Oče je želel skupni čas, sin je postavil pogoj: 40 kilometrov na dan

Pred skoraj petdesetimi leti je Samo Rugelj kot dvanajstletni tabornik v dveh etapah prvič prehodil del evropske pešpoti E6. Lani se je na isto pot vrnil s sinom Janom. Iz šestdnevnega potepa je nastala knjiga Vandranje, ki ni le potopis, ampak tudi razmislek o času, spominih in odnosu med očetom in sinom. Pogovarjali smo se o skupnih kilometrih, hribih kot družinski dediščini, odraščanju in o tem, zakaj je v odraslosti najtežje najti prav čas za ljudi, ki so nam najbližje.

Jan, ta slava, ki jo zdaj prinaša knjiga vašega očeta … Je bilo vse skupaj vnaprej dogovorjeno?

JAN: Ko sva šla na pot, nisem nič vedel o tem, da bom imel v zgodbi glavno vlogo. Vsekakor mene ni nihče nič vprašal. (Smeh.)

SAMO: Res ne. Promocijske aktivnosti so ostale skrivnost. (Se namuzne.)

Kako drugače je iti na pot z očetom, Jan, kot če greste s prijatelji?

JAN: Tukaj je veliko razlik, morda celo več razlik kot podobnosti. Jaz običajno hodim po hribih in tudi plezam, zato so moji izleti navadno krajši, enodnevni ali pa trajajo le nekaj dni. To je bila precej drugačna izkušnja, ker gre za dolgo, večdnevno pohodno pot po bolj raznolikem terenu. Pri mojih običajnih turah je teren morda bolj dinamičen, tukaj pa sva veliko hodila po gozdu in bolj ravninskih odsekih. Se pa seveda tudi teme pogovorov v družbi s prijatelji ali z očetom razlikujejo.

Samo, kako ste vi doživljali to dogodivščino?

SAMO: Mislim, da je bilo tukaj več dimenzij. Že odločitev za to pot je bila posebna. V resnici nisem imel v nekem življenjskem načrtu ideje, da bi E6 še enkrat prehodil. Ko pa sva se z urednikom Andrejem Blatnikom pogovarjala o morebitni knjigi, nekem potopisu, ki bi lahko izšel v zbirki S poti, in razmišljala, kje bi se zgodba lahko odvijala, je kar naenkrat vprašal: »Kaj pa E6?«

Ker sem imel E6 tudi sicer ves čas nekje v malih možganih in tudi v svojih mladostniških nogah, se mi je zdelo, da bi bilo to razmeroma preprosto izvedljivo. Vedel sem, kje poteka ta pot in da ji lahko namenim približno teden dni. Zdelo se mi je, da je zanjo primeren prvomajski čas, saj sem prav v tem obdobju v letih 1978 in 1979 s taborniki prvič hodil po njej. Zdelo se mi je zanimivo, da bi jo ponovil.

Potem se je izkazalo še nekaj. To, da gre za zgodovinsko pot, sem pravzaprav odkril šele pozneje. E6 namreč ni zgolj neka pot, ki gre od nekod do nekod, ampak sledi starodavni jantarni poti. Poleg tega je lani minilo natanko 50 let od njenega nastanka. In tako so se mi začeli sestavljati različni elementi: zgodovinska pot, njena petdesetletnica, urednikova ideja in morda še možnost, da bi na pot spravil sina. No, pa še mojih 60 let. Vse to skupaj se mi je zdelo dovolj močan kontekst, da sem se odpravil na pot.

Pripraviti sina, da se pri­druži, je bil pa kar velik izziv. Zdela se mu je precej lahka. V zadnjih letih se veliko bolj posveča goram in plezanju, zato je takšna pot z njegove perspektive bolj sprehajan­je, vandranje, podobno kot Camino. Res je, da je na njej približno deset tisoč višinskih metrov, vendar je po njegovih merilih to še vedno ravninska pot.

Potem je postavil pogoj: če greva, naj bo vsaj štirideset kilometrov na dan. To je bil zanj neki minimum. In tako se je začelo.

Merjenje moči. (Zmagal je Jan.) Foto: Renate Rugelj 

In ko je prišla ta ideja, ste, Jan, iskali izgovore, zakaj ne bi šli?

JAN: Seveda. (Smeh.) Meni bi bila bolj všeč kakšna pot po gorah, ampak se oče s tem ni strinjal.

SAMO: Jaz sem bil vezan na celotno zgodbo, prav na to pot, ki nima samo zgodovinske podlage v smislu jantarne poti, ampak je povezana tudi z mojo mladostjo.

JAN: No, potem sem se pač strinjal s to idejo, ker so bile druge še manj uresničljive.

SAMO: Je pa Jan zelo omejil časovni okvir. Kot pišem v knjigi, sva šla od 23. do 28. aprila, torej sva imela na voljo šest dni. Bil je zelo jasen: »Osemindvajsetega hočem biti doma, ker sem potem zmenjen s prijatelji.« V resnici nisem vedel, ali nama bo uspelo. Ta pot je zamišljena tako, da ljudje po njej hodijo dlje časa. Ko sva prvih nekaj dni že hodila, sem začel gledati naprej in si močno zaželel, da če sva pot skupaj začela, da jo tudi skupaj končava. In na koncu nama je uspelo.

Kako to, Jan, da se za dobro turo zmorete zbuditi tudi sredi noči, če je treba?

JAN: Rekel bi, da je to stvar motivacije. Pa tudi tega, kakšne zahteve postavlja tura. Če želiš opraviti turo, ki zahteva, da startaš ob dveh zjutraj, potem pač startaš ob dveh zjutraj.

SAMO: Če tura to zahteva, potem spremeniš turo. To je pa moj moto. (Smeh.)

PREBERITE ŠE -> Katarina Venturini: Moraš biti boljši človek, mi je rekel

Jan, vas kdo kdaj vpraša, ali ste Rugljev sin? Ima to v vaši družbi kakšno težo?

JAN: Vsake toliko časa me kdo vpraša. Največkrat v povezavi s kakšno očetovo knjigo. Pravzaprav me ljudje pogosteje vprašajo za dedka.

Samo in Jan Rugelj. Foto: Voranc Vogel

Ko je umrl, ste bili stari deset let. Se ga še spomnite?

JAN: Seveda. Spomini so sicer bolj megleni, ampak se ga spomnim.

SAMO: Obstaja ena fenomenalna fotografija. Mislim, da je s konca leta 2007. Takrat je prišel Janez Drnovšek na Zasavsko ulico v Črnučah in očetu izročil zlati red za zasluge. Na fotografiji sta Drnovšek in oče, zadaj pa stoji Jan in ju opazuje.

Samo, v knjigi napišete, da izhajate iz kremenite slovenske družine. Kaj vsak od vaju pomisli ob tej besedi?

SAMO: To sem pisal predvsem v planinskem oziroma hribovskem kontekstu. Doma imam očetov planinski dnevnik, v katerega je od leta 1965 zapisoval vse ture, kam je hodil, s kom je hodil, zraven pa še kratke zapise in časovnico. Hribov se je loteval zelo organizirano in načrtno, zelo opremljeno.

Enkrat smo pripravili družinsko srečanje. Takrat smo že imeli videokamero in smo ga nekako nahecali, da nam pokaže, kaj vse nosi v hribe s sabo. Njegov nahrbtnik je bil v družini skoraj legenda. Oče je imel namreč nahrbtnik že pred turo vedno napolnjen z rezervno opremo. Posneli smo približno petnajstminut­ni video, ki je danes najbrž izgubljen, kako je iz njega vlekel eno stvar za drugo in razlagal, zakaj je vsaka posebej nujna za v hribe.

Jaz recimo ničesar od tega nisem nosil s sabo. Imel je zemljevide, baterije, rezervne vložke za baterije, rezervne žarnice, različne vrste sanitetnega materiala, železno energijsko rezervo v obliki lešnikov, rozin in podobnih stvari. Mi smo ga spraševali, ali vse to res potrebuje, on pa nam je vsakič znova dokazoval, da je vse nujno. To je bila njegova sistematičnost. Potem je bil tukaj še odnos do opreme. Gojzarje si je dal izdelati po meri, da so bili spredaj dovolj široki. Imel je več različnih pumparic, vse narejene pri istem krojaču. Tudi izbira nahrbtnika je bila cela znanost. Zelo premišljeno je izbiral vse, kar je uporabljal.

Do hribov je imel zelo tradicionalen, klasičen slovenski odnos, kot ga imajo stari hribovci. Ko smo hodili v hribe, ni šlo za hitenje in nabiranje kilometrov. Hodilo se je počasi in zbrano. Opazoval si okolico. Ko si prišel v kočo, si si vzel čas, se pogovarjal z oskrbniki in ljudmi pri sosed­njih mizah. Zanimalo ga je, kje so bili, kam gredo in kaj so doživeli.

Moj oče tudi nikoli ni želel hoditi po gorah zunaj Slovenije. To je imel za načelo. Rekel je, da ga ne zanima samo hoja po hribih, ampak tudi hoja po naši deželi, ker je to način spoznavanja ljudi in njihovega življenja. Danes ljudje hodijo po vseh mogočih poteh po svetu, po Sloveniji pa pogosto ne. E6 je recimo odlična pot, ki jo imamo skoraj pred domačim pragom. Midva sva šla sicer v precej slabem vremenu in v šestih dneh skoraj nisva srečala kakega pohodnika. V nekaterih vpisnih knjigah so bili zadnji vpisi stari tudi pol leta.

Tudi zato sem želel napisati to knjigo. Da bi ljudi spodbudil, naj pogledajo, kaj vse imamo v Sloveniji. Zdaj sem dal celo pobudo Planinski zvezi Slovenije, da bi poleg Slovenske planinske poti več pozornosti namenili tudi drugim planinskim potem in transverzalam. Da bi nastajali potopisi in podobne vsebine, ki bi ljudi spodbujali k odkrivanju Slovenije. To kremenitost čutim kot zavezanost planinski tradiciji, določenemu načinu obiskovanja hribov in prenašanju teh vrednot na naslednjo generacijo. To je najpreprostejši opis.

Samo in Jan Rugelj. Foto: Voranc Vogel

Kaj pa vi, Jan?

JAN: Ko sem slišal to besedo, sem moral najprej premisliti, kaj sploh pomeni. (Smeh.) V splošnem bi rekel, da pomeni neko čvrstost, sem ugotovil. Jaz bi jo opisal kot neko čustveno nenavezanost na rezultat. To se mi zdi v nekaterih primerih zelo dobra lastnost.

Kako je pri vas raslo navdušenje za hribolazenje, Jan? Zdi se, da vas v hribe niso silili.

JAN: Ne, niso me. Seveda pa na začetku, tako kot verjetno vsak, nisem bil posebej navdušen. Moral sem hoditi, kar mi ni bilo vedno najbolj všeč. Dokler se ne navadiš, je težko. Nimaš še kondicije in vse se zdi precej naporno. Potem pa gre. Nabereš si izkušnje, večkrat se lotiš podobnih stvari in nenadoma to ni več tak napor kot na začetku. Po­stane užitek in veselje.

PREBERITE ŠE -> Cene Prevc in Miha Deželak: Vsi smo lahko junaki v resničnem življenju, če se tako odločimo

Pogosto slišimo alpiniste in himalajce, ki se podajajo tudi v zelo nevarne razmere, govoriti o tem, da jih gore kličejo in da brez tega preprosto ne morejo. Gre za neko obliko osebnega preseganja, ki jo ljudje od zunaj včasih težko razumejo. Kaj pa za vas, Jan, pomeni iti v hribe? Je to predvsem fizični izziv, lepota razgledov in poti ali družba?

JAN: Rekel bi, da je kombinacija vsega tega. Hribi so lepi, rad sem tam in rad se gibam. Všeč mi je tudi celoten proces, od načrtovanja ture do same izvedbe.

Je v vaši družbi, med prijatelji iz srednje šole ali s fakultete, kdo, ki hribe res prezira? Ga potem poskušate z družbo pre­pričati, z zgledom ali nasveti, da je morda to vendarle boljša izbira kot presedeti celo noč za računalnikom?

JAN: Tako ekstremnih primerov ne poznam oziroma se z njimi ne družim. So pa seveda ljudje, ki jih hribi bolj zanimajo, in takšni, ki jih manj. Poskušamo spodbujati vse, da bi šli kdaj z nami. Običajno poskušaš izbrati turo, ki bi jim ustrezala, takšno, ki je razmeroma kratka, a še vedno dovolj zanimiva. Potem pa človeka poskušaš prepričati, da je to res zelo dobra izkušnja.

Samu je v interesu, da se druži s svojim sinom, dobi človek občutek, ko prebere knjigo. Vi pa mu ustrežete tako, da rečete da, a postavite svoje pogoje »sodelovanja«. Jan, se torej vaš oče bolj želi družiti z vami kot vi z njim?

JAN: Tudi jaz se želim družiti z njim, seveda.

SAMO: O, me veseli, da si to zdaj javno povedal. (Smeh.) Odkar so otroci odrasli, imajo veliko svojih obveznosti. Včasih so imeli več prostega časa in smo ga starši lažje preživljali z njimi. Danes pa ima Jan službo, hodi v hribe, ima še druge dejavnosti in tega skupnega časa je res zelo malo. Tudi ko smo praznovali moj rojstni dan, smo se dolgo usklajevali, preden smo na­šli termin, ki je ustrezal vsem. Mislim, da so takšni problemi precej univerzalni.

Ko so me vprašali, česa bi si najbolj želel za rojstni dan, sem rekel – vašega časa. Ker je to najtežje dobiti. In danes gremo vsi skupaj v opero gledat balet Veliki Gatsby. To mi veliko pomeni. Tega sem bil res vesel. Je pa tako: če hočeš najti skupen čas z otroki, se moraš prilagoditi. Moraš biti pripravljen početi stvari, ki jih želijo oni, ne samo tistega, kar želiš ti.

Jan, kako gledate na Sama kot očeta? Mu je uspelo v tej vlogi?

JAN: Lahko rečem, da se mi zdi, da sem čisto v redu vzgojen. (Smeh.)

Torej lahko rečemo, da bi bilo lahko tudi slabše?

JAN: Gotovo. (Smeh.)

SAMO: Jan je zelo brihten in to v življenju pri marsičem pomaga. Da pa je Jan takšen, kakršen je, si zaslug nikakor ne moreva pripisovati samo midva z njegovo mamo.

Samo, nekoč ste povedali, da vas je mama naučila voziti kolo. Kako ste si želeli biti drugačen oče, kot je bil vaš?

SAMO: Že pri hoji v hribe sem imel precej drugačen pristop. Mene so kot triletnika sedem dni gnali čez Pohorje. Pravzaprav je čudno, da nisem zasovražil hoje. Pri vseh treh otrocih sem se trudil, da smo začeli s krajšimi izleti. Meni so bili včasih dolgočasni, ampak sem se zavedal, da je treba iti postopoma.

Tudi ko smo z obema sinovoma hodili na daljše pohode, denimo čez Pohorje ali iz Ljubljane proti Bohinju, ju nisem pretirano obremenjeval. Če smo šli čez Pohorje, smo po dveh dneh prišli do Rogle, potem pa smo se spustili v dolino in šli v top­lice. Mislim, da se še spomniš. Tam smo ostali kakšen dan. Skratka, poskušal sem biti nekoliko bolj blag. To je ena taka hribovska stvar.

Potem je tukaj še učenje vožnje s kolesom. Tudi to je zame poseben primer. Podobno velja za vozniški izpit. Jaz sem imel pri tem precej smole. Mama nikoli ni imela vozniškega izpita, oče pa se je takrat odselil, zato sem ostal brez te podpore. V resnici sem se voziti naučil šele, potem ko sta se rodila sinova.

To se mi je vedno zdelo nekaj, pri čemer moji starši niso naredili, kar bi lahko. Zato smo pri vseh treh otrocih poskrbeli, da so to uredili čim prej in da so pri svojih letih čim bolj samostojni in funkcionalni v družbenem smislu. Od neke točke naprej pa je seveda tako, da morajo vstati in iti svojo pot.

Jan, se vam zdi, da bi bilo vaše socialno življenje drugačno, če ne bi bilo hribov in teh vnaprej dogovorjenih načrtov? Če bi samo čakali, da se nekaj spontano zgodi. Vam hribi na koncu pomagajo tudi pri prijateljstvih?

JAN: Če bi samo čakal, da se nekaj zgodi, verjetno ne bi dočakal prav veliko. Kar se načrtov tiče, svoje hribe običajno načrtujem kakšen teden vnaprej, ne pa dva tedna, predvsem zaradi vremena. Ampak ja, ko začneš načrtovati, kaj boš počel, se stvari začnejo dogajati. V hribih se tudi veliko družim z ljudmi, tako da je to verjetno eden glavnih načinov, kako preživljam čas s prijatelji.

Me pa moti, da danes večina komunikacije poteka prek sporočil. To mi gre kar precej na živce, zato ljudi vedno pogosteje preprosto pokličem.

SAMO: Tega sem pa jaz navajen že iz mladosti. Ker nismo živeli skupaj, me je oče pogosto poklical. Živel sem le pet minut od njegove službe in vedno je našel kakšen razlog. Rekel je: »Pridi do mene, pa greva na malico,« ali »Pri­šlo je nekaj novih knjig, pridi pogledat.«

To logiko poskušam ohran­jati tudi sam. Ker ne živimo skupaj, mi je pomembno, da imamo reden stik. Tudi ko sta bila fanta še mlajša in sem bil jaz kje na poti ali na kakšnem potovanju, sem to vzdrževal. Zdi se mi pomembno, da imaš reden, skoraj vsakodneven stik vsaj po telefonu.

Pot, ki sta jo prehodila in o kateri pišete v knjigi, za vas, Jan, ni bila idealna glede zahtevnosti. Katera ponudba pa bi vas res pritegnila?

JAN: Kar si že dlje želim in sem nazadnje predlagal tudi lani, pa potem iz tega ni bilo nič, je, da bi šli družinsko preplezat oziroma prehodit Slovensko smer v Triglavski severni steni.

SAMO: (Se mu rahlo zakisli obraz.) To je pa kar zahtevno. Ampak hvala za to vprašanje, ker sem na njegovo idejo očit­no že malo pozabil. Ali pa sem jo namenoma potisnil nekam zelo globoko. (Smeh.)