Nuša Merzdovnik: Pogosto se vprašam, zakaj so ravno moje punce brez atija

Nuša Merzdovnik se je znašla pred eno od najtežjih preizkušenj, ko je ostala sama s hčerkami. Kljub bolečini in žalovanju je našla moč, da se bori. Ni se zaprla vase, temveč je svoja občutja delila na družbenem omrežju, da bi s svojo zgodbo opolnomočila tiste, ki so doživeli izgubo bližnjega.

»To je bila moja pot, moje celjenje ran. Dolgo sem bila anonimna, pisanje mi je pomagalo ubesediti občutke in jih lažje predelati. Ob tem sem ugotovila, da v svoji bolečini nisem sama, saj se je name obrnilo ogromno ljudi,« je priznala.

Vaš mož je bil hospitaliziran štiri mesece po rojstvu najmlajše hčerke. Kaj se je zgodilo?

Ravno štiri leta je minilo, odkar je povedal, da je zbolel. Najprej je bil doma, nato pa se je njegovo stanje iz dneva v dan slabšalo in zato sem ga proti koncu januarja peljala k zdravniku, sledila je takojšnja hospitalizacija. Nato pa so ga 8. februarja dali v komo in popoldan s policijskim spremstvom odpeljali v UKC Ljubljana.

Skoraj vsak dan sem se vozila k njemu, ga spodbujala, verjela v čudež in v njegove zadnje besede, da se slišiva. Nikoli več se nisva. Kar dvainšestdeset dni je bil priključen na ECMO aparat (način umetnega dihanja med intenzivnim zdravljenjem, op. a.) in 12. aprila 2022 se je njegovo srce za vedno ustavilo.

Kako ste se spoprijeli z izgubo?

Na začetku se mi je zdelo, kot da se je čas ustavil, potem pa je bil najhujši občutek ta, da gre svet naprej, medtem ko se je moje življenje sesulo. Morala sem funkcionirati zaradi otrok, odgovarjati na njihova vprašanja in hkrati predelovati lastno bolečino. Dan za dnem. Korak za korakom.

Danes vem, da nisem imela druge izbire kot iti naprej, z vso bolečino vred. Čeprav sem potrebovala veliko časa, da sem predelala stvari, se zadnje dni zdi, da se vsi spomini vračajo. Vsako leto v tem obdobju se ponovi cikel. Bolečina ni več tako huda, a solze vedno pridejo na plano in še vedno se pogosto vprašam, zakaj so ravno moje punce brez atija.

Kaj je bilo za vas najtežje?

Tišina. Večeri, ko so punce zaspale in sem ostala sama v hiši. Osamljenost. In vprašanja otrok, na katera nimaš pravih odgovorov. Najtežje pa je sprejeti, da človeka, s katerim si si delil življenje, preprosto ni več. Dolgo sem ga čakala in upala, da bo stopil skozi vrata.

Na trenutke se je zdelo, da nikoli več ne bo dobro, da je z njim umrl tako velik del mene, da nikoli več ne bom dvignila glave. A sem jo. Ker sem se tako odločila.

Skupaj sta bila petnajst let. Kako sta se spoznala?

Spoznala sva se, ko sem bila stara osemnajst. Poznala sem ga že iz osnovne šole, ko sem ga kot majhna tretješolka opazila, ampak seveda on mene ni, saj je bil pet let starejši. Tisto poletje 2017 sem delala v očetovi trgovini in med odmori zahajala na kavo v sosednjo gostilno.

Večkrat me je povabil na kavo. Najprej sem se upirala in ga nisem želela bolj spoznati, saj sem bila ravno tisto poletje razočarana nad moškimi. A ni obupal. Septembra me je nato povabil v kino in izkoristil trenutek, da me je poljubil. Še vedno me stisne v trebuhu, ko se spomnim tega trenutka. Nato me je zjutraj pobral na postaji in me peljal v šolo.

Takrat sem obiskovala gimnazijo. Šola je omogočala, da si lahko koga povabil zraven na izlet, in decembra smo se odpravili na predstavo v Ljubljano, kamor je šel tudi on. Zvečer sem poklicala mamo, da ne more iti domov, zato bo ostal pri nas, saj ima daleč do doma. In po tistem je ostal do konca. Vmes sem sicer študirala, imela sva izzive, a sva jih premagala.

Nuša Merzdovnik, foto: Ujeti trenutek

Kdaj sta si ustvarila družino?

V času mojega študija sva se odločila za družino. Preden sem magistrirala, sem rodila dve deklici. Ko sem bila noseča z drugo, sva se civilno poročila, štiri leta kasneje še cerkveno. Zgradila sva si ogromen prizidek, da sva otrokom naredila sobe, ustvarila več prostora in dom, ki sva si ga tako želela.

V njem smo skupaj živeli manj kot dve leti. V tem času se nam je pridružila še tretja hčerka. Res smo se imeli lepo in bil je velik človek, dobrosrčen, komunikativen, družaben, zabaven. Skrbel je za velik del gospodinjstva in bil je moja največja opora. Prav tako je bil izjemen ati. Če bi lahko, bi še enkrat izbrala njega, brez olepševanj.

Na kakšen način ste o njegovi smrti govorili s hčerkami?

Ko sem se vozila domov iz bolnišnice, me je tik pred domom zadelo, da bom morala povedati hčerkama. Najmlajša je bila vsak dan z mano v Ljubljani, saj je bila le dojena in druge hrane ni sprejemala. Ko sem hodila po stopnicah navzgor, je bila prižgana le majhna luč.

Z najmlajšo v naročju sem se usedla na sedežno garnituro in hčerkama povedala, da je ati umrl, da ga ne bodo več videle in objele, a bo vedno z nami. Verjamem, da je iskrenost do otrok edina prava pot. Tudi v času hospitalizacije sem jima govorila resnico.

Ko pogledam nazaj, ne bi ničesar spremenila. Njihov ati ni zaspal, ker se ne bo zbudil. Umrl je. Sicer so to tako abstraktne besede, še sama takrat nisem vedela, kaj to zares pomeni in da je to sploh resnično. Bilo je grozno težko, žalostno, ob njihovem joku se mi je trgalo srce. A morala sem biti njihov steber, edini starš, ki je ostal.

PREBERITE ŠE -> Ljubezen živi naprej, tudi ko osebe ni več (pogovor o žalovanju in upanju)

Kdo vam je stal ob strani in pomagal pri varstvu otrok?

Najbližji in nekaj iskrenih prijateljev. Urediti je bilo potrebno ogromno stvari, ki jih prinese smrt starša mladoletnih otrok. V tistem času sem se morala naučiti prositi za pomoč in spustiti predstavo o močni ženski, ki zmore vse sama. Preprosto ni šlo.

Na srečo sem bila na porodniškem dopustu, zato se mi ni bilo treba ukvarjati s službo. Pogosto se mi je zdelo, da moram samo preživeti dan. Da je največja zmaga dneva, da sem zjutraj vstala. Moja in njegova družina mi še vedno stojijo ob strani.

Še vedno moram večkrat prositi za varstvo, saj imam kot specialna pedagoginja pogosto popoldanske sestanke, aktive, tu in tam pa si privoščim kakšen koncert in večerjo s prijateljicami. Večinoma pa želim za vse treninge in ostale dejavnosti otrok poskrbeti sama, v največji meri. Pomembno mi je, da smo večino časa skupaj, saj so punce moje, ne od drugih.

Kako se je okolica odzvala na vašo izgubo? So se odnosi s prijatelji spremenili?

Mnogo ljudi je odšlo, a se s tem nisem niti imela časa ukvarjati. Ogromno ljudi mi je takrat napisalo, da če potrebujem pomoč, so tukaj, nato pa ni bilo več odgovora. Ostalo je nekaj pristnih prijateljev. Sem močna oseba, a takrat mi okolica ni prizanašala. Sploh v času, ko je bil še bolan in se je vsak vtikal v to, čeprav niti ni poznal naše življenjske zgodbe. Po njegovi smrti so sledili pogledi tujih ljudi. Živimo v malem kraju in vsi me poznajo, jaz pa le peščico ljudi. Vsi so vedeli za nas, za našo izgubo.

Vsak je želel pomagati ali potešiti radovednost. Vem, da je večina želela dobronamerno pomagati, a jaz sem morala svoj čas namenjati svojim puncam. One so me potrebovale, sama sem se sestavljala, se želela oprijeti neke bilke, ki bi me dvignila.

Pojavilo se je tudi nekaj novih ljudi, ki so zame zelo dragoceni. Še posebej oseba, ki je doživela podobno izkušnjo pol leta pred mano. Ona me je razumela in najino prijateljstvo še vedno traja. Razume, kaj pomenijo določene besede in ne obsoja. Življenje prečisti odnose in prav je tako.

Kaj vam je najbolj pomagalo med žalovanjem?

Pogovori s prijateljicami, druženje, moje deklice. Sem res močna oseba, a sem si dovolila vsa čustva in jih tudi nisem skrivala pred puncami. Pokazala sem jim, da je tudi mama ranljiva. Pomagalo mi je tudi pisanje Dnevnika mlade vdove, sprehodi, izleti.

Pogosto je bila menjava okolja dobra rešitev, da sem lahko zbrala svoje misli ter bila le mama. Vsako leto se vračamo na enako lokacijo na dopust, saj se tam dobro počutimo, se smejemo ob spominih, kaj vse smo počele z njim in se zdi, da je tam še bolj prisoten.

Kaj svetujete ženskam, ki so se znašle v podobni situaciji?

Tako, kot čutijo, je prav. Nikomur se jim treba zagovarjati. Žalovanje nima pravil, nima urnika in nima uniforme. Naj poslušajo sebe in delajo tisto, kar jim v danem trenutku pomaga preživeti. Naj najdejo pomoč, če tako čutijo. Osebe, ki smo obule te čevlje, se lahko najbolj razumemo med sabo. In predvsem jim polagam na dušo, naj se ne ozirajo na okolico.

One so tiste, ki zvečer same zaspijo, drugi si lahko samo predstavljajo, kako je to in naj ne dopustijo, da jim govorijo, kako morajo ravnati. Ti občutki so enkrat bolj izraziti, drugič manj. Vsi so v redu.

Vedno pa poudarjam, da če nekdo igra žrtev, s čimer ni nič narobe, potrebuje čez čas vseeno nekoga, da ga potegne iz tega, ker je vredno živeti, se smejati, družiti in čutiti lepe občutke.

O svojih čustvih ste pisali na Instagram profilu Dnevnik mlade vdove. Vam je pisanje pomagalo?

Zelo. To je bila moja pot, moje celjenje ran. Dolgo sem bila anonimna, pisanje mi je pomagalo ubesediti občutke in jih lažje predelati. Ob tem sem ugotovila, da v svoji bolečini nisem sama, saj se je name obrnilo ogromno ljudi. Nikoli pa nisem pisala pod občutkom prisile, da nekaj moram, da je treba ljudem spet nekaj dati. To je bilo in je moje.

In tudi sedaj, ko vedo, kdo stoji za tem profilom, ne bi ničesar napisala drugače. Še vedno pogosto preberem kakšno objavo za nazaj in se potrepljam po rami, kam sem prišla, kaj vse sem dosegla, ker nisem obupala in kako sem ponosna nase, ker sem zmogla vse to.

Nuša Merzdovnik, foto: Ana Sajovic

Se s hčerkami pogosto pogovarjate o njihovem očetu?

Da, vsakodnevno. Imajo njegove fotografije, spomine, zgodbe. Najmlajša mi pogosto prinese plastični telefon in mi pove, da me kliče ati in da mi sporoča, da me ima rad. Na pokopališču nas vedno pelje do groba in pove, da je tam njen ati.

Vsakič se mi trga srce, ko opazujem prizor, kako čepi pred grobom in prestavlja njenega angelčka. Želim, da ga nosijo v lepem spominu, saj je bil njihov kralj, njihov svet. S starejšima je imel čudovit odnos in na srečo so ustvarili ogromno lepih spominov.

Pred časom ste napisali knjigo Pogumna deklica Ula. Kako je nastala ideja zanjo?

Povod so bile besede moje hčerke tisti večer, ko sem prišla iz bolnišnice. Vprašala me je: »Mami, a ati je umrl?« Takrat sem še bolj ozavestila, kako pomembno je, da smo odrasli iskreni z otroki. Ni bilo dvoma, kako bo ime deklici v slikanici, saj sem si vedno želela Ulo.

Pri ustvarjanju sta mi zelo pomagali hčerki, saj sta opisali svoje občutke, podali svoj pogled, jaz  sem bila le vezni člen in vse to spravila na papir. V Uli so združene lastnosti vseh treh hčerk in zato se mi zdi še toliko bolj dragocen izdelek, saj je zgodba resnična, ni poudarka na odraslem, ampak na otroku.

Tudi sama sem iskala knjige, ki bi jih lahko prebrala svojim puncam, in jih nisem našla, vsaj ne, napisanih na tak način. Prav tako sva se z ilustratorko Urško Stropnik Šonc takoj ujeli in nastale so čudovite ilustracije, nad mojimi pričakovanji.

PREBERITE ŠE -> Asta Vrečko: Ko mi je sestra umrla v prometni nesreči, je bilo še težje (VIDEO)

Kako živite danes? Kaj vas izpolnjuje?

Še vedno so dobri in slabši dnevi. A se trudim, da je veliko več dobrih. Ne bo ga več nazaj, za vedno pa bo ostal z nami. Izpolnjujejo me moji otroci, skupni trenutki, ustvarjanje, doseganje ciljev.

Odprla sem tudi popoldanski s.p., da lažje plačujem položnice, hkrati pa se sproščam ob kreiranju. Ponosna sem, da nisem obstala. Puncam želim biti zgled in jim pokazati, da je kljub vsemu življenje lahko lepo.