A leta od tedaj, ko smo jo nazadnje gledali na ekranih, so bila zanjo grozljiva, sindrom kronične utrujenosti jo je prikoval na posteljo, o svoji izkušnji in tem, kaj jo je vodilo do ozdravitve, je napisala tudi knjigo z naslovom V objemu življenja.
In kako je Nina danes? Predvsem uživa v družinskem življenju z možem in sinom. »Naša hiša poka po šivih od mehke domačnosti, mi trije smo ustvarili dom, poln je topline, radosti in razumevanja. Tako lepo je,« pove.
Tema tokratnega Dosjeja je (za)obljuba. Kakšen je vaš odnos do obljub in zaobljub?
Obljuba je nekaj, kar ima določeno težo. Vsebuje težo skrbne odgovornosti, nepreklicne odločitve, stabilne jasnosti. In zato z obljubami nikoli nisem brezglavo razmetavala. Če nekaj obljubim, to izpolnim, tudi ko obljubim sebi. Na škrlaten jesenski dan, 29. oktobra 2022, sem dala ljubezni svojega življenja glasno obljubo, največjo doslej, zavezala sem se zakonu, izjemnemu človeku, da bom z njim v dobrem in slabem do konca svojega življenja.
Takrat sem sicer čutila, da je najslabše obdobje že za nama, saj sva bila dejansko skupaj več v slabem kot dobrem. To večno obljubo na moji levi roki krasi zlat prstan, ki bo z menoj do konca moje poti. To je obljuba, polna izrazite predanosti, globokega spoštovanja in nenehajoče se ljubezni. »Prečkal sem oceane časa, da bi te našel,« je dahnil Gary Oldman v vlogi drakule Wynoni Rider, ki je igrala Mino, ljubezen njegovega življenja. In prav tako se prav vsak dan počutim sama. Da sem prečkala oceane časa, da bi ga našla.
Večina znancev se je ob najini težki situaciji razbežalo kakor prestrašene male miši. Ostali so samo tisti, ki niso obsojali. Ker večinoma sem pod nos dobila samo to, naj se vendarle skobacam iz postelje in grem na sprehod, v družbo, da jaz pa res nimam razloga za to, da ležim, da sem »depresivna«, da naj si pogledam ljudi, ki zares trpijo.
Pred intervjujem sem seveda prebrala vašo knjigo, zanimivo jo je brati, zlasti težka poglavja, medtem ko vate strmijo podobe nasmejane zdrave ženske, ki se vrača na televizijo z znano oddajo. Kot da bi poškilil na zadnjo stran in izvedel, da je konec srečen. Jo vi še kdaj odprete, prelistate?
Trenutno imam s svojo knjigo kar veliko dela, podrobno jo berem že tretjič. Ne bom izdala, zakaj. (se namuzne) In moram priznati, da je prebiranje knjige, vrstice za vrstico, zgodba, ki jo berem z zdravim odmikom. Še vedno jo sicer globoko čutim tam v svoji neizbrisljivo zaznamovani sredini. A čutim tudi, da je to stvar preteklosti, ki me nikakor ne definira. Je dobro oddelana težka lekcija. Katarzična preobrazba, ki se je neizbežno morala zgoditi. Prav meni ...
