Vsako leto se zdi Ninino leto in potem pride še eno ... Ali kdaj zato čuti pritisk? Pravi, da ne, ni namreč vse samo »višje, hitreje, močneje«. Ji kdaj ponagaja ego? Vse to je razkrila, ko sva sedli k pogovoru. Dotaknila se je tudi odraščanja v domačem kraju in aktualne dobrodelne kampanje (P)ostani človek, katere ambasadorka je.
»Velikokrat ni bilo lahko. Sama sem težke preizkušnje želela zadržati zase, tega nisem obešala na veliki zvon, in šele ko sem nanje pogledala malce z distance, sem odprla srce svoji publiki in jih podelila tudi s svojo glasbo,« ste dejali, ko sem z vami pred kratkim delila opažanje, da ste se v zadnjem času bolj odprli javnosti. Zakaj se je to zgodilo?
Vse stvari, sploh tiste malo težje, potrebujejo čas, da se postavijo na svoje mesto. Določene sem »predelala«. Nekatere tudi uglasbila in ubesedila. To mi je zelo pomagalo. Zanimivo je, da so najbolj pozitivne pesmi nastajale v najtežjih obdobjih mojega življenja. Verjamem, da se vse zgodi z razlogom in da za dežjem vedno posije sonce. Pa tudi lekcije so potrebne, da iz njih pridemo močnejši, da zrastemo. Tudi sama sem samo človek. Pomaga mi, če govorim o tem, se pogovarjam in imam ob sebi ljudi, na katere se lahko zanesem v dobrem in slabem.
Verjetno so me najbolj zaznamovala in oblikovala prav prva leta življenja in rano otroštvo. Določene izkušnje, ki so bile zelo intenzivne, morda na trenutke celo preveč intenzivne za tista leta.
