Od »fasunge« do večernega dogodka: Slovenska oblikovalka ruši pravila o tem, kaj se spodobi obleči
Zakaj bi igrale na varno, če pa je življenje prekratko za dolgčas v omari? Priljubljena oblikovalka Anja Medle, ki stoji za znamko Medle Brand, v svežem dokazuje, da je zavesten kič lahko izjemno estetski, premišljen »malo preveč« pa veliko bolj zabaven kot varen »ravno prav«. Odkrijte, zakaj prava eleganca ne pozna meja – in kako brez kančka zadrege stopiti z isto obleko tako po jutranjo »fasungo« kot na gala večerni dogodek.
Ujela sem vas na morju sredi plaže. In če niste ravno na FKK plaži; kako ocenjujete plažno modo?
Joj, ko bi jo vsaj lahko! Na žalost ne vidim nič takega, kar bi me osupnilo. Morda me celo bolj prepričajo moške kombinacije, ker vidim precej lanu in lahkotnosti. Pri ženskah pa sicer bolj bež barve ali pa pisane komplete. Na žalost veliko podobnih in nič izvirnega.
Blagovna znamka, na kateri gradite, je mešanica elegantnega, igrivega, zapeljivega, in kot pravite, z istim kosom vaše kolekcije grem lahko zjutraj v »štacuno«, zvečer pa na gala prireditev …
Ideja, da je nekaj »za zvečer« in nekaj »za čez dan« mi ni preveč domača. Zakaj? Če mi je nek suknjič všeč, ga bom zjutraj oblekla na elegantne hlače in šla po opravkih. In se v njem cel dan počutila malo ekstra! Zakaj pa se ne bi? In točno take kose želim delati tudi pri Medle. Kose, ki imajo dovolj karakterja, da so zanimivi sami po sebi, ampak ti ne narekujejo, kako jih moraš nositi. Kljub izrazitim silhuetam, barvam ali pa printom, želim, da pod vsem tem ostane oblačilo, ki ga ženska dejansko lahko nosi. En dan bo isti bodi nosila s kavbojkami za v »fasungo«, drugič s krilom in petami za posebno priložnost, tretjič pod suknjičem s poudarjenimi rameni. Mislim, da smo postali malo preveč obremenjeni s tem, kaj je za kam primerno, kaj sodi skupaj in česa »ne smeš«. V resnici pa je pomembno, da v oblačilu vidimo kos, ki bo oplemenitil naš osebni stil, našo osebnost in počutje. Oblačila bi pravzaprav morala biti zabavna! Nekakšna igra, ki da ženski prostor in svobodo, da se z njimi igra po svoje. In to je nekaj, Kar si želi, da bi ženske začutile ob mojih oblačilih.
Vaše kreacije velikokrat povezujemo z besedama, ki imata na prvo žogo negativno konotacijo. Je pretiravanje lahko dobro, kič pa estetski?
Absolutno. Mislim, da je ravno pretiravanje pogosto tisto, zaradi česar si nekaj zapomnimo. Nikoli me ni preveč zanimala popolnoma varna estetika. Če že naredim ramo, naj bo rama. Če uporabim barvo, me zanima, kaj se zgodi, če ji dodam še eno. Če dam gor kosmat ovratnik, verjetno ne bo diskreten. (smeh) Je pa res, da ima tudi pretiravanje svoje meje in premišljene odločitve. Ne gre za to, da se dodaja stvari samo zato, da je vsega preveč. Kič je lahko izredno estetski, če je zavesten. Pri meni je lahko nekaj precej kičasto, ampak mora biti še vedno lepo. To ravnotežje me najbolj zabava. Zelo velika razlika je med tem, da se ti nekaj zgodi po naključju, in tem, da to narediš namenoma. Medle ima rad stvari, ki so malo »too much« (pretirane), vendar je pod njimi vedno precej premišljena konstrukcija, razmerja in styling. Ravno ta kontrast je tisto, kar me najbolj zabava: nekaj je lahko elegantno in hkrati malo absurdno. Raje imam premišljen »malo preveč« kot varen »ravno prav«.
V eri 'hitre mode', ko se trendi menjajo na tri tedne – kateri kos iz vaše zadnje kolekcije je tisti, za katerega si upate trditi, da bo v omari vaše naročnice videti enako šik tudi leta 2035?
Verjetno bi izbrala suknjič. Suknjič je že od začetka eden pomembnejših kosov Medle in se skozi kolekcije ves čas vrača v različnih interpretacijah. Trendi se spreminjajo, dober suknjič pa ima nekaj skoraj arhitekturnega. Če so proporci pravi, če je dobro izdelan in če se ženska v njem dobro počuti, ga lahko nosi desetletje ali več. Mogoče leta 2035 ne bo kombiniran tako, kot ga kombiniramo danes, ampak če ima dobro konstrukcijo, pravi material in dober karakter, bo še vedno našel svoje mesto, in ravno to je lepota dobrega kosa. Ni potrebe, da je nekako zamrznjen v času – pomembnejše je, da se zna spreminjati skupaj z osebo, ki ga nosi. To mi je pravzaprav veliko pomembnejše od ideje brezčasnosti. Ne vem, če verjamem v popolnoma brezčasna oblačila. Verjamem pa v oblačila, h katerim se vedno znova vračamo.
Ko potujemo, občudujemo zgodovinsko arhitekturo, vsak njen detajl, poteze, materiale, ki so se ohranili več sto let. Odražajo čas. Se vprašate, kako bodo čez 100 oz. 200 let gledali na modno dediščino današnje civilizacije?
Res me zanima, kaj se bodo čez sto ali dvesto let učili o našem času. Upam, da ne samo besed potrošnja in hitra moda, ker imamo vseeno veliko več od tega. Zanimivo se mi zdi predvsem, da še nikoli nismo imeli toliko oblačil, toliko različnih stilov in tako hiter dostop do vsega, hkrati pa ne vem, ali imamo en sam stil, za katerega bi lahko rekli: to smo bili mi. Ali pa je ravno to naš stil – da je vse naenkrat, no saj ne vem. Da si danes lahko nekaj iz osemdesetih, jutri iz devetdesetih, vmes pa nekaj popolnoma tretjega. Ko danes gledamo oblačila iz preteklosti, skozi njih beremo celotno družbo, zato me res zanima, kaj bodo nekoč iz naših prebrali o nas. Verjetno ravno ta čuden kontrast: da smo bili neverjetno kreativni in imeli na voljo praktično vse, hkrati pa smo stvari menjali in zavrgli hitreje kot katerakoli generacija pred nami. Upam samo, da bo med vsem tem ostalo dovolj stvari, pri katerih bo še vedno jasno, da je nekdo za njimi nekaj mislil.
Kot asistentka ste zaposleni na Fakulteti za dizajn (FD), katedri za oblikovanje oblačil. Kako Umetna inteligenca posega na tem področju v kreativnost oblikovanja?
Mislim, da umetna inteligenca zagotovo posega v študijski proces, vendar ne nujno na način, ki bi škodil ustvarjanju ali kreativnosti. Vidim jo predvsem kot pomoč pri nečem, kar je že zastavljeno, ali pri nalogah, ki niso jedro njihovega študija. Pravzaprav se mi ne zdi nič napačnega, če jo uporabljamo v prave namene in si z njo olajšamo delo. Nikakor pa ne more nadomestiti pristne človeške kreativnosti in ustvarjalnega procesa, ki se zgodi med samim delom z materialom, še posebej takrat, ko gre nekaj narobe in moraš iskati nove rešitve. In zakaj bi si študenti ta proces sploh vzeli? Ravno na fakulteti imajo bolj kot kadarkoli pozneje čas za raziskovanje in odkrivanje, kaj vse materiali ponujajo. Če nimaš lastne estetike, želje po raziskovanju, znanja o materialu, konstrukciji in telesu ter predvsem ideje, zakaj nekaj počneš, ti tudi najboljše orodje ne bo ustvarilo dobrega oblačila ali identitete kolekcije. Zdi pa se mi smiselno, da si z umetno inteligenco optimiziramo čas, si pomagamo pri simulacijah in tako hitreje pridemo do določenih ugotovitev. K njej se obrnemo z izdelano idejo, nikakor pa ne po idejo.
Če potegnemo črto pod račun – zakaj nas kos hitre mode na koncu pogosto stane več kot unikatno šivan kos po meri? Kdo so ženske, ki danes še iščejo krojaški meter in osebni pristop?
Ker cene oblačila ne bi smeli meriti samo ob nakupu. Veliko lažje je kupiti kos hitre mode. Manj stane, takoj ga imaš in o njem ni treba preveč razmišljati. Kos po meri je precej dražji – nekdo ga mora razviti, ukrojiti, pomeriti, sešiti, mogoče popraviti. Plačaš material, znanje in predvsem čas ustvarjalca in – seveda – tudi svojega. Ampak računica je po nekaj letih krepko drugačna. Če kupiš pet poceni kosov, vsakega dvakrat oblečeš, eden ti ni več všeč, drugi se uniči, tretji ti nikoli ni zares pristajal, si na koncu porabil več kot za enega, ki bi ga nosil leta. Ženske, ki prihajajo k meni, niso nujno ženske, ki želijo nekaj ekstravagantnega. Pogosto želijo ravno nasprotno: nekaj, kar bo res njihovo. Mislim pa, da se za oblačila po meri pogosto odločajo tiste, ki se že poznajo. Vedo, kaj nosijo, poznajo svoje telo, imajo izdelan osebni stil in ne potrebujejo vsake tri tedne nečesa novega, ampak iščejo svoj kos. Nekaj, kar jim pristaja, kar ustreza njenemu življenju in za kar že ob nastanku ve, da bo nosila za različne priložnosti in dolgo. In ravno zato bo zanj tudi drugače skrbela. Zame je to danes pravzaprav eden največjih luksuzov: ne to, da imaš ogromno, ampak da imaš nekaj, kar je bilo narejeno zate in kar želiš obdržati.
Dobra obleka je kot arhitektura za telo. Kateri del ženskega telesa ti predstavlja največji ustvarjalni izziv in kateri je tisti, ki ga z linijami najraje poudariš?
Rame. Zagotovo. Zdi se mi, da se z njimi ukvarjam že celo večnost in še vztrajam. (smeh)
Fascinira me, kako lahko samo z obliko rame popolnoma spremeniš držo in karakter ženske. Poudarjena rama ima v sebi neko moč, skoraj nekaj zaščitniškega, potem pa jo lahko kombiniraš z ozkim pasom, draperijo, golimi nogami ali petami in naenkrat postane zelo ženstvena in nežna. In pas! Zagotovo je tudi pas nekaj takega, na kar se rada fokusiram in poudarim. Rada ga poudarim tako s suknjičem ali draperijo, raziskujem, kako ga lahko le ta oplemeniti in ravno prav poudari tisto, kar si ženske želimo, in skrije, kar želimo skriti. To je moja misija pri vseh oprijetih kosih. Mislim, da me najbolj zanimajo razmerja: moč in mehkoba, volumen in telo, konstrukcija in ženstvenost. Nekje vmes med rameni in volumni je Medle najbolj doma.
Oktobra vas čakamo na LJFW, kjer napovedujete kapsularno modo. Zanimivo – saj kapsula na prvi pogled zveni precej restriktivno za nekoga, ki obožuje pretiravanje. Kako boste združili ta dva svetova?
Moram priznati, da imam že s samim izrazom »kapsularna garderoba« malo težav. Ker se je okrog njega ustvarila skoraj uniforma: kamel plašč, črn suknjič, bela srajca, bele superge, dobre kavbojke … in evo, kapsula. Zato mi je ravno ta kontrast zabaven.
Kapsula zame ne pomeni, da mora biti nekaj minimalistično ali zadržano. Pomeni predvsem, da je premišljeno. Če nekdo nikoli ne nosi kamel barve, kamel plašč zanj ni dober osnovni kos. Mogoče je njegov »basic« oranžen plašč. Mogoče je moja bela srajca pri nekom drugem najbolj divja printana srajca, ki jo ima v omari, ampak jo nosi trikrat na teden. Zato sama kapsularno garderobo veliko bolj razumem kot garderobo, zgrajeno okoli osebnega stila, ne okoli nekega univerzalnega seznama kosov, ki naj bi jih vsi morali imeti.
Raje imam deset kosov z močnim karakterjem kot trideset kosov, pri katerih ne vem več, zakaj so tam. In tako razmišljam tudi o kolekciji za LJFW. Kar je v resnici kar smešno, glede na moj maksimalizem. Ampak kapsularno zame pomeni samo, da je manj kosov in da mora vsak od njih upravičiti svoj obstoj. Nekakšna kolekcija kosov, ki lahko živijo vsak zase, hkrati pa skupaj ustvarijo precej močan Medle svet. Ostajajo poudarjena ramena, draperije, barve, nepričakovani volumni, igranje s proporci in seveda nekaj humorja.
Pravzaprav me je ta omejitev kapsule malenkost prisilila, da se vprašam, ali ima vsak kos razlog, da obstaja in na kak način se lahko nosi.
Če bi v vaš butik stopila ženska, za katero ste si vedno želeli, da bi nosila vaše kreacije, katera bi to bila, in v kaj bi jo oblekli?
Najprej mi pade na pamet Alexis Carrington ali pa njena nasprotnica Krystle. Ne zato, ker bi ju želela preobleči v kostum osemdesetih, ampak ker imata tisto energijo, ki jo pri Medle obožujem: samozavest, ženstvenost, malo drame in humorja - Alexis nima absolutno nobene želje po tem, da bi bila neopazna, pa vendar ima v sebi tisto elegantno ženstveno eleganco in mehkobo – Krystle. Verjetno bi jo oblekla v suknjič z absurdno dobrimi rameni in, seveda, ne bi smelo manjkati “zlatnije” (zlati modni dodatki: uhani/broška/prstani).
Za konec še štiri kratka vprašanja:
Šivalni stroj ali skicirka? Skicirka.
Visoke pete ali stilske superge? Visoke pete!
Črna barva ali krem odtenek? Krem z zlato.
Za navdih: potovanja ali samota v ateljeju? Najprej potovanje, nato samota v ateljeju.
Preberite še:
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.
