Slovenka, ki je pri 40. začela znova: Pustila službo v vrtcu in odprla svoj salon
Malo pred štiridesetim rojstnim dnem je Nevenka Zagorc začutila, da si želi spremembe. Za seboj je imela 18 let dela v vrtcu, redno službo in življenje, ki je bilo na videz že povsem ustaljeno. A v njej so znova oživele mladostniške sanje o kozmetiki. Vrnila se je v šolske klopi, bila najstarejša v razredu in ob delu končala šolo za kozmetično tehnico. Nato je naredila še en velik korak. Podala se je na samostojno pot in leta 2008, tik pred gospodarsko krizo, v Ljubljani odprla svoj Salon lepote Kleopatra.
Banke ji sprva niso želele odobriti kredita, začela je brez ene same stranke, a ni odnehala. Danes, pri 61 letih, pravi, da o koncu kariere še ne razmišlja. Z nami je spregovorila o pogumu za nov začetek, strahu pred staranjem, ženskah po štiridesetem in tem, zakaj nikoli ni prepozno, da prisluhnemo sebi.
Osemnajst let ste delali v vrtcu, nato pa ste se pri štiridesetih odločili, da spremenite kariero in se podate na novo poklicno pot. Kaj vas je poklicalo k poslanstvu kozmetičarke?
V ta poklic sem se pravzaprav zaljubila že kot najstnica. V mladosti sem imela težave s kožo in to je seveda vplivalo tudi na samozavest. Ko sem nekega dne pri sošolki, ki je imela še bolj problematično kožo kot jaz, opazila, da se ji je stanje izboljšalo, sem jo nemudoma vprašala, kaj počne. Zaupala mi je, da hodi h kozmetičarki, in mi dala telefonsko številko.
Še danes se spomnim svojega prvega obiska pri njej. Salon je bil v nekem starejšem bloku v Ljubljani, a ko sem vstopila, je dišalo, igrala je umirjena glasba. Seveda stiskanje mozoljčkov ni bilo najbolj prijetno, toda potem so prišle masaža, maske, sprostitev … Ta občutek me je popolnoma prevzel. Ko danes gledam nazaj, mislim, da sem se takrat zaljubila v ta poklic.
Toda potem se je zgodilo življenje. Pri 22 letih sem postala mama, kar je bilo zame zelo lepo obdobje, po porodniški pa sem nato iskala službo. Imela sem pedagoško izobrazbo in takoj dobila delo v vrtcu kot pomočnica vzgojiteljice.
Pravzaprav sem komaj čakala, da grem nazaj v šolo. V razredu sem bila najstarejša, vendar nisem bila edina, ki si je želela spremembe. Med sošolkami so bile frizerke, ženske iz bančništva, pisarn … Vsaka je bila na neki življenjski prelomnici. Bilo je prav simbolično, ko sem nato skupaj praznovala štirideset let, opravljeno maturo in začetek nove karierne poti.
V vrtcu ste ostali kar 18 let. Imeli ste redno zaposlitev. Kaj je nato sprožilo odločitev, da ste zapustili to »varnost« in začeli takorekoč od začetka? Se spomnite trenutka, ko ste si rekli: zdaj moram nekaj spremeniti?
Delo v vrtcu sem imela iskreno rada, to je bil zame res lep poklic. Otroci so zelo neposredni in prava zakladnica. Že moj sin mi je veliko dal, potem pa so prišli še otroci v vrtcu, kjer je bil vsak drugačen, in res sem se ogromno naučila od njih. A prišlo je neko obdobje, ko sem začutila, da moram nekaj spremeniti, čeprav si tedaj nisem niti znala pojasniti, zakaj. V kolektivu je nastopilo veliko bolniških odsotnosti, ogromno dela je padlo name in ko sem se nekega dne vozila domov iz službe, me je prešinilo: »Nevenka, saj si vendar nekoč razmišljala o kozmetični šoli.« In v tistem trenutku sem vedela: to bo to.
Danes razumem, zakaj je prišlo do tega klica, takrat pa sem samo sledila svojemu občutku. Imela sem varno službo in vsak mesec plačo, zato bi lahko ostala. Toda nekaj v meni je govorilo, da moram poskusiti nekaj drugega.

Bili ste malo pred štiridesetim rojstnim dnem, ko ste se vrnili v šolske klopi in bili najstarejši v razredu. Danes se veliko govori o vseživljenjskem učenju, v resničnem življenju pa se človek ob takšni spremembi hitro začne spraševati, ali ni njegov čas za nov začetek že minil. Ste tudi vi kdaj pomislili, da ste za to prestari?
Ne. Pravzaprav sem komaj čakala, da grem nazaj v šolo. Ko sem se odločila za ta korak, je bilo ravno poletje in moža sem prosila, naj po internetu pobrska za programi, kamor bi se lahko vpisala. Razpisana so bila mesta že za tisto jesen in sem pograbila priložnost. Morda je bilo dobro, da je šlo vse hitro, ker tako nisem imela časa, da bi si premislila.
Šolo za kozmetično tehnico sem nato obiskovala popoldne, ob delu v vrtcu, službe nisem kar takoj pustila. V razredu sem bila najstarejša, vendar nisem bila edina, ki si je želela spremembe. Med sošolkami so bile frizerke, ženske iz bančništva, pisarn … Vsaka je bila na neki življenjski prelomnici. Smo se pa razlikovale po načinu učenja. Sama sem bila kot suha goba, ki veže znanje nase kot vodo. Vse sem hotela izvedeti do potankosti. Mlajše sošolke so mi včasih rekle: »Nevenka, pa saj tega nam ni treba znati,« ampak jaz sem hotela razumeti globlje. Za to je verjetno kriva tudi moja perfekcionistična plat, ki me sili, da stvari pripeljem do konca.
Tudi za maturo sem se skrajno potrudila. Avgusta bi morala praznovati 40. rojstni dan, a sem ga zaradi izpitov prestavila na september, ker sem želela najprej uspešno zaključiti šolanje. Bilo je prav simbolično, ko sem nato skupaj praznovala štirideset let, opravljeno maturo in začetek nove karierne poti.
PREBERITE ŠE -> Slovenska učiteljica, ki je pustila redno službo in začela izdelovati igrače
Pri velikih življenjskih prelomnicah ni pomembno le, kaj se dogaja v nas, ampak tudi, kaj slišimo od ljudi okoli sebe. Kako so se na vašo odločitev odzvali domači, prijatelji in sodelavci? Vas je kdo spodbujal, kdo pa morda opozarjal, naj ne tvegate varnosti, ki ste jo že imeli?
Ne spomnim se nikogar, ki bi mi nasprotoval. Mož in sin sta mi zelo stala ob strani. Videla sta, da potrebujem nekaj novega. Sin mi je rekel: »Daj, mami, naredi. Saj se lahko še vedno vrneš.« Tudi starša sta me podpirala. Oče je bil sicer precej previden človek, nekoliko starega kova, vendar mi ni branil spremembe. Podpora družine mi je zagotovo veliko pomenila. Preskok iz službe, kjer vsak mesec dobiš plačo in imaš občutek varnosti, v nekaj povsem novega, ni majhen. Toda jaz sem čutila, da moram poskusiti.
Po končani šoli se niste takoj odločili za samostojno pot, ampak ste najprej nabirali izkušnje v različnih salonih. Ste imeli občutek, da vam šola ni dala dovolj praktičnega znanja, da bi lahko takoj začeli delati samostojno?
Šola ti da osnovo, potem pa moraš znanje nadgrajevati skozi delo in izkušnje. Vsaka čast mladim dekletom, ki danes končajo šolo in se takoj podajo na samostojno pot. Današnje generacije so pri tem res pogumne. Če se čutiš suverenega in samozavestnega, zakaj pa ne.
Sama sem samozavest pridobivala postopoma. Že s tem, da sem se pri štiridesetih vrnila v šolo in naredila ta korak, sem je dobila ogromno, vendar sem vedela, da potrebujem še praktične izkušnje. Zato sem šla delat v različne salone. Sem človek, ki mora stvari izkusiti, preden jih ponudi stranki, in v teh kolektivih, kjer smo imeli pogosto tudi izobraževanja za različne izdelke in inovacije, sem res ogromno odnesla.
V svoji praksi sem videla že poškodovane kapilare zaradi preveč intenzivnega masiranja s kamni gua sha in podobne posledice. Zato pri koži res zagovarjam nežnost. To je živ organ. Ni nekaj, na čemer lahko brez premisleka preizkušamo vse, kar vidimo na spletu. Svoji koži bi morale znati bolj prisluhniti.
Kdaj pa ste začutili, da ste pripravljeni narediti še korak dlje in odpreti svoj salon?
V zadnjem salonu, kjer sem bila zaposlena, mi je lastnica pustila precej proste roke. Poleg dela s strankami sem tako začela spoznavati tudi vse, kar se dogaja v ozadju: naročanje materiala, organizacijo terminov, nabavo, sprejemanje strank … Počasi sem ugotovila, da znam veliko več, kot sem mislila. Takrat sem si rekla: če znam vse to, lahko poskusim tudi sama. Če česa ne znam, se bom pa naučila.
Že med delom sem začela iskati prostor in si predstavljati, kakšen salon želim. V tujih salonih sem namreč ugotovila tudi, česa sama nočem. Dogajalo se je denimo, da sem morala sredi nege vstati, ker je nekdo pozvonil, prišel v solarij ali se želel naročiti. Stranka se je ravno sprostila, jaz pa sem morala oditi. Sama sem želela, da ima ženska, ko pride k meni, mir. Da je tisti čas namenjen samo njej in ne še eni obveznosti, ki jo mora po službi odkljukati.
Takrat sem začela razmišljati tudi o imenu. V tistem času je bilo veliko salonov poimenovanih preprosto po lastnici, jaz pa sem želela nekaj drugačnega. Nato me je nekega dne prešinilo: Kleopatra. Bila je močna in izobražena ženska, ki je znala poskrbeti ter si vzeti čas zase. Tudi sama sem želela, da ženska, ki pride k meni utrujena in ima vsega dovolj, od mene odide spet močna. Da si reče: zdaj sem se sprostila, zdaj zmorem naprej.

Salon ste odprli junija 2008, brez ene same stranke, le nekaj mesecev pozneje pa se je začela še gospodarska kriza. Kako ste sploh začeli graditi svojo zgodbo?
Sem zelo vztrajen človek, in ko si nekaj zadam s srcem ter začutim, da je prava pot, iščem način, kako priti do cilja. Za odprtje salona sem potrebovala kredit, a ga sama pri bankah nisem mogla dobiti. Na koncu ga je prek svoje banke dobil mož. Najela sem prazen prostor, ki ga je bilo treba opremiti, kupiti kozmetiko in vse drugo za začetek. Vložek je bil velik.
Poleg tega sem res začela iz nič. Strankam iz prejšnjega salona namenoma nisem povedala, kam odhajam. Ni se mi zdelo prav, da bi lastnici jemala stranke, poleg tega sem želela zgraditi nekaj svojega. Z možem sva zato delila letake, sorodnike in znance prosila, da delijo novico o mojem salonu naprej. Še danes se spomnim prve stranke, ki je poklicala 25. junija 2008. Takih metuljčkov v trebuhu ne pozabiš zlepa. Nato so začela delovati predvsem ustna priporočila. Počasi, ampak zelo trdno. Še danes imam stranke, ki so z menoj od začetka.
Ko se je jeseni začela gospodarska kriza, me je seveda malo stisnilo. Na izobraževanjih sem poslušala kolegice z dolgoletnimi saloni, ki jim je promet močno upadal. Pri meni pa je bilo nekoliko drugače, ker sem začela iz nič in sem lahko šla samo navzgor. Delala sem tudi po 15 ur na dan, a vsaka zadovoljna stranka, ki se je vrnila ali me priporočila naprej, mi je dala nov zagon.
PREBERITE ŠE -> Mateja Lenarčič: Pustila dobro plačano službo v svetu financ in našla notranji mir ter srečo
Ko danes pogledamo uspešno zgodbo za nazaj, so težka obdobja pogosto videti bolj romantična, kot so bila v resnici. Kaj je bilo za vas najtežje?
Zanimivo je, da zame najtežje ni bilo na začetku, ampak pozneje, ko sem salon preselila. Na prvi lokaciji na Mesarski cesti so se stranke zelo dobro počutile, jaz pa sem začutila, da tam zgodbe ne morem več razvijati tako, kot bi želela. Ko sem se preselila, vse stranke niso šle z menoj. Čeprav razdalja ni bila velika, so nekatere ostale in to me je zelo prizadelo.
Kakšni dve leti sta bili res težki. Vedela sem, da želim salon dvigniti na višjo raven in ponuditi nekaj več, nisem pa vedela, kako. Hodila sem na različna izobraževanja, a odgovorov za kozmetično dejavnost nisem našla. Takrat sem spoznala mentorja, s katerim sodelujem še danes. Ko je prišel v salon, mi je rekel, da vidi velik potencial, ki ga sama takrat niti nisem več videla. Vprašal me je, ali sem pripravljena narediti res velike spremembe. Rekla sem mu: »Če ostanem tukaj, kjer sem, bom potonila. Sama ne znam več naprej, zato ti zaupam.« Pomagal mi je predvsem drugače pogledati na svoje delo, jasneje oblikovati, kaj želim ponuditi ženskam, in iz ideje, ki sem jo že imela v sebi, zgraditi bolj premišljeno zgodbo. Ni mi dajal gotovih rešitev, ampak me je usmerjal tako, da sem do njih prišla sama.

Skoraj dve desetletji ste v neposrednem stiku z ženskami različnih starosti. Kaj ste se ob njih naučili, česar vam ni dalo nobeno strokovno izobraževanje?
Predvsem sem se naučila, kako pomembno je človeka zares slišati. Ne samo poslušati, ampak slišati. Stranke so bile včasih presenečene, ko sem se ob tretjem ali četrtem obisku spomnila nečesa, kar so mi povedale prvič. Rekle so: »A vi se tega še spomnite?« Seveda se, ker sem jih poslušala.
Ko pride ženska k meni, ne gledam samo njene kože ali gubic. Zanima me, kaj se ji dogaja in kako živi, saj je vsaka zgodba zase. Lahko imam pred seboj deset žensk, starih štirideset let, pa bo vsaka potrebovala nekaj drugega. Ogromno znanja sem dobila od svojih strank. Svoje strokovno znanje sem skozi leta povezovala z njihovimi in svojimi izkušnjami in iz tega je počasi nastala tudi moja filozofija skinimalizma.
Nam lahko razložite, kaj je skinimalizem in zakaj se vam zdi danes tako pomemben?
Skinimalizem je povezava kože in minimalizma. Gre za to, da kože ne obremenjujemo z vsem, kar nam pride pod roke, ampak ji damo tisto, kar v določenem trenutku res potrebuje. Pri strankah sem videvala polne toaletne torbice: krema ene znamke, serum druge, nekaj, kar je priporočila prijateljica, nekaj, kar je videla na družbenih omrežjih. Na koncu je vsega ogromno, koža pa ni nujno nič boljša.
Če k meni pride ženska, ki prej ni uporabljala skoraj ničesar, ji ne bom naenkrat dala petih izdelkov. Mogoče začneva samo s čistilom. Pri tisti, ki pride z desetimi izdelki, pa je prvi korak lahko ravno to, da nekaj odvzameva. Moj cilj ni, da ima čim več kozmetike, ampak da začne svojo kožo razumeti.
Največja težava danes je, da si vsi želimo rezultat takoj – danes, če je mogoče že včeraj. In potem nas hitro potegnejo družbena omrežja in marketing, proizvajalci namreč zelo dobro vedo, s čim nas ujamejo. Prepričujejo nas z vedno novimi izdelki, mnogostopenjskimi lepotnimi rutinami, različnimi pripomočki za masažo in domače postopke. Pri nekaterih od teh stvari me res skrbi, ker sodijo v roke strokovnjakov. Če delaš s kožo, jo moraš poznati in ves čas opazovati, kako se odziva. Doma tega znanja pogosto ni. Morda desetkrat ne bo nič narobe, enajstič pa se lahko zgodi nekaj, česar človek niti ne bo povezal s postopkom.
Videla sem denimo poškodovane kapilare zaradi preveč intenzivnega masiranja s kamni gua sha in podobne posledice. Zato pri koži res zagovarjam nežnost. To je živ organ. Ni nekaj, na čemer lahko brez premisleka preizkušamo vse, kar vidimo na spletu. Svoji koži bi morale znati bolj prisluhniti. Ko mi stranka po določenem času reče: »Zdaj pa že sama čutim, kaj moja koža potrebuje,« je zame to največji uspeh.
Moja najstarejša stranka, ki še prihaja na nego, je stara 89 let. Njena koža je tanjša in občutljivejša in pri njej moraš upoštevati tudi zdravstveno stanje, zdravila in druge posebnosti. Pri starejši koži nekaterih agresivnih postopkov preprosto ne smeš izvajati. Pravzaprav pa niti dve šestdesetletnici ne potrebujeta nujno enake nege. Starost je samo eden od podatkov.
Pri svojem delu ste videli tudi, kako močno lahko stanje kože vpliva na samozavest. Ena od zgodb vas je, kot ste povedali, še posebej pretresla.
Da, te zgodbe ne bom nikoli pozabila. Šlo je za mlajšo žensko, ki je kupovala vse mogoče izdelke. Nekaj ene znamke, nekaj druge, intenzivne pilinge, različne pripravke … Njena koža se je zelo poslabšala. Bila je vneta, pojavile so se akne, ponekod že tudi brazgotinice. Ko me je poklicala, mi je rekla: »Jaz sem si čisto uničila kožo. Ne vem, ali mi boste sploh lahko pomagali.«
Začeli sva čisto od začetka in zelo nežno. Po približno pol leta se je njena koža že zelo lepo izboljšala in tudi ona je bila ob vsakem obisku bolj nasmejana. Potem pa mi je nekega dne rekla: »Veš, prejšnji teden sem doma končno snela brisačo z ogledala.« Takrat me je res zadelo. Ogledalo v kopalnici je imela pokrito, ker se ni mogla gledati. Vedela sem, da je bila v stiski, nisem pa vedela, da tako veliki. Takšni trenutki mi dajo še več zagona. Takrat vidiš, da pri koži ne gre samo za to, kako je nekdo videti. Gre za samozavest, počutje in odnos do sebe.
Ženske po štiridesetem so pogosto nagovorjene predvsem skozi menopavzo, kilograme, gube in vprašanje, kako čim dlje ohraniti mladosten videz. Se vam zdi, da nam lepotna industrija poleg kozmetike pogosto prodaja tudi strah pred staranjem? Kako sami gledate na staranje kože?
Sama se naravno staram in sem ponosna na svojo kožo. Seveda lahko z dobro nego gubice omilimo in koži pomagamo pri regeneraciji, da je zdrava, sijoča in v dobrem stanju. Zdravje kože je zame bistveno.
Danes se veliko govori tudi o izdelkih za perimenopavzo in menopavzo. Hormonske spremembe seveda vplivajo na kožo, vendar smo potrebe žensk v teh obdobjih obravnavali že prej, preden so se te besede pojavile na embalažah. Zdaj je to postalo tržna niša, zato je še toliko pomembneje, da ženska razume svojo kožo in ne kupi nečesa samo zato, ker piše, da je namenjeno njeni starosti.
Potrebe pa se z leti seveda spreminjajo. Moja najstarejša stranka, ki še prihaja na nego, je stara 89 let. Njena koža je tanjša in občutljivejša in pri njej moraš upoštevati tudi zdravstveno stanje, zdravila in druge posebnosti. Pri starejši koži nekaterih agresivnih postopkov preprosto ne smeš izvajati. Pravzaprav pa niti dve šestdesetletnici ne potrebujeta nujno enake nege. Starost je samo eden od podatkov.

Danes ste stari 61 let in pravite, da imate še ogromno idej. Prihodnje leto bi se lahko že upokojili, a zdi se, da o pokoju sploh ne razmišljate.
Ne, sploh ne. Prihodnje leto imam sicer pogoje, ampak jaz še ne vidim konca moje kariere. Zame je postala poslanstvo. Ena od idej, o katerih trenutno razmišljam, je dogodek za mame in hčere. Čeprav sem sama specializirana predvsem za kožo po štiridesetem letu, vidim, koliko pritiskov so danes zaradi družbenih omrežij deležna že mlada dekleta. Mame jim nekaj govorijo, one pa pogosto bolj verjamejo nekomu, ki ga spremljajo na telefonu. Želela bi pripraviti zelo intimen pogovor za majhno skupino mam in hčera, ne klasičnega predavanja. Nekako bi se postavila vmes in spregovorila iz perspektive kože: kaj koža potrebuje in kako ji lahko pomagamo, ne da bi dekletom govorili, da so doslej vse delale narobe.
Imam pa še druge ideje. Nočem ničesar narediti samo zato, da je narejeno. Želim, da ima stvar globino in da ženska nekaj odnese s seboj. Vsega ne moreš narediti naenkrat, ampak idej mi res ne manjka.
PREBERITE ŠE -> Špela Sedej, Slovenka, ki je pustila redno službo in šla na pot okoli sveta
Za konec pa vas moram vprašati še o vaši barvi. Ne samo rdeči lasje, tudi oblečeni ste od glave do peta v rdečo. Je bila to od nekdaj »vaša« barva ali šele, odkar ste spremenili kariero in odprli svoj salon?
Pravzaprav se dolgo sploh nisem zavedala, koliko rdeče je v mojem življenju. Barva las je prišla še pred kozmetičnim salonom, ker sem že zelo zgodaj, pred tridesetim letom, začela siveti, in takrat mi je frizerka predlagala rdečkaste odtenke. Sprva je bila to bolj temna, mahagonijeva rdeča, pozneje, ko sem že imela salon, pa mi je druga frizerka predlagala to živo rdečo. Ko sem jo zagledala, sem se z njo res poistovetila. Čutim jo kot svojo barvo.
Tudi pri oblačilih je bilo podobno. Enkrat mi je svakinja rekla: »Ti imaš pa vedno več rdečega.« Jaz sem rekla, da sploh ni res. Potem sem doma odprla omaro in ugotovila, da ima prav. (smeh)
Rdeča mi daje moč, energijo in veselje. Zelo sem povezana z njo. Pri meni tudi velja, da ko stopim skozi vrata salona, težave iz zunanjega sveta ostanejo zunaj. Tako je že od prvega dne. Ko sem tukaj, sem tukaj za stranko. Svoje probleme bom reševala pozneje. Ker stranke te začutijo. Če bi sama prišla sem slabe volje in obremenjena ter jim razlagala svoje težave, se ne bi mogle sprostiti. Morda mi rdeča pomaga tudi pri tem. Da mi tisto moč in energijo, ki ju želim potem predati naprej.
Preberite še:
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.