako vam je uspelo opustiti previsoka pričakovanja glede materinstva?
Opuščanje pričakovanj je zame proces. Še vedno imam določena pričakovanja do sebe in jih na poti odkrivam, ker se sezona materinstva spreminja. Sem pa opustila pričakovanja, zaradi katerih sem čas zase omejevala, da bi bila na voljo družini. Prenehala sem tudi rigidno slediti določenim smernicam. Danes razumem, da sem si z njimi ustvarila novo obliko popolnega materinstva.
Certifikat, ki sem ga pridobila kot Motherhood Studies Practitioner, mi je dal največ. Spoznala sem sociološke, feministične in kulturne poglede na materinstvo. To mi je dalo zagon, da delam po svoje, da se tudi nekoliko upiram sistemu, ki temelji na žrtvovanju mater.
Preberite še:
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.
