Nataša Privošnik je spisala najboljšo Onino zgodbo letošnjega leta po mnenju bralk in bralcev One in Oneplus.
Pismo, ki ga pišem sebi na vrhu gore je globoko intimna izpoved, in ko jo je sogovornica prebrala z lista papirja, skorajda sama sebi ni mogla verjeti, da se je zmogla izpovedati.
Izjemna osebnost, premočrtna v odnosu do sebe, najprej do sebe, potem pa do sočloveka, sploh tistega, ki potrebuje njeno pomoč.
Težko je orisati takšno žensko z nekaj besedami, a pomembno je nekaj: kar misli, tudi dela. In vsega tega dobrega se je v njenem mladem življenju nabralo za nekaj rodov. Prisluhnimo Natašinim besedam. In ja, naredimo danes še en korak. K sebi in sočloveku.
Pisateljica Irena Štusej, ki je o vas napisala knjigo z naslovom Je moje življenje gora, vas je orisala popolno, rekoč: »Nataša je oseba, ki jo je vredno srečati, doživeti z njo trenutek in si želeti novega.« Prepričali ste nas z močjo besede, neverjetne energije in toplino srca. Pravite, da še sami ne veste, od kod vse to jemljete, a bržčas poznate dober odgovor?
Vsak dan je treba vstati iz postelje, postaviti najprej noge na tla, se počasi dvigniti in potem stopati korak za korakom … ter osmisliti dan. Včasih je pot strma in drseča, drugič položna in lahkotna. Vmes pridejo ovinki, pasti in tudi trenutki, ko se zdi, da ne gre več naprej. Mislim, da se moč skriva v vztrajnosti, majhnih zmagah, pogumu, da kljub utrujenosti naredimo še en korak.
Dasiravno ne govorite o svoji preteklosti, ampak živite danes, predvsem danes, pa vendarle morava povedati, da so za vami težke preizkušnje: prestali ste 19 zahtevnih operacij, med njimi na možganih, štiri na srcu, preboleli ste raka. Se spomnite svoje prve diagnoze, kaj ste si takrat porekli?
Se, spomnim se, bila sem stara pet let. Čeprav danes zveni nenavadno, sem se takrat ...
