Mojca Volkar Trobevšek: Aplikacija nikoli ne vzpostavi odnosa, učitelj ga pa lahko

V teh dneh v tiskani prilogi Ona in na spletni strani Onaplus predstavljamo superfinalistke izbora za naziv učiteljica leta 2026. Tokrat smo se pogovarjali z Mojco Volkar Trobevšek, učiteljico slovenščine, ki je uspešno ustvarjanje v kulturi prenesla v učilnico, ki jo polni z umetnostjo, a tudi trdim delom. In predvsem z ljubeznijo.

Pozno ste prišli v učiteljske vode, ker ste zelo uspešno delovali na področju kulture. Kaj vas je poklicalo v razred?

Študirala sem slovenščino, primerjalno književnost in vse pedagoške predmete, ampak nikoli nisem niti pomislila, da bi bila učiteljica. To se mi je zdelo nekaj oddaljenega, ker se sama sebi morda nisem zdela dovolj kompetentna za ta poklic. Za učiteljski poklic sem se odločila, ko sem že imela svoje otroke, v letih, ko je bilo najtežje dobiti službo v šoli. Začela sem z ničle, z nadomeščanjem v podaljšanem bivanju. Zelo je bilo naporno, zato razumem učitelje začetnike. Ampak ko sem enkrat začela poučevati slovenščino, mi je bilo popolnoma jasno, da sem kot riba v vodi. Zelo hitro sem se vpel­jala in tega poklica ne bi več zamenjala za nič na svetu.

Koliko so vam pri delu pomagale izkušnje iz drugih poklicev oziroma z drugih področij?

Ogromno. Zelo pomembno je, da sem imela do učiteljskega poklica neko distanco in obenem sebe nisem jemala zelo resno. Še vedno se ne. Zelo resno pa jemljem ta poklic in otroke. V šolo sem prišla z neko sproščenostjo, igrivostjo. Zelo sem si želela poučevati, stara sem bila 34 let in nenavadno se mi je zdelo, da hodim v zahtevno službo in se imam dobro, da uživam. Mislim, da so učenci začutili to širino.

PREBERITE ŠE -> Učitelj sem! Učiteljica sem! - Znane so tri superfinalistke

Umetnost ostaja velik del vas. Kako jo vključujete v pouk?

Kultura, umetnost je del vsake ure. Imam srečo, da učim tako lep predmet, ki je zelo širok in lahko vanj vpleteš življenje. Umetnost, literatura, film, gledališče so najboljši način, da otroke odpiramo, da začnejo razmišljati, da raziskujejo svet, same sebe. Da skozi umetnost postajajo tudi kritični, razgledani. Vsako leto gremo denimo v opero in balet. Nekaj časa sem vodila filmsko vzgojo. Najprej izbirni predmet, potem krožek. Prijavilo se je po 50 otrok od 200, kolikor jih je na predmetni stopnji. Dva avtobusa otrok sem vozila v Domžale v kino, kjer so videli tudi po šest kakovostnih filmov na leto. Vedno smo izvedli še debato in delavnico. Če imaš dobre možnosti, če se dobro organiziraš, se da veliko umetnosti pripeljati tudi v šolo, ampak tu in tam je treba iti v kulturno ustanovo, da vidijo, kako se obnašati v gledališču, v kinu, kakšen je pravzaprav kulturni hram. Trenutno je največji izziv, ki nas pri tem ovira, zelo drag prevoz.

Zakaj je pomembno, da se otroci že v osnovni šoli srečajo tudi z visoko umetnostjo, kot je opera?

Umetnost odpira nove svetove in vsak človek jo dojema drugače. Ko preberem pesem, okoli nje ustvarim velik doživljajski svet. Asociiram, se spomnim, ker imam izkušnje in znanje. Otroci pa tega nimajo veliko in vidijo umetnino takšno, kot je. Imajo svojo otroško intuicijo, ki jo uriš, ko otroku že zelo zgodaj približaš umetnost. Dobro je, da se učitelji o umetnosti z njimi pogovarjamo. Da ne pričakujemo, da bodo interpretirali neko pesem tako kot mi. Ali da bodo videli film tako kot mi. Oni v umetnosti vidijo druge stvari. Če jo začnejo spoznavati šele kot srednješolci, so že zelo utirjeni. Zelo naučeni. Češ, to lahko rečem, tega ne smem, ker bom izpadel beden.

Pri slovenščini je treba tudi veliko brati. Kakšno je stanje?

Vsako leto je slabše. Otroci imajo danes res zelo velike težave s koncentracijo. Krivi so seveda tudi pametni telefoni. Knjiga ne more biti nikoli tako zabavna in nikoli jim ne more sprostiti toliko dopamina kot neka aplikacija ali družbeno omrežje. Tekmujemo z aplikacijami, ampak ne moremo zmagati. Zato je treba otroke iskati tam, kjer je še odprto okno. Z njimi je treba vzpostaviti odnos. Aplikacija ga nikoli ne vzpostavi, učitelj ga pa lahko. Če dam učencem devetega razreda brati Moje življenje Ivana Cankarja, ne morem pričakovati, da bodo to z veseljem in natančno prebrali sami od sebe. Lahko pa se z njimi pogovarjam o njihovem življenju, o življenju, ki ga vidijo okoli sebe, o razmerah po svetu, lahko si pogledamo dokumentarec, kaj se dogaja v Afriki, v Gazi … Lahko jih vprašam, kako živijo ti ljudje, kako je živel Cankar, kako živimo mi. Z aktualizacijo jih odpremo tudi za besedilo, ki je njim popolnoma nezanimivo in dolgočasno.

PREBERITE ŠE -> Barbka Penko: Če se družiš z mladimi, ne moreš ostareti

Prilagajati se je treba.

Vedno bolj. Ne delam si utvar, da bodo vsi prebrali Pod svobodnim soncem. Iskali bodo bližnjice, brali obnove. Ampak moj namen je, da vseeno preberejo neko avtentično besedilo in da se potem o njem pogovarjamo. Zato je veliko branja tudi v šoli. Beremo skupaj, na glas, tiho, z njimi berem tudi jaz. Ni vse sproš­čeno in zabava, šola mora biti včasih tudi tišina in vaja. S tem ni nič narobe, ker je tudi življenje dostikrat rutina in dril. Včasih je treba stisniti zobe in narediti nekaj, kar ti ni všeč. Tako učitelj kot učenec.

Imam občutek, da otroci dandanes znajo našteti odvisnike, enega koherentnega besedila pa ne zmorejo spisati. Kako izvajate pisan­je v razredu?

Strinjam se, da je bralna pismenost in na splošno pismenost slaba. To se da popraviti samo tako, da veliko beremo in pišemo. Kreativnega in samo­analitičnega pisanja jih učim z dnevniškimi zapisi – vsako uro deset minut. Ampak samo nekaj o odvisnikih. To je slovnica, ki je ni treba vaditi s povedmi, ki učencem nič ne pomenijo. Pred kratkim smo imeli primer nesprejemljivega vedenja v šoli. Na tablo sem dala deset primerov odvisnikov, ki so govorili o tem vedenju. Vedela sem, da jih zanima, in vedela sem, da bi se o tem radi pogovarjali. Ampak moj pogoj je bil, da se o tem pogovarjamo z odvisniki. Del pozornosti je bil na temi, a so zavestno vadili tudi slovnico.

Uporabljate tudi metodo učenec poučuje.

To je ena najboljših metod. Zahteva pa veliko energije z obeh strani. Ne samo da bo tisti, ki bo pokazal neko veščino, to potem res obvladal, ampak tudi učenci znajo učencem včasih bolje razložiti snov kot učitelj. V šoli bi se tako ali tako morali več pogovarjati. Učenje je stvar dialoga, postavljanja dobrih vprašanj. Če se med sabo sprašujejo in drug drugega poučujejo, je učitelj zmagal. Več od tega ne gre.

Če bi postali učiteljica leta, za kaj bi izkoristili ta naziv?

Najbolj si želim, da bi s tem, ko bom svojo izkušnjo predstavila drugim, privabila v šolstvo čim več novih, svežih, zagnanih učiteljev, ker jih res potrebujemo. Šola danes deluje na srčni pogon. Če ne bi delali s srcem in z neuničljivo energijo, ta sistem že zdavnaj ne bi zdržal. Prihaja nova generacija. Mladi tudi delajo s srcem, ampak najprej se pozanimajo o pogojih dela in plači. Imajo zelo prav. Ko vidijo realno sliko, gredo raje v tujino ali v gospodarstvo. Čim več ljudi, ki so nekje vmes in se ne morejo odločiti, bi rada navdušila, da pridejo v ta poklic. Ker je res neverjetno lep. Hkrati pa si želim, da bi odločevalci uredili, da ne bo več treba delati samo na srčni pogon.