Ravnateljica Vrtca Kolezija: Otroci brez meja so izgubljeni – in to čutijo tudi starši

Z začrtano vizijo, pozitivno naravnanostjo in s poudarkom na upoštevanju razvojnih potreb vsakega otroka Nina Klemen že več kot sedem let vodi vrtec, kjer imajo tudi oddelek s prilagojenim programom za otroke s posebnimi potrebami, obenem pa je veliko otrok z različnih koncev sveta.

»Za otroke je dobro, da se skozi izkušnje naučijo, da ni pomembno, kdo si in od kod si, temveč da se imamo radi, da smo spoštljivi in prijazni drug z drugim. To se mi zdi dobra podlaga za življenje v skupnosti,« pravi ravnateljica, ki že enaindvajset let dela na področju vzgoje in izobraževanja.

Preden ste postali ravnateljica vrtca, ste delali kot vzgojiteljica. Zakaj ste se odločili za to delo?

Najbrž zato, ker je moja mama delala na področju vzgoje in izobraževanja, prav tako sem se v otroštvu rada igrala s punčkami in se pretvarjala, da sem njihova učiteljica. (smeh) Po končani Srednji vzgojiteljski šoli in gimnaziji Ljubljana sem se torej vpisala na Pedagoško fakulteto in si pridobila izobrazbo diplomirane vzgojiteljice predšolskih otrok.

Kakšni so bili vaši začetki? Ste se morali spoprijeti s kakšnimi izzivi?

Najprej sem delala kot pomočnica vzgojiteljice in se mi ni zdelo, da se spoprijemam s posebnimi izzivi, saj sem zelo rada hodila v službo. Rada imam otroke, zato mi je bilo delo z njimi pisano na kožo. Vedno sem si predstavljala, kaj vse bi z njimi delala kot vzgojiteljica.

Ko sem postala vzgojiteljica, sem potrebovala približno en mesec, da sem se privadila na novo, bolj odgovorno delovno mesto. A sem se znašla in uživala v delu. Verjamem namreč, da je treba vedno izhajati iz otroka, mu nameniti vso pozornost in ljubezen, saj je potem precej lažje, ker nam otrok zaupa in se ob nas počuti varno.

Je dandanes delo v vrtcih bolj zahtevno kot nekoč?

Zagotovo je drugačno, saj so spremembe edina stalnica v življenju. Spremenila se je družba, pa tudi starši, otroci, odnosi, vrednote. Čeprav mi čas, odkar sem ravnateljica, ne dopušča vsakodnevnega stika z otroki, opažam spremembe. Ne nazadnje mi o tem poročajo tudi vzgojiteljice.

Katere spremembe opažate?

Več je otrok s posebnimi potrebami. Prav tako nekateri otroci potrebujejo več dodatne pomoči, kar je najbrž posledica uporabe zaslonov; jezikovne bariere, nekateri starši nimajo dovolj časa za otroke, pa tudi permisivna vzgoja vpliva na otroke in na njihov razvoj.

Toda starše na neki način razumem, kar povem tudi vzgojiteljicam. Večina staršev se ni izobraževala na tem področju, zato niso strokovnjaki za vzgojo in ne morejo vedeti vsega, temveč so strokovnjaki na drugih področjih.

Če so starši nemočni, je pomembno, da jih ne obsojamo, temveč pomagamo. Povabimo jih na pogovor, jim damo kakšne smernice, predvsem pa zagovarjam postavljanje mej. Vsak otrok potrebuje meje, ker se potem počuti varno. Če jih nima, to ne vpliva dobro nanj, saj se težje znajde tako v vrtcu kot v življenju.

Nina Klemen, foto: Jože Suhadolnik

Kako pa poteka vaše sodelovanje s starši?

Zelo lepo sodelujemo. Veliko poudarka je na tem, da če se slučajno pojavi težava, stvari razčistimo sproti. Kadar starši nekaj predlagajo, jih poslušam, in kadar imajo dobre ideje, tudi upoštevam. Če starše vključimo in jim damo možnost, da sodelujejo, je odnos z njimi dober in spoštljiv.

Kaj menite, da bi starši morali vedeti pred vključitvijo otroka v vrtec?

Pred vstopom v vrtec imamo sestanek, da se starši seznanijo z našim delom in mnogi so takrat pomirjeni. Staršem svetujem, naj ne uvajajo sprememb, ko gre otrok v vrtec – naj mu ne obnovijo sobe, ne odvzamejo dude, odvajajo od plenic … Vključitev v vrtec je za otroka velika sprememba, zato naj ostanejo ostale stvari v času uvajanja vsaj približno enake.

Pomembno je tudi, da s starši vzpostavimo zaupanje. Kajti, če bodo starši zaupali zaposlenim v vrtcu, bodo to čutili tudi otroci in se bodo hitreje navadili nanj.

Zagotovo je za otroka obiskovanje vrtca nekaj novega in potrebuje čas, da se navadi na prostor, vzgojiteljice in nove prijatelje. Nič nenavadnega ni, da ima nekaj časa stisko, sčasoma pa se privadi in ko med počitkom zaspi, to pomeni, da se počuti dobro in varno. 

PREBERITE ŠE -> Ravnateljica iz Celja opozarja: Vse več slovenskih otrok je zanemarjenih

Kako ravnajo vzgojiteljice, če otrok noče obiskovati vrtca in zaradi tega doživlja stisko?

Ob vstopu v vrtec se to pogosto dogaja, saj je bil otrok prvo leto skoraj ves čas z mamo, zato je to zanj ogromna sprememba.

V  našem vrtcu imamo postopno uvajanje, kar pomeni, da je eden od staršev na začetku nekaj ur v vrtcu z otrokom, potem pa se to počasi zmanjšuje. Če je otrok preveč navezan na mamo, priporočamo, da ga uvaja oče.

Kadar otrok doživlja stisko in joče, ko se starši od njega zjutraj poslovijo, ga vzgojiteljica potolaži, vzame ga v naročje, mu poišče kakšno igračo, z drugimi otroki zapojejo kakšno pesmico, da preusmerijo otrokovo pozornost in se na tak način hitro pomiri.

Poudarjam pa, da je otrok miren, kadar sta starša mirna. Zato vzgojiteljicam svetujem, da ko se otrok pomiri, naj pokličejo mamo ali ji pošljejo fotografijo, da vidi, da se otrok bolje počuti. Staršem namreč ni enostavno oditi v službo, če je njihov otrok žalosten in joče. Tudi starš je potem v stiski in se težje osredotoči na delo, zato je dobro, če jim sporočimo, da je otrok nehal jokati.

Je bolje, če se otrok v vrtec vključi čim hitreje ali ni nič težje za otroka, če se v vrtec vključi zadnje leto pred šolo?

Sem zagovornica tega, da se vključijo hitreje, saj otroci potrebujejo socializacijo. Seveda pa to ni nujno, saj gre za odločitev staršev. Toda opažam, da imajo otroci, ki pridejo v vrtec zadnje leto pred šolo, manj socialnih veščin.

Koliko pozornosti namenite v vrtcu igri?

Zelo veliko. Igra je zelo pomembna za razvoj otroka, saj se preko nje tudi veliko nauči. Pomembno je, da se otroci čim več igrajo, da so umazani, skačejo po lužah, se odpravijo na sprehod, tudi kadar dežuje.

Igra namreč prispeva k celostnemu razvoju otroka. Ker so radovedni, je priporočljivo, da imajo čim več možnosti za raziskovanje in odkrivanje sveta, narave.

Nina Klemen foto: Jože Suhadolnik

Kakšno je vaše mnenje o popoldanskih aktivnostih otrok, ki obiskujejo vrtec? Je dobro, da jih imajo?

Smiselno se mi zdi, da starši otroka vpišejo na tiste aktivnosti, ki ga dejansko zanimajo, ne pa zato, ker starši nimajo časa in je lažje, če jih popoldne peljejo na neko dejavnost.

Razumem, da so mnogi starši dandanes preobremenjeni, vendar so lahko tudi otroci preveč obremenjeni, če imajo preveč aktivnosti.

Če otrok noče obiskovati neke dejavnosti, se mi zdi smiselno, da jim starši prisluhnejo in jih ne silijo. Otrokom mora biti tudi dolgčas, saj s tem razvijajo domišljijo.

Skupaj s kolektivom ste ustvarili vizijo vrtca, ki ji sledite še danes. Poudarjate pomen srčnosti, dogovarjanja in upoštevanja različnosti med otroki. Zakaj se vam zdi to pomembno?

Ponosna sem, da imamo v vrtcu tudi oddelek s prilagojenim programom, ki je namenjen otrokom s posebnimi potrebami. Veliko delamo na inkluziji tako, da otroci iz oddelka s prilagojenim programom vsakodnevno in tudi preko različnih projektov sodelujejo z otroki iz rednih oddelkov. Za vse otroke je pomembno, da se naučijo sodelovanja, empatije in sočutja.

V otroštvu sem tudi sama obiskovala Vrtec Kolezija in že takrat je obstajal razvojni oddelek, zato sem se že hitro privadila na to, da je treba znati sprejemati in upoštevati razlike med otroki.

Poleg tega so v našem vrtcu otroci z različnih koncev sveta – iz Tajske, Kitajske, Rusije, Ukrajine, Srbije, Bosne … Velik poudarek je torej na tem, da smo vsi enaki in enakopravni, tudi vzgojiteljice namenijo veliko pozornosti temu.

Za otroke je dobro, da se skozi izkušnje naučijo, da ni pomembno, kdo si in od kod si, temveč da se imamo radi, da smo spoštljivi in prijazni drug z drugim. To se mi zdi dobra podlaga za življenje v skupnosti.

Na kakšen način pripravite otroke na življenje v skupnosti?

Pomembno se mi zdi, da je otrok miren in srečen. Dandanes se preveč poudarjajo uspehi, dobre ocene, vendar so tudi neuspehi del življenja. Temu se ni mogoče izogniti, zato je smiselno otroke pripraviti na spoprijemanje z njimi.

Če so otroci srečni in pozitivno naravnani, se potem drugače odzivajo tudi na svojo okolico. Prijaznost, sočutje, sodelovanje so temeljne vrednote, zato v vrtcu izvajamo veliko projektov na to temo. Vzgojiteljice obravnavajo teme s področja izražanja čustev, sklepanje prijateljstev …

PREBERITE ŠE -> Zakaj ni dobro, da starši na vsakem koraku sledite lokaciji otroka

Ker omenjate vzgojiteljice, me zanima, kako ocenjujete njihov položaj v družbi. So dovolj cenjene?

Ne morem posploševati. A v našem vrtcu nimam občutka, da niso dovolj cenjene. Kar se plač tiče, so pomočnice in pomočniki vzgojiteljic v slabšem položaju kot vzgojiteljice.

Če pa govorimo o odnosu staršev do vzgojiteljic, opažam, da jih cenijo. Velikokrat se jim zahvalijo, kar je zelo dragoceno. Ko sem bila vzgojiteljica, mi je veliko pomenilo, da so se mi starši zahvalili ali pa so me pohvalili. Njihove prijazne besede in sporočila mi še danes pobožajo dušo.

Nina Klemen foto: Jože Suhadolnik

Kot ravnateljica vrtca spodbujate pomoč in sodelovanje. Kaj to pomeni v praksi?

Imamo sklad vrtca in organiziramo različne dogodke. Pred časom smo imeli dogodek v Križankah, s katerim smo zbirali denar za družino otroka s posebnimi potrebami, ki je potreboval operacijo v Parizu.

Smo kot velika družina, saj si pomagamo. Zagovarjam namreč idejo, da pomagamo drugim, saj nikoli ne vemo, kdaj bomo sami v stiski in bomo potrebovali pomoč.

Vam otroci po vseh teh letih še vedno polnijo baterije?

Da. Čeprav ne delam več kot vzgojiteljica, zelo rada obiščem otroke, saj mi dajo moč in energijo, ki ju težko opišem z besedami.

V svojem delu še vedno zelo uživam, ne le zaradi otrok, temveč tudi zaradi čudovitega kolektiva. Kot kolektiv smo zelo povezani, se podpiramo in si zaupamo.

Stremim k temu, da se prav vsi dobro počutijo v našem vrtcu, saj tako z veseljem opravljajo svoj poklic, dobra energija pa se prenaša tudi na otroke in zadovoljstvo staršev.

Poudarjam pa, da je v vrtcu na prvem mestu otrok. Vsi zaposleni smo namreč tam zaradi otrok in tega ne smemo pozabiti. Da jih torej vidimo, slišimo, razumemo in delujemo v njihovo dobro. To seveda ne pomeni, da otrokom ne postavljamo mej. Če bi se vsak otrok obnašal, kot si želi, bi potreboval vsak svojega vzgojitelja, kar pa je nemogoče, ker živimo v skupnosti, kjer veljajo določena pravila.

PREBERITE ŠE -> Dr. Sebastjan Kristovič: Najmočnejša moralna sila na svetu je, ko mama izreče te besede

Je otrokom težko sprejeti meje, ki jih postavi vzgojiteljica?

Nekateri imajo precejšnje težave s tem. Tudi nekateri starši ne razumejo, kaj jim razlagajo vzgojiteljice, ko pravijo, da je treba postavljati meje.

Ne nazadnje sem tudi sama mama, imam petnajstletno hčerko in vem, da ni enostavno postavljati mej, vendar je to nujno potrebno.

Za konec me še zanima, ali imate še vedno tako radi svoje delo kot takrat, ko ste bili vzgojiteljica?

Da, čeprav je delo ravnateljice vrtca drugačno, vendar še vedno vidim smisel v svojem delu. Otroci so iskreni, pristni in če jim damo dobro popotnico za življenje, s tem naredimo nekaj dobrega za celotno družbo. Kajti nekoč bodo odrasli; nekateri bodo vodili našo državo in skrbeli za nas, ko bomo starejši.