Od »problematičnega 3.b« do obiska predsednice države: zgodba, ki jo pišejo otroci iz Zaloga

Od mlade ambiciozne igralke, polnokrvne krasotice, prek izgorelosti do nevpadljivo oblečene »odnosne mame«, ki na Osnovni šoli Zalog skupaj s šolskimi delavci in drugimi starši snuje skupnostni program Skupaj za mizo. Zanjo so pomembni odnosi. Najpomembnejši.

Vrt hiše v Zalogu, kjer živi s partnerjem Juretom in njunima dečkoma Jonatanom in Valom, je pogosto poln otrok. Ne poskuša biti njihova prijateljica, je pa velikokrat njihova zaupnica.

Pripovedujejo ji o vsem mogočem, jo vprašajo: »Maja, ti lahko kaj pomagamo?« Otroci so misleci velikih zgodb – v projektu Restavracija za en dan na šolskem igrišču, pilotnem projektu programa Skupaj za mizo, so prav oni tisti, ki nas opominjajo na lepoto sodelovanja. Na šolskem igrišču bodo 15. junija zvečer zažareli lampijončki. Maja Martina Merljak bo tam.

Živite na obrobju Ljubljane, v Zalogu. Kakšen je Zalog?

Čudovit. Infrastruktura je fantastična. Imamo tudi čisto novo knjižnico, dva vrtca, prenovljeno šolo, pet minut do hriba, kamor grem vsak dan, blizu je jezerce, pa Zajčja Dobrava. Tu teče reka ...

Kdaj ste se priselili sem?

Priseljevala sem se postopoma. K Juretu. Najprej sem tu živela iz kovčka. Potem sem dobila svoj del omare. Potem mi je Jure kupil kakih deset parov copat, ker ga je bilo ves čas strah, da se bom prehladila – vsake sem vedno izgubila. Pižamo sem imela v Zalogu že od kovčka naprej. Majhen kovček je bil. Potem sem stvari začela puščati v Zalogu. Tu sem začela živeti, a ves čas je nekje vztrajala ideja, da bomo odšli. Da se bomo preselili »v center«. Hotela sem v center, hotela sem biti del »elite«, v središču dogajan­ja, tam, kjer moraš biti, da nekaj veljaš ... V »socialističnem« Zalogu se pač ne živi, kajne? Potem pa so se vame začeli sidrati ljudje.

Maja Martina Merljak. Foto: Miran Juršič

Kdaj ste zares postali Založanka?

Zdaj, ko razmišljam ... Zelo živo se spomnim piknika za tretji rojstni dan najinega starejšega sina Jonatana. Bili smo pri Juretovi sošolki iz osnovne šole, na njenem prostoru za piknike, zelo lepo je bilo, zelo dobro. Jonatan je povabil vse malčke iz vrtca, skupaj z njihovimi starši, bratci in sestricami, in vsi so prišli. Prej smo se videvali v vrtcu, mimobežno, rekli smo si »živjo« in »živjo«, ampak nisem vedela, kdo so ti ljudje, kako jim je ime, kaj počnejo. Potem pa so prišli na piknik, prinesli smo gin tonik, veliko piva, hrane, jaz sem še pekla ... Imeli smo se tako lepo ... In potem sem vedela, kako jim je ime, počasi sem izvedela, kaj počnejo. Začeli smo se vabiti na rojstne dneve in se vedno več družiti. Šele zdaj zares dojemam, da so ti odnosi med nami pomembni. In te vezi, ki so nastale ob naših druženjih – niso samoumevne.

Vem, da radi pečete torte, z njimi obogatite druženja, praznovanja. Koliko ste jih spekli, odkar ste v Zalogu?

Vsaj 50. (Smeh.) Med njimi pehtranovo, pa bezgovo z baziliko in belo čokolado ... Milijon saherjevih ...

Kakšen je vaš občutek sedanjosti, tega trenutka?

Hvaležna sem, da sem tu, kjer sem. Hvaležna, ker sem obdana s temi ljudmi. Spomnim se Jonatanovih vzgojiteljic v vrtcu. Koliko srca, iskrene ljubezni! Videla sem, kako jima je mar za te otroke. Ko je šel Jonatan še poslednjič v vrtec, sem jokala. Zaradi njiju, zaradi učiteljic. Letos sem dojela, dokončno prepoznala tudi duhovno bogastvo šole v Zalogu, čeprav sem bila pred štirimi leti zaradi predsodkov in zastarelih mnenj prepričana, da bo najbolje, če se ji moja otroka izogneta na daleč. Danes razumem, kaj zares pomeni, ko ravnatelj govori o učencih kot »naših otrocih«. Naših. Ko smo pozabili na bralno značko, mi je pisala Valova razredničarka. Jaz sem se takoj začela posipati s pepelom, ona pa me je potolažila in mi namesto »Samo, da ne pozabite« zapisala: »Samo, da ne pozabimo«.

PREBERITE ŠE -> Oče je želel skupni čas, sin je postavil pogoj: 40 kilometrov na dan

Človek večinoma postane del skupnosti, ko postane starš.

Da. Predvsem pa skupnost postane hočeš nočeš pomembna, ko postaneš starš. Poznam družine, ki so se preselile iz čudovite hiše, ker se v okolju niso dobro počutile. Skupnost pač ni zgolj pojem. Zanimivo je, da meni osebno ta povezanost z okoljem toliko pomeni, nikoli si nisem mislila, da mi bo. Zato razumem tudi ljudi, ki te potrebe po povezovanju ne čutijo. A vezi, ki se spletajo med ljudmi, še posebno na globljih ravneh, lahko igrajo odločilno vlogo pri konstruktivnem reševanju konfliktov. Spomnim se, denimo, spora med mojim sinom in njegovim prijateljem; vrtela sta se v krogu brez konca, tako dolgo, da smo za to izvedeli starši. Pa smo se poklicali, se usedli, videli ozadje, zmenili. Tako ni prišlo do obsojanj in izključevanj. V bitki vsi izgubljamo, s sodelovanjem vsi pridobivamo. Tukaj pač ni debate.

Kako doživljate svoje materinstvo?

Svoja otroka – čutim. Zelo močno ju čutim. Govorita mi o vsem, ves čas. Besedo »mami« slišim vsaj 50-krat na dan. Navadno se nadaljuje z »a veš kaj ...«. In potem po­slušam, poskušam razumeti, se čudim, smejim, jezim ... V kopalnici in med večernim crkljanjem izvem tudi za ljubezenske težave. Močno si želim, da bi ta stik ohranila. Želim si, da bosta moja otroka vedela, res vedela, da se lahko vedno, tudi ko bosta delala napake, obrneta name. Zna biti, da je eden mojih največjih strahov prav ta, da bi v zvezi z njima, z našo družino karkoli zamudila. Kar je po svoje zanimivo, ker nikoli nisem bila ena tistih žensk, ki od nekdaj sanjajo zgolj o otrocih, ki čutijo, da bo življenje izpolnjeno šele, ko bodo postale mame.

Kako ju vzgajate?

Vsakega drugače. Ker sta si različna. Trudim se imeti posluh za to njuno različnost. Ni preprosto, ampak trudim se iskati ravnovesje med tem, da dobita, kar potrebuje njuna edinstvenost, in hkrati da eden ali drugi nima občutka krivice. Jonatan potrebuje mentorja, okvir, jasne korake. Njemu je to všeč. Valu pa ne, še več, to sovraži. On potrebuje svobodo, veliko svobode, še posebno pri ustvarjanju. Ni želel v glasbeno šolo, to je bil odločen »ne«. Hkrati pa je želel igrati klavir. In počasi je od butanja po tipkah prišel do tega, da nam zdaj vsak večer igra improvizirane uspavanke v duhu Maxa Richterja. Eno od mojih orodij pri iskanju ravnovesja in pristopa pri njuni individualni vzgoji je vprašanje, ki jima ga zastavim večkrat na dan: »Kaj pa ti misliš?«

PREBERITE ŠE -> Pri dveh letih je sin zbolel za levkemijo: »Nisem vedno verjela, da bova zmagala.«

Vodite dogodke, sinhronizirate risanke, predavate, ste coachinja. Posneli ste film z Jožico Avbelj in Špelo Rozin. Na odrskih deskah pa vas pogrešamo.

Nekoč, med študijem na AGRFT, sem si želela postati članica ansambla Mladinskega gledališča. Danes ne želim biti vpeta v avro gledališča, »visoke« umetnosti. Niti ne maram naziva umetnica. Ta beseda v meni sproži misel na pozo, ponavadi povezano s snobizmom, izražanje z velikimi besedami. Jaz imam rada prizemljenost. Saj v končni fazi smo vsi enaki. Pogovarjajmo se o resničnih stvareh, ki izvirajo iz središča, iz brbotanja vulkana, ki se mu reče človek. Huda izkušnja izgorelosti, ki me je popolnoma ohromila za leto dni, mi je dala nekaj zelo pomembnega – zavedanje in čutenje odnosov kot tistega ključnega v življenju. Prej sem bila sama precej snobovska, osredotočena na dosežke, uspehe. Bila sem zagrizena, imela sem energijo brokerja v mravljišču borze, ki uredi vse.

"Svoja otroka – čutim. Zelo močno ju čutim. Govorita mi o vsem, ves čas. Besedo »mami« slišim zagotovo vsaj 50-krat na dan. Navadno se nadaljuje z »a veš kaj ...«. In potem poslušam, skušam razumeti, se čudim, smejim, jezim ... Močno si želim, da bi ta stik ohranila. Želim si, da bosta moja otroka vedela, res vedela, da se lahko vedno, tudi ko bosta delala napake, obrneta name." Foto: Miran Juršič

Zdaj ste drugačni, a vaša strast do dela, do življenja je ostala. Pripravo doktorata na DeMontfort Univer­sity v Londonu ste odložili, svoj čas vlagate v prelepe odnose. Tudi v programu Skupaj za mizo odnosi cvetijo in se razvijajo.

Da, ideja zanj je vzniknila lani na »naši« Osnovni šoli Zalog. Bila je skupni poskus šole in nas staršev, da bi presegli neznosno klimo v »problematičnem 3.b«, ki ga je obiskoval tudi moj sin. Konkretno smo se odzvali na vse pogostejše konflikte, nasilje, medkulturna in socialna razdvajanja, ki so vodila v stiske otrok v tem razredu – ustvarili smo avtorsko predstavo Čudoviti 3.b., ki so jo učenci, pod strokovnim mentorstvom, zasnovali in izvedli – sami. Od kostumov do scenografije, oblikovanja gledališkega lista in vstopnic, bili so scenaristi, igralci, prišepetovalci, maskerji ... Lep proces je bil. Ustvarjali smo pod gesloma »Ni prav in ni narobe« ter »Nežni in prijazni«, ki sta otroke sčasoma močno nagovorili. Večkrat jih slišim, kako svojim sošolcem ob različnih priložnostih na glas izrečejo ali eno ali drugo.

Kako bi opisali bistvo programa Skupaj za mizo?

Gre za aktivno, izkustveno povezovanje otrok, šole, staršev in skupnosti ob skupnem, praktičnem, privlačnem in odmevnem cilju, do katerega vodi celoten proces. Ključen je glas otrok, prav otroci so tisti, ki usmerjajo proces, starši pa v projektu aktivno sodelujejo in postanejo del otrokovega življenja v šoli. Osnovna šola Zalog se je izkazala kot vizionarska; ravnatelj šole Andrej Krumpak je brez daljšega pomišljanja podprl idejo, da stopimo skupaj, Ema Škrubej, svetovalna delavka z neverjetno voljo, je gonilna sila projekta. V razvoj programa so vključene tudi razredničarke Zdenka Marinič, Jasna Grabeljšek in Andreja Butala, katerih delo in predanost otrokom iskreno občudujem.

Program Skupaj za mizo se nadaljuje z letošnjim projektom Restavracija za en dan na šolskem igrišču.

Otroci razredov 4.c in 4.d, razdeljeni v skupine, s pomočjo staršev in strokovnega tima, v katerem je nepogrešljiva razvojna psihologinja doc. dr. Mojca Poredoš, vabijo na čudovito večerjo! Svoje sile so združili otroci – kuharji, barmani, slaščičarji, natakarji, PR-ovci, oblikovalci zunanje podobe, člani nabavne službe in tehnične podpore ter ustvarjalci sprem­ljevalnega programa. Pod mentorstvom kuharskega mojstra Jorga Zupana, barmana Andriija Obetsa ter PR-ovke in literarne ustvarjalke za otroke Nine Kokelj so te dni vročično zaposleni. V ponedeljek, 15. junija, nas najdete na šolskem igrišču. Gasilci so nam posodili klopi in mize, otroci barmani bodo pripravljali brezalkoholne kok­tajle, meni bo združeval značilnosti šestih kultur, ki jim pripadajo učenci. Pa lampijončki, spremljevalni program, kotiček za medije ... Povabili smo stanovalce doma za starejše na Fužinah, številne prepoznavne obraze, udeležbo pa je potrdila tudi predsednica Republike Slovenije Nataša Pirc Musar.

Kakšen korak naprej! Otroke iz lanskega »problematičnega 3.b« bo letos prišla obiskat, pozdravit predsednica države!

Da, ampak s svojim obis­kom ne bo nagradila problematičnih, ampak izjemne otroke. Oni že celo leto delajo, se trudijo, učijo. To bo podprla.

Kako jih vidite?

Otroke? Želim si jih videti kot enakovredne predstavnike družbe. In zagotovo ne kot tiste, katerih naloga je, da se zdaj lepo in pridno učijo ter počakajo na svoj čas. Njihova percepcija je drugačna od naše, drugačen je tudi njihov glas, to drži. A to še ne pomeni, da jih ne bi smeli že zdaj obravnavati enako resno. Želela bi si, da bi jih pogosteje vključevali vsaj kot soust­varjalce. Da bi jih večkrat vprašali: »Kaj pa ti misliš?« Zelo jasno sem opazila, kako zraste njihov občutek lastne vrednosti, ko dobijo možnost, da se jih sliši, predvsem pa upošteva. Želela bi si, da se njihove pesmi vrtijo na radijskih postajah, knjige, ki jih denimo zdaj snujejo z Nino, naj bodo na polici skupaj s slikanicami odraslih, priznanih avtorjev ... Zakaj pravzaprav ne? Kaj bi sploh lahko bil argument proti takemu predlogu, prepričanju? S tem, ko bi dali otrokom enakovreden glas, bi kot družba dobili tudi izjemno koristno ogledalo o stanju duha zdaj in v bližnji prihodnosti.

Maja Martina Merljak. Foto: Miran Juršič

Z dr. Mojco Poredoš sta se udeležili mednarodne konference Second International Conference CALT: Creative Approaches to Learning and Teaching v Osijeku. Kaj vas je tam najbolj nagovorilo?

Ugledna predavateljica z Univerze v Essexu se je osredotočila na prazne prostore učenja in poučevanja, točke, za katere ne vemo, kako, kaj bo. Pri ustvarjanju je vedno tako. Pravzaprav je v življenju vedno tako, če smo iskreni. Ne veš vnaprej. In sprašujem se, kako otrokom predstaviti praznino kot prostor potencialov. Nas odrasle ta »nedorečenost« pogosto moti, bega. Jureta, denimo. Kot režiserja in mojstra vizualne umetnosti smo ga starši zadolžili za krovnega mentorja skupine za zunanjo podobo. Navodila, ki jih prejel, pa niso bila vedno razdelana v vse podrobnosti, nekaj praznine je ostalo in to ga je zmedlo. Želel je pojasnila, dokončnost, »ukaze«. Rekla sem mu: »Muc, jaz ne vem. Odkrijte. Ni prav pa narobe. Naj otroci pletejo. V tem je cel smisel. Da ni ukazov, ampak svoboda, domišljija, vizija, sanje! To je cel point!« V teh praz­nih prostorih – ki naj bodo za otroke varni in topli – se rojeva tisto bistveno; tako za ta konkretni projekt kot za življenje. Skozi proces postane prazen prostor še kako poln; tako kot se zunanja podoba naše Restavracije za en dan na šolskem igrišču počasi kristalizira, postaja dovršena, lepa. Predvsem pa polna odločitev otrok.

Kako se boste uredili za večerjo na šolskem igrišču v Zalogu?

Niti približno še nisem tam, da bi razmišljala o tem. Ampak verjetno bi se spodobilo, da uberem drugačen pristop kot vsak dan, ko pograbim prvo trenirko, ki visi čez stol, in majico ter hoodie, ki pogosto niti ne paše zraven, in grem po otroka. Jure se je enkrat pohecal, da v svoji glavi živim na samotni kmetiji sredi Velike planine. Pa verjetno bi bilo primerno, da tudi las nimam spetih v frizuro, ki jo moj prijatelj Matej Mijatović imenuje »kakadu«.

Torej boste spet dama, kot v šali, v lepoti in zaposlenosti materinstva ter v trenirki, včasih vprašate samo sebe?

Res je, verjetno bom morala iti v smer proti dami. (Smeh.) Redni obiski frizerja, obiski manikure vsak tretji teden ... Vse to mi je postalo manj pomembno. Da se razumemo, še vedno sem nečimrna in takšna bom ostala – to, da si družinsko ustaljene ženske pogosto dovolijo vizualno »zapuščenost«, se mi zdi narobe. Enako velja za moške, se razume. Jaz še vedno denimo redno hodim na teen lifing in pazim, da sem fit. A veliko stvari je odpadlo, ker pač dajem absolutno prednost praktičnemu, udobnemu. Sem ter tja si pa seveda zaželim spet biti dama, ko grem z Juretom na dejt, recimo na biljard, večerjo in podobno. Upam, da nama uspe iti na koncert Kings of Leon v Zagreb. Tudi čez poletje si bova vzela nekaj dni samo za naju. In se potem vrnila k Jonatanu in Valu in k lepim ljudem v Zalogu.