Ona 365 Janja Perme Hajdinjak: Najtežje se je soočati s svojci bolnikov
Ena izmed prejemnic letošnjega priznanja Ona 365 je diplomirana medicinska sestra Janja Perme Hajdinjak, ki je zaposlena na kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja. O tem poklicu je sanjala že kot deklica.
Med epidemijo je bila vsakodnevno v neposrednem stiku z bolniki, koordinirala delo in zaposlene v covidnih enotah intenzivne terapije na kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana. Ni dneva, ko na delo ne bi odšla zadovoljna, saj živi svoje poslanstvo. Na vprašanje, za koga se je vredno boriti, brez pomisleka odvrne – za bolnike.
Ne morete si predstavljati, kako naporno je, če ste medicinska sestra na covidnem oddelku, se srečujete z novo boleznijo, čezmernim delovnim časom, fizičnimi in psihičnimi obremenitvami, doma pa vas čakata šoloobvezen otrok in kup gospodinjskih opravil. Vseeno nam je uspelo, tudi zato, ker smo držali skupaj!
Ste si od nekdaj želeli delati v zdravstvu?
Že ko sem bila deklica, sem govorila, da bom medicinska sestra, saj sem želela pomagati ljudem. Ker v osnovni šoli nisem bila med najboljšimi, so me želeli preusmeriti v administrativno šolo, a sem vztrajala in nisem pustila. Ko je bilo jasno, da si ne bom premislila, me je v šoli podprl oče: »Če hoče biti medicinska sestra, pa naj bo medicinska sestra!« Ko sem začela opravljati svoj poklic, ni bilo preprosto. Pomembno vlogo so imele starejše medicinske sestre, ki so mi vsak dan predajale znanje in nudile podporo. Še najtežje se je soočati s svojci bolnikov v intenzivni terapiji, jim vlivati upanje in predvsem sočutje v trenutkih, ko jim je najtežje. Že 28 let delam v enoti intenzivne terapije, a se ne spomnim, da bi mi bilo kdaj tako hudo, da bi odnehala. Delo srednje medicinske sestre sem opravljala 15 let. Želela sem si novega znanja in napredka, zato sem kot mama samohranilka treh otrok ob delu končala dodiplomski študij. Ker sem kasneje v življenju imela možnost, da spoznam tudi zdravstvene sisteme v tujini, in ker vem, da je znanje največje bogastvo, sem ga poglobila na podiplomskem študiju na ekonomski fakulteti. Želela sem si tudi raziskovalnega dela, zato sem se vpisala na doktorski študij na medicinski fakulteti.
Vajeni ste delati v izrednih razmerah, vendar je epidemija, si mislim, vseeno terjala še dodaten davek.
Res je. Čeprav je delo na enoti intenzivne terapije tudi sicer naporno, so se z epidemijo pojavili novi izzivi. Nenehno smo se ukvarjali s tem, ali bomo našli dovolj prostora za vse, bo dovolj opreme, kako bomo zmogli. Neredko se je zgodilo, da sem se kot nadzorna medicinska sestra zjutraj prebudila s cmokom v grlu in premišljevala, ali bomo imeli dovolj medicinskih sester, bomo zmogli narediti vse, kar je treba. Včasih to ni bilo mogoče. Ne, ker ne bi znali ali hoteli, dela je bilo preprosto preveč. V običajnih okoliščinah ena medicinska sestra na intenzivni enoti skrbi za največ dva intenzivna bolnika, zdaj je morala za štiri. Ne glede na to, da smo si vsi prizadevali narediti vse in še več, so nas pogosto prežemali občutki nemoči in strahu. Stalno je treba tehtati, kaj narediti prej, kaj lahko malo odložimo, da obravnava bolnika poteka čim bolj varno in strokovno.
Na zaposlene in njihove svojce zelo vplivata tudi mnenje in odnos javnosti do bolezni in ukrepov. Zdravstveni delavci živimo covidu prilagojeno življenje od marca prejšnje leto, nenehno uporabljamo zaščitne maske in upoštevamo ukrepe za zajezitev okužb na delovnem mestu in v domačem okolju. Ni ravno dober občutek, ko poslušaš napadanje in nestrinjanje številnih posameznikov.
Velikokrat sem pomislila, da je naš zdravstveni sistem pogosto zdržal napor le zato, ker je računal na požrtvovalnost medicinskih sester. Jo morda tudi malce zlorabil.
Strinjam se z vami. Prvi val se je od drugega razlikoval predvsem po tem, da smo v prvem čutili veliko podporo javnosti. Ni bilo dvomov o ukrepih, ki jih je posredovala stroka. V drugem valu pa se je nekaj spremenilo. Včasih smo celo dobili občutek, kot da se moramo zagovarjati, da v resnici ni tako hudo. Tudi organizacijsko je bil bistveno večji zalogaj. V prvem smo imeli v intenzivni terapiji največ 16 bolnikov na dan, v drugem celo do 60. Iz oddelka s 30 medicinskimi sestrami/zdravstveniki smo se povečali na 120. V našo enoto so nam prišli pomagat iz različnih klinik in kliničnih oddelkov UKC Ljubljana. Vse to je treba organizirati, koordinirati. Obremenitve so bile neprimerljivo večje. Bistveno in najpomembnejšo vlogo so v teh trenutkih imele »naše« medicinske sestre, ki so prevzemale mnogo večjo odgovornost kot v normalnih razmerah. Ob tej priložnosti bi se rada javno zahvalila za opravljeno strokovno delo, prilagodljivost in strpnost vsem medicinskim sestram, ki so sodelovale pri obravnavi bolnikov s covidom-19.
Zelo veliko posledic so čutili naši domači, nekateri smo imeli veliko podpore v domačem okolju, drugi pa so se srečevali tudi z negativnim odnosom. Na zaposlene in njihove svojce zelo vplivata tudi mnenje in odnos javnosti do bolezni in ukrepov. Zdravstveni delavci živimo covidu prilagojeno življenje od marca prejšnje leto, nenehno uporabljamo zaščitne maske in upoštevamo ukrepe za zajezitev okužb na delovnem mestu in v domačem okolju. Ni ravno dober občutek, ko poslušaš napadanje in nestrinjanje številnih posameznikov. Mogoče bi morali med epidemijo še večkrat javno predstaviti svoje delo, poglede in stiske, vendar smo se zaradi splošnega ozračja umaknili in posvetili delu z bolniki.
Kljub vsem naporom, povezanim z epidemijo, se je v letu, ki je za nami, zgodilo tudi marsikaj lepega. Med drugim sem se med prvim in drugim valom poročila. V maskah. (Smeh.)
Kako lepo! Čestitam!
Hvala. Moževa podpora je bila v najhujših trenutkih neprecenljiva. Nikoli me ni obremenjeval s tem, zakaj hodim domov tako pozno. Tudi ko sem prišla, mi ni bilo treba nič več narediti, saj je bilo že vse postorjeno. A ko sem gledala »svoje« medicinske sestre, mi je bilo hudo. Ne morete si predstavljati, kako naporno je, če ste medicinska sestra na covidnem oddelku, se srečujete z novo boleznijo, čezmernim delovnim časom, fizičnimi in psihičnimi obremenitvami, doma pa vas čakata šoloobvezen otrok in kup gospodinjskih opravil. Vseeno nam je uspelo, tudi zato, ker smo držali skupaj! Naredili smo stvari, ki so bile videti skoraj nemogoče. Iz enega covidnega oddelka smo naredili štiri. V bolnišnici dr. Petra Držaja smo iz prostorov, ki že več let sploh niso bili v uporabi, ustvarili novo intenzivno enoto. Nenehno smo tuhtali, kje vse bi še lahko našli prostor za intenzivne bolnike. Brez celotnega vodstva UKC Ljubljana, kot smo ga imeli, nam zagotovo ne bi uspelo. Kar smo se dogovorili, je bilo »jutri« že narejeno. V vsem tem trudu pa je bilo veliko tudi tako imenovanega nevidnega dela podpornih služb, ki so se res izkazale.
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.
