Nina Babič: Najbolj boleče je spoznanje, da sem z njim načrtovala prihodnost

»To ni zgodba o ljubezni. To je zgodba o tem, kako sem skoraj izgubila sebe – in kako sem se odločila, da se bom našla,« je v uvodu iskrene in pretresljive izpovedi, zapisala Nina Babič, ki je šest let ljubila poročenega moškega.

Toda razmerje z njim jo je skoraj uničilo. Njena duša je bila mrtva, čutila je močno bolečino, umaknila se je od prijateljev, družine sodelavcev. Ni se več znala smejati in pogovarjati. Njene misli so vsakič ušle k njemu, medtem ko je njeno srce predelovalo številna vprašanja.

»Na neki točki so se vsa razočaranja in stiske začeli kazati tudi na telesu. Pojavile so se vrtoglavice in močni glavoboli, ki sem jih sprva pripisovala preobremenjenosti. A simptomi so se stopnjevali - prihajala sem do roba nezavesti, včasih sem se komaj še držala na nogah,« je priznala v intervjuju Nina, ki je knjigo napisala kot opomnik za vse ženske, ki so se znašle v podobni situaciji.

Zakaj ste se odločili, da zgodbo o tem, da ste več let ljubili poročenega moškega, prelijete na papir?

Knjigo sem napisala presenetljivo hitro in z lahkoto. V meni je bilo toliko močnih čustev, da sem jih preprosto morala nekam odložiti. Na začetku to sploh ni bila knjiga, ampak izlivanje vsega, kar sem čutila.

To so bili dnevi, ko sem še čutila močan obup in sem v pisanju našla ventil, skozi katerega sem sproščala vse, kar me je preganjalo. Takrat nisem vedela, da bo iz teh zapiskov nastala knjiga. A očitno je bilo v meni preveč neizrečenega - preveč spominov, občutkov in predvsem neodgovorjenih vprašanj.

S pisanjem in kasneje tudi z branjem svojih besed sem začela odgovarjati nanje. In prav skozi ta proces sem se počasi začela postavljati nazaj na noge.

Ste imeli kakšne dvome, preden ste knjigo izdali?

Dvomi so zagotovo bili prisotni, predvsem zaradi odzivov. Pričakovala sem veliko obsojanja - precej več, kot sem ga bila na koncu deležna. To je zgodba, ki je še danes pogosto skrita med štiri stene, čeprav jih je med nami veliko več, kot si upamo priznati. Prav zato ljudje raje molčijo in svojo bolečino nosijo v tišini.

Zavedam se, da delamo napake - tudi jaz sem jih. In te napake v nas pustijo težo, še posebej, kadar so vpleteni drugi ljudje. Toda pomagalo mi je, da sem spregovorila. Odzivi žensk, in presenetljivo tudi veliko odzivov moških, ki so se znašli v podobnih situacijah, so mi prinesli veliko olajšanje. Prvič sem zares začutila, da v tem nisem sama.

Kako se je sploh začelo vaše razmerje s poročenim moškim?

Ko sva se spoznala, sem bila še v razmerju z očetom svojih otrok, a sem že takrat vedela, da me to razmerje ne osrečuje več. Morda sem se prav zato tako hitro in intenzivno navezala na drugega moškega.

Spoznala sva se kot sodelavca. Najprej so bili to vsakdanji pogovori v službi, nato skupne kavice med malico. Nikoli nisem pomislila, da se bom zaljubila vanj, niti nisem tega želela.

A sčasoma sva skozi pogovore začela odkrivati, da imava zelo podoben pogled na svet. Kavice so se podaljševale, pogovori so postajali vse bolj osebni. In nekje vmes so se razvila čustva, ki so prerasla prijateljstvo. Prišli so prvi spontani poljubi in prvi iskreni pogovori o tem, kaj čutiva drug do drugega.

Ko ste se zaljubili, niste iskali ljubezni. Bili ste mama treh otrok, ki jo je skrbelo predvsem, kako bo plačala položnice in otrokom pričarala lepo otroštvo. S čim vas je očaral?

Očaral me je z mirnostjo in organiziranostjo. Vedno je imel rešitev za vsak problem. Bil je nežen, čustven in odprt v pogovorih z mano. Njegova pozornost mi je takrat zelo veliko pomenila - ne v smislu daril, ampak mi je največ pomenilo, da sem bila ob njem videna in slišana.

Velikokrat sem imela občutek, da me bere kot knjigo, da točno ve, kaj v določenem trenutku potrebujem. Zdelo se mi je, da sem končno našla človeka, ki sem ga ves čas iskala. Z njim je bilo vse preprosto.

Kdaj pa ste začeli sumiti, da nikoli ne bo zapustil žene?

Resnično sem začela dvomiti šele proti koncu najine zveze, ko so njegovi izgovori postajali vse bolj neverjetni in jim preprosto nisem več mogla verjeti. V resnici pa je bil dvom v meni prisoten ves čas. Nekje globoko sem vedela, da morda svojih obljub ne bo nikoli izpolnil.

O tem sem z njim večkrat govorila, vedno znova sem odpirala svoje občutke. In vsakič znova mi je spet uspelo verjeti njegovim besedam. Danes vem, da bi takrat morala poslušati sebe. A sem svoj notranji glas vedno znova utišala in raje verjela obljubam.

Nina Babič, foto: osebni arhiv.

Ste čutili krivdo, ker je bil poročen?

Seveda sem čutila krivdo. Prav zato sem ga večkrat postavila pred odločitev - da konča, ali najino zgodbo ali njuno. Tudi sama sem večkrat želela oditi, a me je vedno nekaj vleklo nazaj k njemu. Enostavno nisem zmogla tega koraka, ker sem verjela, da je to, kar imava, resnično in redko. Zdelo se mi je, da sva si usojena, da sem končno našla nekoga, ki me razume na vseh ravneh.

Tudi on me ni znal ali pa ni želel spustiti. Vsakič znova me je prepričal, da je to, kar imava nekaj posebnega in resničnega. Krivda pa je, v določeni meri, ostala z mano. Zavedam se, da v tej zgodbi nisem edina, ki jo mora nositi, a je še vedno del mene.

PREBERITE ŠE -> Tanja Postružnik Koren: Srce te včasih odpelje na poti, ki niso logične

Na neki točki ste celo spoznali njegovo ženo. Kakšno je bilo vajino srečanje?

Njegovo ženo sem spoznala takrat, ko sem ji povedala za najino razmerje. Takrat sem se tudi soočila z obema. Bila je mirna - bolj, kot sem pričakovala. Z mano se je pogovarjala spoštljivo in razumevajoče. Povedala mi je celo, da me spoštuje, ker sem ji povedala resnico. Veliko sva si tudi dopisovali. Obe sva iskali odgovore, ki sva jih takrat potrebovali.

Kaj je bila najbolj boleča izkušnja, ki jo je prineslo razmerje z njim?

Na neki točki so se vsa razočaranja in stiske začeli kazati tudi na telesu. Pojavile so se vrtoglavice in močni glavoboli, ki sem jih sprva pripisovala preobremenjenosti. A simptomi so se stopnjevali - prihajala sem do roba nezavesti, včasih sem se komaj še držala na nogah.

Dvojni vid, občutek megle v glavi, kot da izgubljaš stik s tlemi. Včasih se sploh nisem zavedala, kako sem prišla domov. Obiski pri zdravnici so postali moja stalnica. A izvidi so bili vedno v mejah normale. Pomislila sem celo, da me v premladih letih že dohaja menopavza.

Menstrualni cikel se mi je krajšal, krvavitve so bile izjemno močne, krči so bili tako hudi, da sem včasih obležala kar na tleh. A tudi ginekološki izvidi so bili brez posebnosti. Poleg tega sem izgubljala težo, lasje so mi izpadali v šopih.

Šele, ko se je ta odnos zaključil in so simptomi začeli počasi izginjati, sem začela stvari povezovati. Danes vem, da mi je telo govorilo, da nisem na pravi poti. Lahko je bila to krivda v meni, lahko bolečina in razočaranja, najverjetneje pa mešanica obojega.

Ironično pa je, da je bil prav on tisti, ki ga je ves čas najbolj skrbelo moje zdravje. A to ni bilo najbolj boleče. Najbolj boleče - in še danes boli - je spoznanje, da sem vsa ta leta zaupala človeku, z njim načrtovala prihodnost in v to resnično verjela. Na koncu pa sem morala sprejeti, da sem živela v iluziji. In da človeka, ki sem mu zaupala, v resnici sploh nisem poznala.

Če bi lahko zavrteli čas nazaj, kaj bi spremenili?

Zagotovo se v to zgodbo ne bi podala. Ostala bi zvesta sebi, svojim občutkom in glasu. Kljub temu pa verjamem, da se vse v življenju zgodi z razlogom. Tudi ta zgodba se je očitno morala zgoditi.

Zaradi nje sem spoznala, kaj je v življenju res pomembno, kdo sem in kaj moram spremeniti na sebi. Naučila sem se postavljati prioritete in kar je najpomembnejše, postavljati meje - sebi in drugim.

Ste knjigo napisali tudi kot opomnik za druge ženske, ki so se znašle v podobni situaciji?

Seveda je knjiga namenjena tudi drugim ženskam. Srčno upam, da bodo moje besede pomagale tistim, ki se znajdejo ali so se znašli v podobni situaciji, kot sem bila sama. Meni so večkrat pomagale, ko sem se ponovno znašla na tleh, in verjamem, da bodo pomagale tudi drugim.

Po izidu knjige prejemam veliko odzivov in zgodb ljudi, ki doživljajo podobno, kot jaz. In prav to je najlepše - ko tvoje izkušnje in besede ne ostanejo le pri tebi, ampak prebujajo moč in pogum tudi v drugih.

Kaj torej svetujete ženskam, ki so se znašle v razmerju s poročenim moškim?

Naj poslušajo svoj glas. Ta nas vedno spremlja in vodi, če mu le dovolimo, da ga slišimo. Sami v sebi vemo, kaj je prav in kaj ne, ali smo na pravi poti ali ne.

Iz lastne izkušnje vem, da noben nasvet ne seže tako globoko kot trenutek, ko se ustavimo, zazremo vase in spoznamo svojo resnico. Takrat šele najdemo svojo pravo pot in moč, da lahko stopimo korak naprej - svobodni in zvesti sebi.

Nina Babič, foto: osebni arhiv.

Na koncu knjige pišete o tem, kako prepoznati čustveno manipulacijo. Kakšen je vaš napotek?

Prepoznati čustveno manipulacijo je včasih zelo težko, še posebej, če si človek, ki v drugih vedno vidi dobro in si empatičen. Sama sem znake manipulacije začela opažati šele, ko sem se zmogla čustveno distancirati od te zgodbe. A resnica je, da so bili ti znaki prisotni ves čas.

Neizpolnjene obljube so v takšnem razmerju pogosto ključni znak. Nenehno iskanje izgovorov, lomljenje obljub in vzbujanje krivde jasno kažejo na manipulacijo. Velikokrat sem slišala, da se ne more ločiti ravno zaradi mene, saj sem pogosto odpirala temo odločitve.

Rekel mi je tudi, da sem se spremenila – da naj ne bi bila več ista Nina, ki jo je spoznal. Čeprav me je ravno ta odnos spreminjal. Igranje na karto sočutja je bilo v najini zgodbi pogosto prisotno.

Psihološki učinek je tisti, ki ga je najtežje prepoznati. Človek se začne nevede prilagajati, premikati svoje meje in ob tem izgubljati svoj jaz. To je tisti subtilni del, ki pogosto ostane skrit, dokler se ne ustaviš in ponovno pogledaš vase.

PREBERITE ŠE -> Ana Štimac: Ločitev in amputacija noge sta se morali zgoditi, da sem se zbudila

Kakšno je vaše življenje zdaj? Ste našli pot k sebi in ljubezen do sebe?

Moje življenje je zdaj predvsem mirno. Osredotočena sem nase in na svoje otroke. Vse ostalo pa sem za zdaj postavila na stran. Zdaj jasno vem, kaj v življenju potrebujem in česa zagotovo ne. Ne morem trditi, da sem popolnoma našla pot k sebi, vem pa, da sem na pravi poti.

Ponovno sem odkrila ljubezen do pisanja in glasbe, ki sem jo skrivala v sebi od otroških let. To je postalo moje zatočišče, ventil, s katerim lahko v polnosti izražam čustva in sebe.

Očitno sem morala prehoditi to pot, da sem se naučila zazreti vase, prepoznati svoje napake in napačne korake. Predvsem pa sem se, oziroma se učim, graditi življenje, ki bo zdravo zame in za moje otroke.