Petra Julia Ujawe: Če bi napisala svojo ljubezensko zgodbo, bi vsi mislili, da je izmišljena

Kaj se zgodi, če zapustite na videz popolno življenje in skočite v neznano? S tem vprašanjem se je ukvarjala kulturologinja Petra Julia Ujawe v knjigi Najboljše šele pride, ki je kmalu po izidu postala uspešnica.

Bralke so zlahka sočustvovale z glavno junakinjo Kristino, ki je le nekaj tednov pred poroko spoznala usodnega moškega in pobegnila izpred oltarja. Začutila je namreč, da noče biti več ustrežljiva, ubogljiva in vedno ravnati tako, da bo dobro za druge. S tem se je poistovetilo kar nekaj žensk, ki so pisateljici pisale in priznale, da se jih je knjiga tako močno dotaknila, da so začutile željo po spremembi.

Glavna junakinja vašega romana, Kristina, je ena od petih sester v družini Zupančič. V nekem intervjuju ste dejali, da se je v vaši domišljiji najprej pojavila celotna družina. Kako se je to zgodilo?

Z možem sva bila v Parizu. Čakala sem ga in sedela v parku za notredamsko katedralo, medtem pa sem opazovala ljudi in si predstavljala, kaj počnejo in kakšni so. To zelo rada počnem tudi v Ljubljani. Vedno sem rada razmišljala o ljudeh, si predstavljala, kakšna so njihova življenja.

Medtem ko sem sedela v parku, se je v meni pojavila ideja o petih sestrah. Predstavljala sem si, kaj bi vsaka od njih počela, kakšne bi bile, kako jim je ime … Naenkrat sem imela jasno predstavo o vsaki od njih, celo to, kako so bile poimenovane, kakšni so njihovi starši.

Toda reka navdiha je pridrvela v trenutku, ko nisem imela ob sebi zvezka, da bi lahko zapisala, kar mi je rojilo po glavi, zato sem upala, da bo mož čim prej prišel in si bom lahko vse zabeležila. A skrb je bila odveč, saj so se sestre Zupančič naselile v moji domišljiji in tam ostale kar nekaj časa. (smeh)

Imate tudi vi sestre?

Ne, imam pa veliko družino. V njej so zelo pomembno vlogo zame igrale ženske – predvsem sestrične. Moja družina je v veliki meri navdihnila knjigo, saj smo tako kot družina Zupančič povezani, zelo radi praznujemo, zato je bila hiša vedno polna glasbe in smeha. Skupaj smo pospravljali, peli, kuhali …

Občutek skupnosti mi je zelo blizu. Iz tega sem črpala navdih, zato me gane, kadar bralke in bralci rečejo, da so odnosi med sestrami v knjigi dobro opisani, prepričljivi.

Kristina je ustrežljiva, prilagodljiva in ubogljiva, vendar to eksplodira tik pred poroko, ko se zave, da je z življenjem v zlati kletki izgubila samo sebe, zato tik pred poroko zbeži. Kako razumete njeno odločitev?

Najprej naj povem, da sama nisem zbežala s poroke, ker me to večkrat vprašajo. (smeh) Kristino sem zasnovala kot lik, ki je zelo konformen, zato pogosto počne, kar se od nje pričakuje v danem trenutku. S spoštovanjem nekih vrednot in pretirano ustrežljivostjo pa se znajde v pasti in nima več druge možnosti, kot da skoči v neznano.

Seveda bi lahko ustavila ta vlak že prej, a so ji zavore popustile šele na zadnji postaji, zato je takrat naredila nekaj povsem netipičnega zanjo. Moja izkušnja je, da se včasih izogibamo situacijam, ko bi se lahko postavili zase, pa se ne, ker se nam zdi, da je lažje potrpeti in se umakniti. Toda Kristina se je znašla pred odločitvijo, ki naj bi trajala za vedno, zato je bila to zanjo prelomna točka.

Z njeno odločitvijo nisem bila povsem zadovoljna, vendar zdaj razumem pisatelje, ki pravijo, da liki živijo po svoje. Kristina je zmešala moje štrene, počela je stvari, s katerimi se nisem vedno strinjala – ni mi bilo recimo všeč, da je varala zaročenca. A to naredi like resnične, saj vsi kdaj delamo napake.

"Nasvetov ne dajem rada, saj ne poznam dovolj dobro zgodb ljudi, ki mi pišejo. Prav tako verjamem, da večina bralk želi biti slišanih." Foto: Saša Kovačič

Ste tudi vi pretirano ustrežljivi ali pa se znate pogosteje postaviti zase?

Všeč mi je beseda pogosteje. (smeh) Še vedno se učim reči ne, biti kdaj neugodna in se postaviti zase. Veliko žensk se je prepoznalo v Kristini, ker smo pogosto vzgojene v to, da moramo biti prijazne in misliti na druge.

Če iščeš potrditve in pohvale, ki se nanašajo na pridnost, to vodi v začaran krog, v katerem se trudiš in si še bolj pridna, čeprav vemo, da pretirana ubogljivost ni nujno dobra. Kadar sem se znašla v situaciji, ko sem morala reči ne, sem odkrila, da to sploh ni tako težko, traja le trenutek. Težja je priprava na to, ko te skrbi, kako se bodo odzvali drugi.

Odziv človeka, ki ni vajen, da mu rečeš ne, najbrž ne bo prijeten, vendar ko se enkrat postaviš zase, je potem lažje, saj krepiš to mišico. Izgovarjanje besede ne je namreč kot mišica, to je treba krepiti, ta moč ne pride čez noč. 

PREBERITE ŠE -> Irena Svetek: Če travm ne predelamo, jih predajamo naslednji generaciji

Kakšni so bili odzivi bralk? So vam pisale ženske, ki so se znašle v podobni situaciji kot glavna junakinja?

Tako je. Še zdaj mi pišejo. Nedavno me je ustavila neka gospa v trgovini in me vprašala, ali me lahko objame. Povedala mi je, da je stara devetinpetdeset let in se še vedno znajde v situacijah, ko ne zna reči ne in se še vedno ozira na druge.

Zelo sem vesela takšnih odzivov. Če s svojim ustvarjanjem navdihnem enega človeka, je moj namen dosežen. Neka bralka mi je pisala, da je njen odnos s partnerjem takšen, kot ga je imela Kristina in da veliko razmišlja o tem, kaj mora spremeniti.

Odgovorite bralkam in jim svetujete?

Vedno jim odgovorim, ker zelo cenim njihove odzive. Nikoli se mi ne bo zdelo samoumevno, da nekdo prebere mojo knjigo in mi napiše, kako se ga je dotaknila.

Toda nasvetov ne dajem rada, saj ne poznam dovolj dobro zgodb ljudi, ki mi pišejo. Prav tako verjamem, da večina bralk želi biti slišanih. Veliko jim pomeni spoznanje, da niso same v takšni situaciji in da imajo tudi drugi odnose, ki so videti čisto v redu, one pa nekaj pogrešajo.

Kristina in Goran namreč nista imela velikih težav, sprva je šlo za malenkosti, ki so jo opomnile, da nekaj pogreša v odnosu. Obdaroval jo je z lilijami in biseri, ni pa ji znal prisluhniti. Želela sem pokazati, kaj vse ženske potrpimo, in prenesemo, da si zagotovimo mir.

Ste želeli navdihniti bralke, da stopijo iz cone udobja in ne vztrajajo v slabih odnosih?

Upala sem, da bodo bralke, ki bodo knjigo prebrale, opazile, da morda tik za mejo, ki je ne upaš prestopiti, obstaja barvit svet. Včasih moraš tvegati in stopiti iz cone udobja, da odkriješ, kako te lahko življenje obdari.

Kdo je bil vaš prvi bralec?

Najprej je knjigo prebrala prijateljica. Zanimivo je namreč, da večinoma ne berem specifično ljubezenskih romanov, ker verjamem, da je ljubezen v vseh romanih. Zaradi tega nisem vedela, ali sploh znam napisati takšno zgodbo, ker berem drugačne knjige.

Toda prijateljice so me nagovarjale, naj napišem ljubezenski roman, ker v zasebnem življenju živim posebno ljubezensko zgodbo. Zdelo se jim je, da bi lahko s knjigo ljudem vlila upanje, da je mogoče najti ljubezen in graditi, negovati dober partnerski odnos.

Zakaj ste se odločili, da napišete fikcijo in ne svoje ljubezenske zgodbe?

Iz dveh razlogov. Prvi je ta, da – kot mi je nedavno rekla prijateljica, – če bi napisala svojo ljubezensko zgodbo, mi nihče ne bi verjel, da si tega nisem izmislila, ker je nekaj posebnega. (smeh) Drugi razlog pa je, da je to najina zgodba z možem.

V svetu, kjer ljudje na družbenih omrežjih objavljajo fotografije s porok, pogrebov, dojenčke, se hitro ujameš v trenutek, ko tvoja intima ni več tvoja, jaz pa jo želim ohraniti zase.

"Medtem ko sem sedela v parku, se je v meni pojavila ideja o petih sestrah. Predstavljala sem si, kaj bi vsaka od njih počela, kakšne bi bile, kako jim je ime …" Foto: Saša Kovačič

Na Instagramu torej ne bomo našli fotografij iz vašega zasebnega življenja, vendar vas najdemo pod @noranaknjige, saj ste bralna navdušenka. Kdo vam je privzgojil ljubezen do branja?

V družini so skoraj vsi radi brali. Babica je bila zelo nadarjena za vrtinčenje besed. Druga stara mama, ki se je lani poslovila, pa je za sabo pustila zvezke, v katere je pisala pesmi, in sploh nismo vedeli za to. Ljubezen do branja je bila prisotna v družini, zato me spremlja že od otroštva. Zelo rada berem.

Katere knjige so vas navdušile v zadnjem času?

Miza za štiri Lare Paukovič, September Ane Schnabl, Ćrtice Tine Perič, I Who Have Never Known Men Jacqueline Harpman, 22. 11. 1963 Stephena Kinga. Letos berem vse knjige Jane Austen, ker mineva dvesto petdeset let od njenega rojstva. Zelo rada berem tudi knjige Margaret Atwood.

Všeč so mi ženske avtorice in v meni odzvanjajo ženski glasovi. Tudi kriminalke, ki jih pišejo ženske, so mi zelo blizu, recimo Smrt v rezidenci od Karmen Petric, prav tako obožujem knjige Irene Svetek, ki fantastično piše.

Ker omenjate ženske glasove, me zanima, zakaj ste v uvodu knjige zapisali besedilo pesmi Sončnice od Maje Keuc.

Sončnice so bile eden od pomembnih motivov knjige, saj so Kristinine najljubše rože, njen zaročenec pa ji nikoli ne podari sončnic, temveč lilije. Ko sem pisala knjigo, je bil delovni naslov Sončnice, v istem obdobju je Maja pripravljala album s tem naslovom.

Najini življenji se že petnajst let prepletata na najbolj nenavadne načine, zato je težko pojasniti vez, ki sva jo spletli. Ko sem slišala njeno pesem Sončnice, se mi je zdelo, da je napisana za Kristino, zato sem besedilo uvrstila na začetek knjige.

PREBERITE ŠE -> Ana Schnabl: Kako ljubiti po tem, ko si izkusil nasilje? Izjemno težko je.

Vaš drugi roman izide naslednje leto. Lahko že kaj poveste o njem?

Da. V njem bo glavna junakinja ena od sester Zupančič, pravzaprav tista, ki se v Najboljše šele pride najbolj redko pojavi, torej Dora, tista, ki jo imajo ljudje v mislih, ko rečejo »a tista ta močna je tudi Zupančičeva?«. Toda Dora je srce družine, njena največja želja je, da bi se poročila in imela otroka, vendar naleti na težavo, ko odkrije, da si njen partner tega ne želi tako močno kot ona.

Stara je šestintrideset let, zato ve, da nima več veliko časa, če želi imeti otroke. Svet se ji podre in si ga bo morala na novo sestaviti. Knjiga je napisana tako kot moj prvi roman, bralke in bralci pa bodo izvedeli tudi, zakaj je bila Dora v prvencu tako redko prisotna.