INTERVJU

Nina Ivanišin Janežič: Zakaj umetniki postajamo sovražniki družbe?

Nina Ivanišin Janežič o vrnitvi na oder, ustvarjanju po štiridesetem in skrbeh za družbo, v kateri odraščata njena otroka.
Fotografija: Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Odpri galerijo
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana

V Mali Drami SNG Drama Ljubljana se je sezona 2026/27 začela s prvo slovensko uprizoritvijo dela Nam se to ne more zgodit, nastalega po knjižni uspešnici nemške pisateljice Bettine Wilpert in v režiji Eve Nine Lampič. V predstavi igrajo Maruša Majer, Timon Šturbej, Domen Novak in v glavni vlogi Nina Ivanišin Janežič, ki se, kot pove v pogovoru, vrača.

Nam se to ne more zgodit je predstava o posilstvu. O temi se zadnja leta razmeroma veliko govori in piše, a na koncu vedno izvemo premalo. Kako ste z vsemi temi informacijami začeli graditi vlogo, kakšni so bili začetni občutki?

Meni je vedno najlažje začeti pri misli režiserja ali režiserke, v tem primeru pri njeni osnovni ideji, in nato razvijati širšo sliko. V tem primeru mogoče ne gre toliko za portretiranje Anne Stern kot žrtve, preživelke posilstva, ampak za mozaik, pri katerem je moj igralski prispevek le del celotne slike, ki jo sestavljamo vsi štirje na odru.

Predstava kljub težki temi ne poteka v nekakšnem konstantnem krču, midva sva jo doživela tudi kot tekočo in zračno. Se strinjate s tem kratkim vtisom ali mislite drugače?

No, morda še nekaj odgovora na prejšnje vprašanje ... Zelo kmalu se pokaže, da taka vrsta vloge, kot je vloga posil­jene ženske, od igralke največkrat zahteva odgovornost in spoštovanje. Da se ne bi zatekala k igralskim ekshibicijam. To je tudi takšen format predstave, se pravi napol rekonstrukcija, napol naracija, da preverjamo, kaj se je sploh zgodilo – tudi mi igralci. Od tod morda ta zračnost, a zgolj, če je gledalec nekdo, ki se mu to ni zgodilo. Žal je statistika tako brutalna, da je v vsaki polni dvorani ali tudi samo tretjinsko polni dvorani gotovo nekdo, ki pa se mu to je zgodilo.

Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana

Deloma ima predstava tudi elemente kriminalke, ki se dogaja v času svetovnega prvenstva v nogometu. Danes pravzaprav živimo v poplavi nogomet­nih tekem in kriminalk. Spremljate kaj od tega?

Oboje. Sem pač iz Maribora, kjer sta bodisi ljubezen bodisi sovraštvo do nogometa človeku položena v zibko. Jaz sem bila deležna prvega in zelo uživam v nogometu, ne znam ga igrati, a zelo spoštujem to igro. Rada ga spremljam, a odkar imam otroke, si je tudi tistih 90 minut težko vzeti. In v ta odgovor moram vključiti, da svetovno nogometno prvenstvo vsi povezujejo s poletjem, nekim splošno prijetnim vzdušjem, komunikacijo na javnih prostorih, navijanjem, in znotraj takšnega prijetnega vzdušja se v predstavi zgodi katastrofa.

Kar pa zadeva element kriminalke, se je avtorska ekipa strinjala, da je lahko zelo nevaren v smislu, da nam lahko gledalce razdeli. Nismo hoteli izgubiti polovice občinstva, ker ne marajo Anne, ker se jim zdi, da si po svoje kar zasluži, ali da bi druga polovica zasovražila njega, ker je pač posiljevalska pošast. Razmislek smo hoteli usmeriti v širši družbeni kontekst, v družbeno odgovornost. Kljub temu je mogoče pričakovati različne odzive, predvsem generacijsko.

Na poti na premiero sva po radiu, na programu ARS, poslušala odlomek iz biografije Milene Zupančič – Kot bi Luna padla na Zemljo – avtorja Tadeja Goloba. V tem odlomku Milena ugotavlja, da mlade generacije igralcev znova in znova pozabljajo, kaj se je na teh istih deskah dogajalo pred njimi. Kakšen odnos ste vi imeli in imate do igralskih veličin pred svojo generacijo?

Rada imam gledališče, rada imam igralce, rada jih spremljam, rada jih raziskujem, rada o njih govorim. Če pridem do kakršnih koli anekdot, sem sploh vesela. Mileni Zupančič dam kar prav. Če ona v Svatbi leta 1981 ne bi igrala, kot je igrala, tudi jaz leta 2013 v Svatbi ne bi igrala, kot sem igrala, recimo ... Seveda, mladi imajo pravico biti svoji in tudi morajo biti, a v vsakem primeru si avtomatsko potomec Milene Zupančič ali nekoga drugega.

Kam vi v svojo zgodovino in opus umeščate predstavo Nam se to ne more zgodit?

V novo poglavje. Sicer nimam najboljšega pregleda nad svojo potjo, a toliko pa že, da se po kratki pavzi, ko se mi je vmes zgodilo življenje, vračam. Tudi obdobje po štiridesetem letu me zanima kot ustvarjalko.

Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana

Kako doživljate to mejo štiridesetih kot ženska in kot igralka?

Da imam srečo biti v tem trenutku 40 in aktivna igralka. Svojčas je veljalo, da obstajajo zanimive ženske vloge za zelo mlade ali pa starejše igralke, vmes ne. Danes se mi zdi, da o tem ne moremo več govoriti. Položaj igralke se je izboljšal. A ne gre za to, da bijem bitko z moškim spolom. Svetovni trend je, tukaj pa ni razlike med moškimi in ženskami, da je igralec nase začel gledati drugače, prav tako se ga – od zunaj – bolj dojema tudi kot avtorja in ne samo kot izvajalca. To je večna borba.

Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana

V predstavi vidimo, kako neko intimno nasilje preraste v sistemsko nasilje in nato še v socialno. Kot mamo dveh majhnih otrok, ki še nimata pametnih telefonov, vas sprašujeva: kako gledate v tem kontekstu na digitalno nasilje?

Moram reči, da nisem najbolj spretna v digitalnem svetu in da me je malce zaobšel. Ne znam uporabljati družbenih omrežij in umetne inteligence. Tako kot še marsikdo nisem stopila na ta vlak, ne toliko iz kakih visokih principov, ampak ker malo zamudiš, malo si nespreten in nenadoma imaš občutek, da ne moreš več v to. Nimam stika s komentarji in ne vem, kaj resnično pomeni cyberbullying. Me pa navdaja z nelagodjem, ko poslušam ljudi, ki so v stiku s tem.

Za otroka si seveda želim, da bi jima kljub vsemu uspelo. A tisto, za kar se jaz zavzemam – in za kar se morda premalo ljudi –, je družba z objemom, s socialnim sistemom, ki bi nas malo počuval. To bi si želela za svoje otroke. Zmeraj sem govorila, da je noro lepo imeti otroke v Sloveniji, imam odlične izkušnje z nosečnostjo, porodom, oskrbo po porodu. No, zadnjič sem ostala brez pediatra in ga je v Ljubljani nemogoče dobiti. To je slab občutek. Ko vidim šolstvo, me skrbi, da bomo izčrpali šolnike in bodo rekli, ne za ta denar, za noben denar se tega ne gremo več. Imamo vrhunske ljudi, ki se ukvarjajo z izobrazbo najmlajših. Kar sem ravno ugotavljala, je, da vsakdo, ne glede na politično orientacijo, svojega otroka vzgaja z umetnostjo. Odkar se rodi, še pred prvim letom starosti, ga »napademo« z glasbo, slikanicami, pravljicami. Naj riše, gradi kocke v stolpe. Zakaj potem res nimamo občutka, da je to del umetnosti? Zakaj potem umetniki postajamo sovražniki družbe? Digitalnega nasilja se bojim še najmanj.

Ogledala sva si premiero predstave Nam se to ne more zgodit in naslednji večer reprizo, ki se nama je zdela še občutno boljša, kot da bi zrasla. Kaj se v gledališču lahko zgodi v eni sami noči?

Veliko! Kakor bi rekel Branko Rož­man, glasbenik, s katerim smo veliko­krat sodelovali: »Dnevi tedna pred premiero imajo več kot 24 ur.« Jaz obožujem reprize, ker mi je ta pritisk premiere v resnici neznosen. Zato sem vesela, če je bilo še bolje. Vedno govorim, da bi imela alternacijo za premiere, v vseh ponovitvah bi pa nato igrala sama.

Preberite še:

V prodaji