Klemen Slakonja, igralec in glasbenik, je letos zmagal na Emi s pesmijo How Much Time Do We Have Left. Navdih zanjo je našel v življenjski preizkušnji svoje žene, igralke Mojce Fatur, ki je zaznamovala vso družino.
Mojca je pred kratkim končala snemanje novega filma Jana Cvitkoviča, v katerem igra lekarnarko Marjano.
V intervjuju iskrivi par Fatur-Slakonja razkriva, kako sta v otroštvu doživljala stereotipe. Mojca, ki je raje plezala po drevesih kot nosila oblekice, in Klemen, ki si je vsak večer prigovarjal, da naslednji dan ne bo jokal.
Priznavata, da sta si značajsko različna, a usklajena v pomembnih temeljih. Ker navdušenje nad Evrovizijo zahteva celoten performans, sta število lasulj in brkov, ki jih imajo doma, že davno nehala šteti.
Čeprav smo v letu 2025, so stereotipna videnja moških in žensk, s tem pa tudi pričakovanja, še vedno živa. Kako pa je bilo, ko sta bila otroka? So vaju usmerjali v vedenja, ki naj bi bila bolj primerna za punčke, Mojca, in za fantke, Klemen?
Mojca: Ko sem bila majhna, sem bila videti kot fantek in vedla sem se kot fantek. Vseskozi sem bila potolčena in polna krast. Ker si je mama želela, da bi bila videti bolj dekliško, me je nenehno silila, da nosim oblekice. Spomnim se, da smo imeli v šoli nastop. Oblekla me je v obleko iz zelenega žameta, z velikim izvezenim polžem na sprednji strani. Komaj sem odprla vrata, že sem »padla« v lužo. (Smeh.) Ja, velikokrat sem slišala, kaj se za punco spodobi in kaj ne. Vso mladost sem poslušala o tem, če sem iskrena.
Meni pa je bilo dolgo vseeno tudi, če sem okoli hodila strgana. Nikoli nisem bila zanemarjena, to ne, a mamo sem vedno morala poslušati, da se za žensko spodobi, da je elegantno urejena. Temu sem se dolgo upirala, in sicer tako zelo, da sem šele pred nekaj leti začela malo bolj negovati tudi to plat sebe. A ko govorimo o vedenju do moških in žensk ... Te razlike torej vidim že od otroštva, niso pa se zmanjšale niti kasneje. Še zdaj se zgodi, da igralci kolegici omenijo menstruacijo, če ni najboljše volje. Res je že naporno. Naj bi napredovali, potem pa vedno znova slišiš iste klišeje.
Klemen: Jaz sem bil zelo občutljiv fant. Stvari so me prizadele, kar je seveda imelo posledice tudi med vrstniki. V prvih letih osnovne šole se je pogosto zgodilo, da sem vsakič, ko me je kaj pretreslo, zajokal in bil nato tarča posmeha. Mogoče sem se iz teh izkušenj naučil, da naj fantje ne bi smeli jokati. Zato sem si vsako noč, preden sem šel spat, ponavljal: »Jutri ne bom jokal, jutri ne bom jokal.« Dokler res nisem nehal jokati. No, pa se je zato začel v meni nabirati gnev, da ga moram še danes kdaj pa kdaj očistiti.
V kakšnem smislu?
Klemen: Ko se globoko v tebi naselijo določena čustva in se tega niti ne zavedaš, v nekem trenutku ...
