Nuša Stanić: V delčku sekunde lahko izgubimo vse, zdaj to vem

V dveh prošnjah za pomoč, objavljenih na družbenem omrežju, je 25-letna Blejka rekordno hitro povezala darovalce iz vse Slovenije in na prizadeto območje odpeljala 27 ton krme za konje, krave in pujse ter tudi hrano za pse in mačke. Nuša Stanić je velika ljubiteljica živali od otroštva in ima tudi sama konja, desetletnega lipicanca Ryana.

Šokirana sem bila nad opustošenjem, presenetilo pa me je, kako so ljudje vztrajali med ruševinami. Tla so se še vsak dan tresla, ljudem je bilo težko, a predali se niso. Če kaj, sem se opomnila, da je treba bolj ceniti normalno življenje, kar imamo za samoumevno.  

»Zbiramo hrano za domače živali v Sisku in okolici! Veliko malih kmetov in lastnikov domačih živali, ki jih je prizadel včerajšnji potres, nima dostopa do hrane v porušenih domovih in hlevih. Zato zbiramo razno hrano za konje, krave, pse, mačke …« Tako ste na družbenem omrežju nagovorili sodržavljane, kako lahko pomagamo pri blažitvi posledic potresa, ki je 29. decembra stresel osrednjo Hrvaško. Kaj vas je zdramilo, da ste se odločili za to humanitarno gesto?

Spodbudila me je fotografija Luke Šangulina, objavljena na portalu index.hr, na kateri je Tomo Suknaić, ki je reševal svojega konja Zekana izpod ruševin. Prešinilo me je, da smo z akcijami pomoči složno zbirali najnujnejše potrebščine za v potresu prizadete ljudi, pri čemer pa smo morda nevede pozabili, da je tragedija po večini prizadela območje, kjer živi veliko malih kmetov in so pomoči najverjetneje potrebne tudi njihove živali.

S pomočjo številnih slovenskih kmetov in drugih posameznikov ste v dveh akcijah zbrali 27 ton osnovne hrane za hlevske in domače živali. In še več, na potresno območje sta jo dostavila s fantom Alešem Kopačem, voznikom tovornjaka, ki ga je v humani namen odstopilo podjetje Prevozi Jerman, kjer dela, kajne?

Odziv je bil res presenetljiv. Prvič sva napolnila manjši tovornjak s sedmimi tonami hrane za hlevske živali, tudi zato, ker si nisva predstavljala, v kakšnem stanju so ceste. Šlo je res hitro, v manj kot dnevu in pol od ideje sva jo raztovarjala na Hrvaškem. In da, že takoj na začetku sem si zadala, če pobuda uspe, bom šla do prizadetih krajev, ker sem želela dostaviti pomoč zares tistim kmetom, ki so ostali brez vsega. V drugi akciji, čez teden dni, je bilo treba več organizacije. Midva sva nalagala večje stvari, denimo seno in koruzo, moji sestri sta priskočili na pomoč pri nabiranju manjših vreč, ki so jih solidarno poklanjali ljudje – ne nazadnje je bilo tovora trikrat več. 

Petindvajsetletna Nuša Stanić s fantom Alešem Kopačem, ki je v Glino pripeljal tovornjak, napolnjen z 20 tonami hrane za živali.

Prvi dan leta ste bili na Hrvaškem. Kaj vas je ob opustošenju najbolj pretreslo?

Šokirana sem bila nad opustošenjem, presenetilo pa me je, kako so ljudje vztrajali med ruševinami. Tresenje, ki smo ga čutili tudi pri nas, sem doživela prvič. Občutkov ne znam razumsko razložiti. Obsedela sem, opazovala steklenico mineralne vode na mizi in trepetala, naj se čim prej neha tresti. In se je. Razmere na Hrvaškem se niso umirile. Tla so se še vsak dan tresla, ljudem je bilo težko, a predali se niso. Če kaj, sem se opomnila, da je treba bolj ceniti normalno življenje, kar imamo za samoumevno, saj lahko izgubimo v delčku sekunde. 

Če vprašate starše, bi lahko rekli, da sem bila težaven otrok. Konji so bili moja edina motivacija. Če bi bilo treba, bi se bila pripravljena zanje postaviti dobesedno na glavo. Vse drugo so mi lahko vzeli, prepovedali, pri vzgoji je zaleglo le, če nisem smela h konjem. 

Kako ste to preživeli, ne da bi bili preveč prizadeti?

Preden greš, se moraš zavedati, da celotnega sveta ne moreš rešiti, vedeti moraš, da vsem ljudem ne moreš pomagati. Lahko pa si hvaležen za priložnost, da si naredil nekaj dobrega vsaj nekomu. Vsaka gesta šteje v verigi pomoči. Prvič sva peljala hrano za živino do Majskih Poljan, drugič pa samo do skladišča, ker je bila hrana namenjena za odmaknjena območja, kamor so prišli le džipi. Ustavila sva se tudi na Majskih Poljanah, toliko, da sva pozdravila tamkajšnje ljudi. Bili so veseli in hvaležni za pomoč. Redkokje srečaš tako prijazne in srčne ljudi. Še to naj povem, da je gospod s fotografije, ki je izpod ruševin rešil svojega konja, s pomočjo donacij v treh tednih dobil montažno hišo. Lepo se je zaokrožila zgodba. 

Zaradi srčnega ravnanja naj bi menda dobili svojo ulico v Glini? 

(Smeh.) Komentar sem bežno opazila. Takšen odziv hvaležnosti je prijeten, a najbrž bo ostalo zgolj pri ideji.

Tisti, ki vas poznajo, vedo povedati, da ste v konje zagledani od otroštva.

Imela sem tri leta, ko so me starši peljali na ranč Mrcina v Bohinj. Prvič sem sedla na konja in potem nisem več hotela z njegovega hrbta. Mrcina je bil moj drugi dom okoli deset let. Enkrat v tednu smo morali na ranč, in če mi je uspelo izmoledovati, tudi konec tedna. Vse je bilo odvisno od tega, kako vztrajna sem bila. (Širok nasmeh.) Poleti sem šla tudi na tabor, skrbela sem za živali, delala v hlevu in jahala. Če vprašate starše, bi lahko rekli, da sem bila težaven otrok. Konji so bili moja edina motivacija. Če bi bilo treba, bi se bila pripravljena zanje postaviti dobesedno na glavo. Vse drugo so mi lahko vzeli, prepovedali, pri vzgoji je zaleglo le, če nisem smela h konjem. 

Nuša Stanić in Aleš Kopač ob tovornjaku, ki ga je za dober namen odstopil Andrej Jerman, lastnik podjetja Prevozi Jerman. Foto: Špela Ankele

Mislim si, kako močno ste navijali za to, da bi imeli svojega.

Jasno. Saj smo imeli domače živali, a želja, da bi bila lastnica konja, me nikoli ni minila.

Tekmovali pa niste?

Ne. Niti me ni vleklo v to kariero. 

Dolgoletno željo sta mi uresničili starejši sestri, Ryan je bil darilo za osemnajsti rojstni dan. Poznam ga, odkar je prilezel na svet, skoten je bil v hlevu, kjer sem delala. Če pomislim, sva si bila namenjena. 

Dve leti ste bili v tujini, kjer ste delali pri profesionalnih jahačih. Kaj je bil glavni razlog, da ste odšli?

V Nemčiji in Švici sem bila pri profesionalnih jahačih odgovorna, da je bilo njihovo življenje doma in na tekmah čim bolj tekoče. Skrbela sem, da je bilo vse pripravljeno za predstavitev na tekmah. Vedno sem si želela to poskusiti in delati s profesionalnimi konji. Prav tako iti v tujino, nisem pa načrtovala, da bom ostala tako dolgo. Ne glede na pluse in tudi minuse sem hvaležna za dragoceno življenjsko izkušnjo in je ne bi zamenjala za nič na svetu. 

Zdaj ste tudi lastnica lipicanca, kajne?!

Dolgoletno željo sta mi uresničili starejši sestri, Ryan je bil darilo za osemnajsti rojstni dan. Trenutno je nastanjen v hlevu na Brezjah. Druge možnosti nimam. A kdo ve, morda enkrat …

Kakšen konj je?

Po naravi so lipicanci trmasti konji. Ryan bo letos dopolnil deset let – ne bi si želela imeti boljšega konja. Res sem ponosna na to, da ga imam. Poznam ga, odkar je prilezel na svet, skoten je bil v hlevu, kjer sem delala. Če pomislim, sva si bila namenjena. Bil je malo bitje z dolgimi nogami, pravi mamin sinko, saj je kobila odstavila druga žrebeta pri okoli šestih mesecih, njega pa je kar dolgo prenašala. Morda je vedela, da je njen zadnji mladič, in ga je težje pustila od sebe.

Povejte, kaj je s tem – šepetati konjem? Kaj bi denimo meni svetovali, kako naj se živali približam, da bi mi zaupala?

(Smeh.) Zagotovo ne s strahom, temveč počasi, pa korenje ali jabolko bi pomagala pri navezovanju stika. 

S hrvaškim fotografom Luko Šangulinom, katerega fotografija je Nušo spodbudila k zbiranju hrane za živali. Foto: Špela Ankele

Vi Ryanu šepetate?

Ko je treba, a ker sva že dolgo skupaj, imava kar dobro razdelane zadeve. 

V tej humanitarni zgodbi nisem bila sama, pač pa zgolj majhen člen v verigi ljudi, ki so pomagali ljudem in njihovim živalim pri blažitvi posledic potresa. 

Glede na to, da ste Blejka, naj vprašam, kaj je za konja kremšnita.

Kot sem že dejala, pri drugih konjih ne morete zgrešiti s korenjem in jabolkom, za mojega Ryana pa lahko rečem, da so pomaranče njegova kremšnita. Zanje bi naredil vse na svetu. Sem ena redkih potrošnic, ki zunaj sezone kupuje pomaranče. (Smeh.)

Vaše dejanje pomoči ni ostalo spregledano. Kaj menite o tem, da ste med desetimi izjemnimi Slovenkami za naziv Ona 365?

Hvaležna sem. Želela sem ozavestiti, naj v nesreči ne pozabimo na druge, in veseli me, da je akcija zbiranja hrane za živali spodbudila tudi druge k organizaciji pomoči. Vedno pa tudi povem, da v tej humanitarni zgodbi nisem bila sama, pač pa zgolj majhen člen v verigi ljudi, ki so pomagali ljudem in njihovim živalim pri blažitvi posledic potresa.