Nadja Ebner: Večkrat sem se vprašala, kako pokopati mamo, ki je še živa

Ko je Nadja Ebner spoznala, da hčeri ne zmore nuditi topline in ljubezni, kot si je želela, ker tega ni dobila v odnosu z mamo, se je odločila za psihoterapijo. Med terapevtskim procesom, ki ga opisuje v romanu, je odkrila, da ni njena naloga reševati maminih čustvenih, finančnih težav in alkoholizma.

»Ves čas sem razmišljala in delovala tako, da bi bilo dobro zanjo, ne zame. Počutila sem se nemočna in nisem znala pretrgati začaranega kroga,« je priznala in dodala, da je čutila veliko olajšanje, ko je mami postavila mejo in ji pojasnila, da ne more biti vedno njena opora. 

Kako ste izbrali naslov knjige, ki je zelo udaren?

Moj namen ni bil šokirati z naslovom, temveč se je ideja zanj pojavila med pisanjem. Vprašanje, kako pokopati mamo, ki je še živa, sem si večkrat zastavila. Ne le med procesom pisanja, temveč tudi med obiskovanjem psihoterapije.

Zelo težko in boleče je bilo, ko sem spoznala, da nikoli ne bom mogla imeti takšnega odnosa z mamo, kot si ga želim. Resničnost je namreč drugačna od iluzije o tem, kakšna naj bi mama bila. Sprva nisem vedela, kako naj žalujem, saj ni šlo za osebo, ki je umrla.

Toda žalovati sem morala za predstavo o mami, ki sem jo potrebovala in po kateri sem hrepenela. Ta prekinitev je bila zame pomembna, saj sem se morala naučiti sebi nuditi tisto, kar sem želela od mame. Ko sem zapisala stavek o pokopu mame, sem pomislila, da bi lahko tako naslovila knjigo, čeprav sem se spraševala, ali je preveč provokativen.

Zakaj ste se odločili pisati o materinski rani?

Ker se veliko ljudi spoprijema s podobnimi občutki, kot sem se sama, zato se mi je zdelo pomembno pisati o odnosu z mamo, ki ni vedno popoln, ampak je lahko tudi zelo boleč.

Kakšen je bil vajin odnos?

Veliko je bilo konfliktov, ob njej sem pogosto čutila stisko, ker nisem bila dovolj dobra zanjo, nisem ji znala nuditi tistega, kar je potrebovala. Imela sem občutek, da moram rešiti njene čustvene in finančne težave, pa tudi alkoholizem. Zaradi tega sem čutila veliko breme in odgovornost.

S pomočjo psihoterapije sem šele spoznala, da to ni moja naloga. Da torej ni moja odgovornost reševati vseh njenih težav. Dolgo se nisem mogla vprašati, kaj čutim in kaj si želim, ker sem ves čas razmišljala in delovala tako, da bi bilo dobro zanjo, in ne zame. Počutila sem se nemočna in nisem znala pretrgati začaranega kroga.

Kako ste zacelili materinsko rano?

Vsekakor mi je pri tem pomagala psihoterapija, saj sem lažje razumela vzroke, zakaj delujem in živim na določen način ter spoznala, da lahko zaživim drugače. Spoznala sem, da gre za vzorce mojih prednic, ki so si jih prenašale iz generacije v generacijo, ker se niso znale s tem spoprijeti.

Nadja Ebner, foto: Nina Tomc Iskra

Kdaj ste začutili, da želite pretrgati vzorce, ki so uničevali več generacij?

Ko sem postala mama, sem opazila, da hčeri ne morem nuditi, kar želim. Za psihoterapijo sem se odločila, ker nisem bila takšna mama, kot sem želela biti. Ko je hči hrepenela po moji ljubezni, pozornosti in objemu, sem začutila strah.

Namesto da bi bila ljubeča mama, sem se spremenila v hladno osebo, česar nisem hotela. Zaradi tega sem se želela spremeniti, da bi lahko objela hčerko, ji nudila toplino in pozornost.

Ste s pomočjo psihoterapije odkrili, kdo ste, ko niste ogledalo mami in ne postavljate njenih potreb pred svoje?

Da, to je bil zelo pomemben del terapevtskega procesa, ki je trajal dolgo. Od pretiranega zlitja z mamo, ko nisem vedela, kaj si želim, saj sem se ves čas prilagajala njej, sem prišla do tega, da znam poslušati sebe. Prej tega enostavno nisem znala.

Kadar je mama jokala, sem bila njena opora, hotela sem biti dovolj močna zanjo, bila sem pridna in tiha, da ne bi bila žalostna zaradi mene. Nisem ji hotela biti v breme. Prav tako sem morala biti močna in odgovorna, ker sem morala namesto nje opravljati gospodinjsko delo in reševati njene težave.

Mislila sem, da je to normalno. Toda na terapiji sem ugotovila, da ne znam sprejeti niti majhnih odločitev, kot recimo, kaj bi rada jedla, ker sem bila naučena, da so drugi pomembnejši od mene in da moram najprej vprašati njih, kaj želijo. Nisem znala poslušati telesa in čustev, temveč sem se to začela učiti šele s terapijo.

PREBERITE ŠE-> Slovenka o odnosu z narcisom: Po koncu zveze je sledilo najhujše obdobje

Se zdaj pogosteje vprašate, kaj čutite in kaj si želite?

Vsekakor, ker sem med terapijo prepoznala v sebi tisto deklico, ki ni dobila varnosti in topline od mame, zato sem se naučila prepoznati, kaj bi ta deklica potrebovala. Tako sem lažje prepoznala in poskrbela za svoje notranje potrebe.

Kaj ste najbolj potrebovali od mame?

Občutek, da sem sprejeta, varna in da nisem za vse sama. Spoznala sem, da lahko vse to nudim sebi, sem torej svoja zaščitnica, varno zavetje, podpora. Čeprav morda zveni nenavadno, zdaj pogosteje objamem notranjega otroka, saj me to zdravi in sprošča napetost v telesu.

Se na vas obrača veliko žensk, ki so odraščale ob mami, ki jih ni znala videti, slišati ali nežno podpreti?

Ogromno odzivov sem dobila na knjigo. Številne ženske mi pišejo, da so se prepoznale v moji zgodbi in se poistovetijo z mojimi občutki. Mnogim je tudi odleglo, ker gre za neke vrste kolektivni občutek, da ne smemo govoriti o materinski rani in da je narobe, če govoriš o odnosu z mamo, ki je boleč.

Ko preberemo knjigo, ki jo je napisal nekdo s podobnimi težavami, nam lahko to nudi uteho, ker vidimo, da nismo sami, da imajo tudi drugi podobne težave in si lahko stojimo ob strani.

Tudi mene je bilo sram priznati, da moj odnos z mamo ni dober, mislila sem, da sem zaradi tega slaba. Toda zdaj vem, da se veliko ljudi sooča s podobnimi težavami. Odkar je knjiga izšla, sem globoko hvaležna za podporo s strani drugih žensk in upam, da tudi jaz to nudim njim.

Nadja Ebner, foto: Nina Tomc Iskra

Ste mami odpustili?

Ne le njej, temveč tudi sebi. Preden sem začela obiskovati psihoterapijo, sem čutila veliko jeze. Spraševala sem se, zakaj nisem sposobna rešiti mame, zakaj ne morem biti to, kar potrebuje …

Terapija mi je pomagala, da čutim več razumevanja do sebe in do nje. Ko sem spoznala njeno osebno zgodovino, sem lažje razumela, zakaj je takšna, kot je in zakaj ne zmore delovati drugače. To mi je pomagalo sprostiti jezo in čutiti sočutje. Jeza se je zmanjšala tudi zato, ker sem znala postaviti meje.

Na kakšen način ste postavili meje?

Najprej sem morala v sebi začutiti varno sidro in spoznati, da se lahko vedno zanesem nase. Šele potem sem lahko postavila meje mami, pa tudi drugim. Pred tem tega nisem znala, saj me je bilo strah, da me bodo ljudje prizadeli in zaničevali, če bom postavila mejo.

Ko sem odkrila, da ne morem spremeniti mame, temveč želim spremeniti svoje življenje, sem imela dovolj moči, da sem postavila meje. Nisem več dovolila, da drugi posegajo v moje občutke, da me z dejanji prestavijo spet v prestrašeno deklico. Če se ne počutim dobro, to ljudem povem.

Odkar ne čutim več toliko jeze, sem bolj odločna in neomajna, tudi če nekdo preizkuša moje meje. In večinoma to ljudje sprejmejo, zato odnosi potekajo na drugačen način. Zaradi tega nisem več vpeta v toksične odnose, kjer je bilo veliko kritik, jeze, očitkov, vzbujanja občutkov krivde …

Kakšen odnos imate zdaj z mamo?

Meje so jasno postavljene, kar pa ne pomeni, da to razume. Njeno telefonsko številko imam blokirano, ker se nikakor ni želela vključiti v program zdravljenja alkoholizma, kjer bi dobila celostno podporo, ki jo potrebuje. Vztrajala je, da potrebuje samo mene, čeprav sem ji večkrat pojasnila, da ji pri težavah z alkoholizmom lahko pomagajo le strokovnjaki.

Povedala sem ji, da ni moja naloga in dolžnost, da jo rešim, kot sem to počela v otroštvu. Ob tem nisem več čutila krivde. Med odraščanjem sem se spraševala, ali škodujem mami, ker ne znam rešiti njenih težav, v odraslosti pa sem se vprašala, ali škodujem svojim otrokom, ker jih ločim od babice.

PREBERITE ŠE-> Dr. Alja Fabjan: Na to vprašanje ženske odgovorijo s solzami, ne z besedami

Kako se počutite, odkar ste postavili meje mami?

Ko sem izkusila, kakšno je življenje, kadar postavim mejo in ji nisem vedno na voljo, se počutim bolje, ker nisem ves čas v krču. Odkar nisem nenehno zaskrbljena zanjo, sem lahko boljša mama svojim otrokom. Dokler pa sem večino energije namenila njej, nisem mogla začutiti svojih otrok in jim nuditi, kar so potrebovali.

Gromozansko breme je padlo z mojih ramen, ko sem ji postavila mejo in pojasnila, da ne morem biti vedno njena opora. Še vedno jo obiščem, ko začutim, da sem na to pripravljena. Pokop mame je zame pomenil, da sem se sprijaznila s tem, da če ni pripravljena narediti sprememb v svojem življenju, ne bova imeli odnosa, ki je varen in ljubeč.