Letos Neisha, Neža Buh, praznuje 20 let samostojne glasbene kariere. Obletnico bo 26. junija zaznamovala s koncertom v Križankah, kjer bo nastopila v družbi Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, ob tej priložnosti pa bo izšel tudi njen album največjih uspešnic na vinilni plošči. Čeprav jo večina pozna kot pevko in avtorico uspešnic, je njena zgodba veliko širša. Je akademsko izobražena glasbenica z absolutnim posluhom, skladateljica, pianistka, aranžerka in pedagoginja. Ko ne ustvarja zase, ustvarja za druge. Poučuje otroke in odrasle, piše glasbo, nastopa in ostaja vpeta v svet glasbe skoraj vsak trenutek svojega dneva.
Po dveh desetletjih na glasbeni sceni zanjo uspeh ni, da prideš na vrh, ampak da ostaneš.
Veliko ljudi razmišlja za nazaj; še posebno ob dogodku, kot zdaj čaka vas. Tudi vi?
Pri meni je časovna premica obrnjena. Razmišljam o vsem tem, kar bi še rada naredila, ker se mi zdi, da je največje prekletstvo za človeka srce, polno obžalovanja. Ljudje pogosto rečejo: tole bom naredil za denar, potem si bom pa nekaj privoščil za dušo. Potem tisti posel raste, raste, raste, jih pogoltne, vzame jim 24 ur na dan, sedem dni na teden. Kdaj se boš pa ustavil in rekel: zdaj imam dovolj, zdaj bom naredil tisto, kar sem si vedno želel?
Ko se ne ukvarjaš več samo s preživetjem, bi se lahko začel ukvarjati z življenjem. Če te osrečujejo samo številke, ti nikoli ni dovolj. Nikoli nisi dovolj suh ali dovolj bogat, ali dovolj karkoli, saj je percepcija tega, kdo bi moral biti in koliko časa še imaš na voljo, velikokrat popolnoma izkrivljena.
Bojim se predvsem tega, da bi me ta posel, ta industrija oziroma način, kako se kot glasbenica, s finančnim statusom srednjega razreda, borim za svoj obstoj in preživetje, pripeljal tako daleč, da bi se mi glasba zamerila. To je moj največji strah. Že zdaj sem v fazi, ko me po celem tednu, ko osem ur na dan preživim v studiu ali učilnici, težko spraviš na koncert drugih izvajalcev. In mi je strašno žal. Čutila so preprosto preutrujena.
