Neva Kumer Pavlović: Mladi morajo glede šolskega uspeha ločiti ti dve stvari

Psihologinja in psihoterapevtka Neva Kumer Pavlović opaža, da so dandanes pričakovanja pogosto zelo visoka. »Ne samo v šoli ali službi, ampak tudi na področju videza, zdravja, odnosov, starševstva, prostega časa in osebne rasti. Včasih se zdi, kot da bi moral biti človek ves čas uspešen, urejen, čustveno stabilen, produktiven, zadovoljen, organiziran in še notranje miren,« pravi.

Pri mnogih klientih opaža, da uspeh ni več samo nekaj, kar želijo doseči, ampak je od tega odvisen njihov občutek lastne vrednosti. Zaradi tega neuspeha ne doživljajo samo kot neprijeten dogodek ali izkušnjo, temveč kot dokaz, da z njimi nekaj ni v redu. Ker pa je neuspeh neizogiben del življenja, se je smiselno naučiti spoprijeti z njim. V intervjuju je razkrila, kaj nam lahko pri tem koristi. 

Ste bivša rokometašica, glasbenica in umetnica. Zakaj ste se odločili za študij psihoterapije?

V bistvu nisem študirala psihoterapije, temveč psihologijo. Pravzaprav jo študiram še danes – trenutno sem v zaključni fazi doktorskega študija in bom kmalu doktorirala s področja klinične psihologije in psihoterapije.

Za študij psihologije sem se odločila, ker se mi je delo z ljudmi vedno zdelo zelo naravno. Že od nekdaj me je zanimal človek – tako z vidika biologije, delovanja telesa in živčnega sistema, kot tudi z vidika misli, čustev, odnosov in notranjega sveta. Študij psihologije mi je bil res pisan na kožo in mislim, da bi se, če bi se odločala še enkrat, odločila enako.

Kar se psihoterapije tiče, pa je v Sloveniji nekoliko drugače, saj imamo različna izobraževanja oziroma terapevtske šole, ki jih pogosto pogovorno imenujemo študij psihoterapije. Pomembno se mi zdi razlikovati med psihologijo in psihoterapijo, ker to nista ista pojma.

Kakšna je torej razlika?

Psihologija je znanstvena disciplina, ki preučuje človekovo doživljanje in vedenje, psihoterapija pa je oblika strokovnega dela z ljudmi, ki zahteva dodatna specialistična izobraževanja in veliko praktičnega usposabljanja.

Vam pri delu koristi, da ste se ukvarjali s športom in umetnostjo?

To, da sem se ukvarjala z več področji – športom, glasbo in umetnostjo – vidim kot pomembno prednost. Še danes rada slikam, rišem, igram klavir in ostajam aktivna. Vse te izkušnje so me oblikovale kot osebo.

Šport mi je dal stik z disciplino, cilji, pritiskom in vztrajnostjo. Glasba in umetnost pa stik z občutljivostjo, ustvarjalnostjo in notranjim doživljanjem. Mislim, da mi prav ta širina pomaga tudi pri delu z ljudmi, ker človeka ne vidim samo skozi težavo, ampak kot celoto.

Kot bivša športnica in glasbenica športnikom in glasbenikom svetujete pri uresničevanju ciljev. Na kakšen način jim pomagate?

Pri športnikih, glasbenikih in tudi drugih ljudeh, ki so zelo usmerjeni v dosežke, se pogosto srečamo s podobnimi psihološkimi izzivi. To so pritisk, trema, strah pred napako, primerjanje z drugimi, dvomi vase, perfekcionizem, nihanje motivacije in občutek, da je lastna vrednost odvisna od rezultata.

Pri delu jim pomagam predvsem razumeti, kaj se dogaja v njihovem notranjem svetu. Velikokrat ni težava v tem, da oseba nima dovolj znanja, talenta ali discipline, ampak v tem, kako se odziva na pritisk, napake, pričakovanja ali kritiko. Nekdo je lahko zelo sposoben, a ga strah pred neuspehom tako zablokira, da ne more pokazati tega, kar zna.

Pomemben del dela je zato razvijanje bolj zdravega odnosa do ciljev. Cilji so pomembni, ampak ne smejo postati edino merilo človekove vrednosti. Pomagam jim pri regulaciji treme in tesnobe, pri delu z mislimi, pri razumevanju čustev, pri postavljanju realnih korakov in pri tem, da se naučijo ostati prisotni tudi takrat, ko je veliko pritiska.

Zelo pomembno se mi zdi tudi, da človek ob doseganju ciljev ne izgubi sebe. Uspeh, ki je dosežen za ceno popolne izčrpanosti, stalne notranje napetosti ali občutka, da nikoli ni dovolj, dolgoročno ni zdrav uspeh. Včasih pa z njimi delim tudi kakšno svojo prigodo in izkušnjo iz svojih let, ko sem bila še aktivna športnica.

Neva Kumer Pavlović, foto: Mateja Tamše.

Kaj opažate glede odnosa do uspeha pri klientih? So dandanes pričakovanja, vezana na uspeh, prevelika?

Mislim, da so pričakovanja danes pogosto zelo visoka. Ne samo v šoli ali službi, ampak tudi na področju videza, zdravja, odnosov, starševstva, prostega časa in osebne rasti. Včasih se zdi, kot da bi moral biti človek ves čas uspešen, urejen, čustveno stabilen, produktiven, zadovoljen, organiziran in še notranje miren.

Seveda ni nič narobe s tem, da imamo cilje in želimo napredovati. Problem nastane, ko človek nima več dovoljenja, da bi bil utrujen, negotov, povprečen, počasen ali nepopoln. Takrat uspeh ni več nekaj, kar nas razvija, ampak nekaj, kar nas začne stiskati.

Pri klientih pogosto vidim, da jih ne izčrpajo samo obveznosti, ampak predvsem notranji pritisk: »Moram biti boljši. Ne smem narediti napake. Ne smem razočarati. Ne smem pokazati, da mi je težko.« Ta notranja pravila so lahko zelo obremenjujoča.

PREBERITE ŠE -> Urednica Živ Žava Martina Peštaj: Ko sem videla to risanko, sem vedela, da bo uspešnica

Kako lahko zmanjšamo notranji pritisk, ki nas prepričuje, da ne smemo delati napak in nikogar razočarati?

Zelo pomembno je, da pri delu z ljudmi ne govorimo samo o tem, kako doseči cilje, ampak tudi o tem, čigavi so ti cilji, kaj človeku v resnici pomenijo in kakšno ceno plačuje za njihovo doseganje.

Naj namignem vprašanje, ki si ga lahko vsake toliko zastavimo: kdo to pravi? Kdo to pričakuje? Čigav je ta glas? In bomo hitreje prišli do odgovorov, ki nam bodo dali več informacij o tem, zakaj in kako želimo biti uspešni.

Ob koncu šolskega leta so nekateri učenci in dijaki zelo obremenjeni z ocenami. Kaj jim svetujete? Kako preprečiti, da obremenjenost ne vpliva na njihovo duševno zdravje?

Mladim bi najprej rekla, da je razumljivo, da jim je mar za ocene. Ocene imajo v določenih obdobjih res lahko pomembno vlogo, na primer pri vpisu v nadaljnje šolanje. Zato jim ne bi rekla, naj se s tem preprosto ne obremenjujejo, ker to pogosto ne pomaga.

Pomembno pa je, da ocena ne postane merilo njihove vrednosti. Ena ocena ne pove, kdo si kot oseba. Ne pove, koliko si vreden, kako sposoben si za življenje ali kakšna bo tvoja prihodnost. Pove nekaj o določenem znanju v določenem trenutku in pod določenimi pogoji.

Svetovala bi jim, naj poskušajo ločiti med odgovornostjo in pritiskom. Odgovornost pomeni: naredim načrt, učim se po korakih, vprašam za pomoč, kadar ne razumem, in naredim, kar je v moji moči. Pritisk pa pomeni: če mi ne uspe, sem nesposoben, razočaral bom vse, vse bo narobe.

Zelo praktično je pomembno, da si mladi snov razdelijo na manjše dele, da ne čakajo do zadnjega trenutka, da med učenjem delajo premore, da spijo in da se vsaj malo gibajo. To niso dodatki, ki pridejo na vrsto šele, ko je vse opravljeno. To so pogoji, da možgani sploh lahko dobro delujejo.

Pomembno pa je tudi, da o stiski spregovorijo. Če čutijo, da jih strah preplavlja, naj se obrnejo na starše, učitelja, šolsko svetovalno službo ali drugo odraslo osebo, ki ji zaupajo.

Kako pa naj ravnajo, če jih zagrabita strah in tesnoba?

Najprej je pomembno razumeti, da sta strah in tesnoba neprijetna, nista pa sama po sebi nevarna. Gre za aktivacijo našega obrambnega sistema. Telo se pripravi, kot da mora nekaj rešiti, pobegniti ali se zaščititi. Zato se pojavijo telesni občutki, kot so razbijanje srca, napetost, cmok v grlu, stiskanje v prsih, tresenje ali občutek, da ne moremo jasno razmišljati.

Ko človeka zagrabi tesnoba, je dobro najprej pomagati telesu, da se nekoliko umiri. Lahko se usede, začuti stopala na tleh, pogleda okoli sebe in poimenuje nekaj stvari, ki jih vidi. Pomaga tudi počasnejše dihanje, vendar ne na silo. Bolj kot popolna tehnika je pomembno sporočilo telesu: »Tukaj sem. To je tesnoba. Neprijetno je, ampak bo minilo.«

Zelo pomembno je, da se ne ustrašimo še same tesnobe. Pogosto se namreč zgodi, da človek začuti tesnobo, potem pa se ustraši: »Kaj če bom izgubil nadzor? Kaj če je z mano nekaj narobe?« In ta dodatni strah tesnobo še poveča.

Koristno je, da si človek reče: »Moje telo je trenutno zelo aktivirano. To ne pomeni, da sem v nevarnosti. To pomeni, da sem pod stresom.« Potem pa je dobro narediti en majhen naslednji korak. Pri mladih je to lahko, da se obrnejo na starše, napišejo sporočilo učitelju, naredijo samo prvi del naloge, odprejo zvezek, se učijo deset minut. Kadar smo tesnobni, ne potrebujemo popolnega načrta. Potrebujemo prvi varen korak.

Kaj svetujete staršem? Na kaj naj bodo pozorni, da otrok ne bo podlegel previsokim pričakovanjem in nezdravemu perfekcionizmu?

Staršem bi svetovala, naj bodo pozorni predvsem na to, kaj otrok začne povezovati s svojo vrednostjo. Če otrok dobi občutek, da je vreden samo takrat, ko je uspešen, priden, miren, najboljši ali brez napak, lahko to dolgoročno postane zelo obremenjujoče.

Pozorni naj bodo na znake, kot so zelo močan strah pred napakami, pretirana samokritičnost, jok ali panika ob slabši oceni, izogibanje nalogam, ker »ne bo dovolj dobro«, stalno primerjanje z drugimi, težko sprejemanje kritike ali občutek, da otrok nikoli ni zadovoljen s sabo.

Seveda otroci potrebujejo pričakovanja, strukturo in spodbudo. Ni dobro, da jim sporočamo, da trud ni pomemben. Pomembno pa je, kako govorimo o uspehu in neuspehu. Starši lahko veliko naredijo s tem, da ne pohvalijo samo ocene ali rezultata, ampak tudi trud, vztrajnost, iskrenost, pogum, odgovornost in sposobnost, da otrok nekaj poskusi tudi takrat, ko ga je strah.

Zelo pomembno je tudi, da ima otrok doma izkušnjo, da je sprejet tudi takrat, ko mu ne gre. Da lahko pride domov s slabo oceno, z napako, z neuspehom ali z razočaranjem in ob tem ne doživi samo kritike, ampak tudi pomoč pri razumevanju: kaj se je zgodilo, kaj lahko naredimo zdaj, kaj se lahko iz tega naučiš.

Otroci se veliko učijo tudi iz tega, kako starši ravnamo s svojimi napakami. Če smo odrasli do sebe zelo kruti, če se stalno kritiziramo ali če napake doživljamo kot katastrofo, otrok to zelo hitro ponotranji.

Neva Kumer Pavlović, foto: Mateja Tamše.

Omenili ste znake, na katere naj bodo starši pozorni. Kdaj pa je čas, da se poišče strokovna pomoč?

Strokovno pomoč je smiselno poiskati takrat, ko stiska začne pomembno vplivati na vsakdanje življenje. Pri otrocih in mladostnikih je to lahko takrat, ko zaradi tesnobe težko hodijo v šolo, ne spijo, se ne morejo učiti, se umikajo iz družbe, imajo pogoste telesne težave brez jasnega zdravstvenega vzroka ali se zelo bojijo ocenjevanj, nastopov in napak.

Pozorni moramo biti tudi na pogoste panične napade, močno razdražljivost, jokavost, občutek brezupa, izrazito samokritičnost, težave s hranjenjem, samopoškodovalne misli ali izjave, kot so »ne zmorem več«, »vseeno mi je« ali »najraje me ne bi bilo«.

Pri odraslih je podobno. Pomoč je smiselna, ko človek opazi, da se težave ponavljajo, da mu samemu več ne uspe obvladovati, da trpijo odnosi, delo, zdravje ali kakovost življenja.

Rada poudarim, da strokovna pomoč ni potrebna šele takrat, ko je stanje zelo resno. Veliko bolje je poiskati podporo prej, ko se težave še niso močno utrdile. Psihološka pomoč ni znak šibkosti, ampak odgovoren način, da človek bolje razume, kaj se dogaja, in najde bolj zdrave načine spoprijemanja.

PREBERITE ŠE -> Ne več helikopterski, prihajajo starši kosilnice

Ker nekateri ne dosežejo tistega, kar so si želeli, in ne izpolnijo lastnih, pa tudi tujih pričakovanj, me zanima, kaj svetujete glede spoprijemanja z neuspehi. Na kakšen način se je priporočljivo spoprijeti z njimi?

Mislim, da je prvi korak ta, da neuspeha ne razumemo kot dokaz lastne nevrednosti. Neuspeh je lahko boleč, neprijeten in razočarajoč, vendar je še vedno dogodek ali izkušnja, ne pa definicija človeka.

Pogosto nas ne boli samo neuspeh, ampak zgodba, ki jo začnemo ob njem pripovedovati o sebi: »Nisem dovolj dober. Vedno mi spodleti. Vsi so boljši od mene. Nikoli mi ne bo uspelo.« Te misli stisko še povečajo in človeka lahko zelo hitro potisnejo v sram ali obup.

Zato se je pomembno učiti, da ob neuspehu najprej zdržimo čustva. Da si lahko priznamo: »Razočaran sem. Težko mi je. Želel sem si drugače.« To je bolj zdravo, kot takoj pobegniti ali se pretvarjati, da nam je vseeno.

Potem pa lahko neuspeh pogledamo bolj konkretno. Kaj se je zgodilo? Kaj je bilo pod mojim vplivom? Kaj ni bilo? Kaj se lahko naučim? Kaj bi naslednjič naredil drugače? Kateri naslednji korak je zdaj smiseln?

Zrel odnos do neuspeha ne pomeni, da nam neuspeh ni pomemben. Pomeni, da nas ne definira. Da ga lahko odžalujemo, razumemo, iz njega nekaj odnesemo in nadaljujemo. Morda ne popolno, ampak bolj modro in bolj človeško.