Mojca Kasjak: Živela sem dvojno življenje, ne da bi se tega zavedala

Po formalni izobrazbi je Mojca Kasjak profesorica geografije in sociologije, vendar jo je ljubezen do plesa vodila v tujino, saj je kot plesalka zaključila specializacijo na London Contemporary Dance School v Veliki Britaniji. Po vrnitvi v Slovenijo je kot samostojna ustvarjalka na področju kulture soustvarila številne projekte in plesne predstave ter vzpostavila mednarodni festival Platformo sodobnega plesa.

V zadnjih letih pa se je posvetila študiju umetnostne terapije, kjer je združila znanje in izkušnje, da bi opolnomočila ženske, ki so izgubile stik s telesom in sabo.

Kdaj ste odkrili ljubezen do plesa?

Že v otroštvu sem vedela, da želim postati plesalka, vendar ne baletka, temveč so me zanimale druge oblike plesa. V prvem razredu osnovne šole sem že ustanovila svojo plesno skupino s prijateljicami. Bile smo zelo ustvarjalne, same smo šivale kostume, ustvarjale smo različne koreografije, imele smo širok repertoar in pogosto nastopale. To je bilo zelo lepo obdobje.

Toda dolgo je trajalo, da sem se odločila, da bom od plesa živela, saj sem pogosto slišala, da ne bom mogla preživeti kot plesalka. Zato sem najprej študirala sociologijo in geografijo, česar ne obžalujem. A nikoli nisem opustila plesa, ker je bilo to zame tako pomembno. Ples zame ni bil le hobi, ampak način življenja.

Mojca Kasjak, foto: Saša Huzjak

Zaključili ste tudi specializacijo na London Contemporary Dance School v Veliki Britaniji in pridobili certifikat za koreografijo in ples. Zakaj ste se odločili za študij v Londonu?

Čutila sem močno željo, da izkusim življenje v tujini in se posvetim plesu, zato me nič ni moglo ustaviti. Večkrat sem slišala, da sem preveč šibka, da nisem dovolj zdrava in da se v tujini sploh ne bom znašla. A nisem dovolila, da postanem sužnja tujih strahov.

Takrat sem spoznala, da če si nekaj resnično želiš in verjameš vase, boš to tudi dosegel. Ne bo sicer enostavno, a to ne pomeni, da ni mogoče. 

Večino življenja se ukvarjate s plesom, ki ga tudi poučujete. Pred kratkim pa ste zaključili magistrski študij Pomoč z umetnostjo na Univerzi v Ljubljani. Od kod izvira vaše zanimanje za to področje?

Kot učiteljica plesa sem več let razvijala posebno metodo dela in odkrila, da kadar uporabljam določena orodja, se učenci in učenke odprejo skozi telesno izražanje in telo. V nekem trenutku sem se namreč oddaljila od tipične sodobne plesne tehnike, ker me je začela zanimati improvizacija oziroma kreativni gib.

Opazila sem, da se precej bolje počutim, kadar poučujem avtentično gibanje, ker se takrat zgodijo magične stvari. Včasih so deklice, stare od 12 do 15 let, prišle do določenih spoznanj med urami plesa, ko sem jih poučevala, zato sem razvijala plesne pristope, ki lahko opolnomočijo ljudi.

Na kakšen način lahko ples opolnomoči ljudi?

Skozi ples lahko pri ljudeh odpreš določene stvari, ki so potlačene. Telo si vse zapomni. To sem opazila pri neki vaji, ki sem jo imenovala »telo v prostoru« in sem jo razvijala več let - pri tej vaji gre za improvizacijo, zadnjih dvajset minut pa pride do svobodnega plesnega izražanja.

Neka deklica mi je zaupala, da se ji je med to vajo razodelo vse življenje. Ugotovila je, kako je kobacala kot dojenček, kako se je naučila hoditi … Zgodila se ji je refleksija celotnega razvojnega obdobja, zato sem se takrat začela zavedati, kako nas ples uči premagovati ovire, soočiti se z drugimi, videti širšo sliko.

Ko sem brala literaturo in spremljala plesno-gibalno terapijo, sem odkrila, da se želim ukvarjati s tem področjem, zato sem se vpisala na magistrski študij Pomoč z umetnostjo, da bi nadgradila plesno-gibalni pristop.

V magistrski nalogi sem raziskovala, kako z umetnostno terapijo in umetnostno terapevtskimi pristopi podpreti umetniški proces. Zanimalo me je tudi, kako so udeleženke v kreativnem procesu doživljale proces nastajanja predstave, kar se je odvijalo v času epidemije koronavirusa. Projekt se je dotikal travme, udeleženke pa so bile mladostnice, ki so ustvarjale predstavo.

Gre za predstavo, ki sem jo pripravila v sodelovanju s pesnico Katjo Gorečan Neke noči neke deklice nekje umirajo, tematika pa je bila vezana na ženske, matere, babice in na odsotne očete. Predstava je nastajala dve leti, zraven je sodelovala tudi doc. Alenka Vidrih, proces ustvarjanja pa je bil zelo zanimiv za preučevanje.

Mojca Kasjak, foto: Slavko Rajh

Kaj ste odkrili med preučevanjem?

Raziskava je pokazala, da je umetniški proces v času koronavirusa dekletom zelo pomagal. Dekleta so se skozi umetniški proces naučila postavljati meje, prepoznavati svoja občutja, obenem pa so imele možnost transformacije, samoizražanja.

S tem ko so se ukvarjale z dihom in svojim glasom, so doživljale spoznanja in določeni transformativni procesi so se začeli odvijati. Kajti dih je pomemben tudi v vsakdanjem življenju, ne le na odru. Ko daš glas iz sebe, je to močen komunikacijski kanal, zato je treba raziskati, kako z njim ravnati.

Predvsem pa sem med raziskovanjem odkrila, da deklice, ki so ustvarjale predstavo, med epidemijo koronavirusa niso imele težav s tesnobo, saj jim je ustvarjalni proces pomagal. Imele so rešilno bilko – in to je bil prav kreativni proces.

PREBERITE ŠE -> Goga Stefanović Erjavec: Mislila sem, da bomo postajali svobodnejši, pa se spet zapiramo

Je bil tudi za vas ples rešilna bilka?

Vsekakor, še posebej v težkih trenutkih. Eden od teh je bil razhod z očetom mojih otrok. V nekdanjem partnerskem odnosu namreč nisem znala komunicirati, kakor da sem imela blokado. Ko sva se s partnerjem razšla, sem opazila, koliko stvari še moram predelati. Lupila sem se kot čebula.

Zaradi tega vsaki ženski, ki pravi, da se želi ločiti, zastavim vprašanje, ali je pripravljena delati na sebi. Kajti razhodi nas razgalijo. Če želimo preboleti odnos in najti ljubezen, se je treba soočiti s sabo. Ni vedno partner kriv, da nismo srečni.

Ko sem se zazrla vase in v odnos z nekdanjim partnerjem, sem opazila, da sem živela dvojno življenje – kadar sem učila ples, nisem imela težav z izražanjem, komuniciranjem, opazovanjem drugih, medtem ko v partnerskem odnosu tega nisem znala. Zato sem se morala soočiti z vzorci, in brez obsojanja pogledati, kakšne odnose sem imela v primarni družini in biti iskrena s sabo. Pri tem mi je pomagala tudi umetnost.

Zato verjamem, da je umetnost pomembna za duševno zdravje, za izboljšanje samopodobe in odnosov, saj se skozi ustvarjanje soočimo s sabo – vprašanje je le, ali si to dovolimo ali ne. Študij umetnostne terapije pa mi je pri tem dodatno pomagal.

Na kakšen način?

Ko vstopiš v polje intenzivnega preizpraševanja, je to zelo dragoceno, a tudi naporno. S pomočjo umetnostnih modalitet izražanja: skozi risanje, delo s telesom, dramskimi pristopi, pogledi vase iz različnih zornih kotov, prepoznavanje družinskih vzorcev, integrativne psihoterapije, geštalt terapije, so na plan prihajala boleča spoznanja …

Toda hvaležna sem za to izkušnjo, ker me je izoblikovala. Verjamem namreč, da ima vsak od nas vedno priložnost, da postane boljši človek, in to sem učila tudi svoje otroke. Lahko se spremenimo, če smo na to pripravljeni. Vse življenje se učimo in nič ni dokončno.

Več let ste samozaposleni v kulturi, kar po eni strani prinaša ustvarjalno svobodo, po drugi pa tudi finančno negotovost. Kako ste se spoprijeli z izzivi?

Včasih je bilo izjemno težko, še posebej, ko sem ostala sama z dvema majhnima otrokoma in dvema kužkoma, brez rednega prihodka.

Po eni strani sem imela veliko ustvarjalne svobode, vendar sem bila tudi zelo disciplinirana. Kot samozaposlena v kulturi sem opravljala več poklicev – bila sem plesalka, koreografinja, izvršna producentka, plesna pedagoginja, umetniška in programska festivala Platforma, državna selektorica za ples, pripravljala sem konference, vodila okrogle mize … Razpršena sem bila na več koncev in to vodi v izgorelost, kar se je zgodilo tudi meni.

Pred nekaj leti sem bila tako utrujena in izžeta, da nisem več vedela, kdo sem, kaj si želim, zato sem se morala ustaviti. Ko me je neka novinarka vprašala, kaj si želim v kariernem smislu, sem odvrnila, da le pet minut miru.

Mojca Kasjak, foto: Sašo Bizjak.

Kako pa ste prepoznali simptome izgorelosti?

Nisem jih. Najprej sploh nisem dojela, kaj se je zgodilo, vendar sem bila tako izčrpana, da niti brati nisem mogla. Telo namreč ni več zmoglo dohajati tempa. Za plesalce je telo orodje za delo, nismo glasbeniki, ki instrument odložijo, ampak imaš svoje orodje vedno ob sebi. A tudi, ko ne plešeš, ves čas premlevaš, kaj bi lahko ustvaril, torej razmišljaš o idejah za predstave, zato se miselno ne izklopiš.

Kreativni um je ves čas v pogonu, zato sploh nisem opazila, da nikoli ne počivam. Toda telo se je uprlo. Pristala sem na berglah, imela sem operacijo, ker nisem imela več hrustanca na desnem kolku, saj je prišlo do obrabe zaradi plesa, poleg tega sem bila čisto izžeta.

Celo najlažja opravila so bila zame mučna in preveč zahtevna, zato sem bila šest mesecev v bolniškem staležu. Najtežje je bilo sprejeti, da ne smem delati in ustvarjati, zato sem bila čisto izgubljena, saj tega nisem bila vajena. A je bilo to nujno potrebno.

PREBERITE ŠE -> Katarina Venturini: Moraš biti boljši človek, mi je rekel

Ste zaradi tega spremenili življenje?

Da, ker zdaj vem, da toliko kot daš, toliko prejmeš. In da toliko kot delaš, moraš tudi počivati. Pred izgorelostjo sem namreč ves čas govorila, da si želim, da bi dan trajal več kot 24 ur, zdaj pa vem, da je dan treba enakomerno razdeliti – osem ur spimo, osem ur delamo in nato najdemo tudi čas za počitek, ki pa ga pogosto zanemarimo zaradi drugih obveznosti. Sploh za ženske je to težko v obdobju, ko so otroci majhni. Takrat mnoge ženske pozabijo nase, telo pa si to zapomni in terja svoj davek.

Zdaj, ko sta moja otroka večja in samostojna, je precej lažje. Predvsem me pomirja, ko vidim, kako krasna človeka sta postala. Takrat si rečem: hvala življenje in hvala, tudi bivšemu partnerju, da imam tako krasna otroka. Kajti na koncu je to tisto, kar največ šteje.