Minea Rutar: Uspeh me ni osrečil – le še bolj sem se bala, da nisem dovolj

Doktorska študentka in asistentka na Oddelku za psihologijo in Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru Minea Rutar je z očetom, psihologom Dušanom Rutarjem napisala knjigo (Ne)dovolj dobra.

V njej skozi presunljiva pisma iščeta odgovore na vprašanja, zakaj se počutimo izčrpane, tudi ko smo uspešni; zakaj nas doseganje ciljev pusti prazne, nam je sploh dovoljeno biti to, kar bi zares želeli biti ali pa moramo ves čas slediti željam, interesom in pričakovanjem drugih.

»Že zelo dolgo me zanimajo te teme, vendar sem se njihove pomembnosti v celoti zavedala šele, ko so postale v mojem življenju preveč boleče, da se ne bi soočila z njimi,« je razkrila psihologinja, ki se je več let spoprijemala z občutkom, da mora vse narediti popolno in dosegati uspehe.

Kako je nastala ideja za knjigo (Ne) dovolj dobra?

Nastajala je v obdobju, ko sem se začela bolj intenzivno raziskovalno ukvarjati z duševnim zdravjem mladih, istočasno pa sem čutila vse večjo potrebo, da najdem odgovore na vprašanja o sami sebi.

Preprosto morala sem razumeti, zakaj se počutim tako, kot se, in zakaj se je moje notranje življenje obrnilo v določeno smer. O teh temah sem se pogosto pogovarjala tudi z očetom, ki je psiholog, in ima ogromno izkušenj z mladimi, ki so si zastavljali skoraj identična vprašanja.

Na neki točki sem pomislila, da bi lahko skupaj napisala knjigo, na način, kot se o njih tudi sicer pogovarjava. Teme, ki jih omenjava v knjigi, namreč nagovarjajo veliko mladih in oba sva čutila, da se je o njih treba še več pogovarjati.

V knjigi pišete o pričakovanjih do sebe, ki nikoli ne morejo biti izpolnjena, in o razočaranjih, ker nisi dovolj. Poleg tega navajate odlomke iz pisem mladostnikov, ki se spoprijemajo s tesnobo, slabo samopodobo, sovraštvom de sebe, perfekcionizmom. Zakaj vas te teme nagovarjajo?

Že zelo dolgo me zanimajo te teme, vendar sem se njihove pomembnosti v celoti zavedala šele, ko so postale v mojem življenju preveč boleče, da se ne bi soočila z njimi. V osnovi so mi torej blizu zaradi osebne bolečine in stiske. Praktično od prvega dne, ko sem začela obiskovati šolo, sem se spoprijemala z občutkom, da moram vse narediti popolno in dosegati vedno nove uspehe.

Sčasoma pa sem opazila, da težnja k popolnosti in nenehni produktivnosti ne obremenjuje le mene, temveč tudi številne druge. Veliko mojih kolegic je doživelo izgorelost, skoraj ne poznam več osebe, ki ne bi imela na neki točki diagnoze depresija in ne bi čutila pritiska, da bi morala biti boljša, kot je.

Prepoznala sem, da se moram ukvarjati z vprašanji, zakaj se ne počutim dovolj dobra in skoraj obsesivno stremim k uspehom ter se nehati pretvarjati, da to niso resni problemi, sicer bi se moje težave le stopnjevale. Hkrati pa me je tema začela vse bolj zanimati tudi s strokovnega oziroma raziskovalnega vidika, zato duševno zdravje mladih proučujem tudi v doktorskem delu.

Ste odkrili, zakaj ste se počutili, da niste dovolj dobri?

Vsekakor sem sploh s pomočjo psihoterapije odkrila veliko. Pojasniti si znam, predvsem pa začutiti nekatere ključne dejavnike, ki so prispevali k razvoju in vzdrževanju teh občutkov. Šlo je za kombinacijo mojega temperamenta, izrazite občutljivosti na odzive drugih name, mojih osebnostnih lastnosti, zgodnje dinamike v družini, izkušenj v šoli in najširšega družbeno kulturnega konteksta, ki na veliko nagrajuje pridnost, delavnost in uspešnost.

Vendar pa mislim, da vedno ostaja določen del vprašanja, zakaj se počutimo tako, kot se, nepojasnjen. Noben sam vzrok ali celo kombinacija dogodkov v mojem življenju ni zadoščala, da bi se zaradi nje počutila tako grozno, kot sem se. Na razvoj občutkov o sebi in na duševno zdravje nasploh vpliva tako veliko dejavnikov, da je nemogoče prepoznati vse. Predvsem zato, ker gre pogosto za procese, ki potekajo nezavedno, od čisto genetskih predispozicij do najširše okolice, ki vpliva na nas.

Ko poskušamo pojasniti, zakaj imamo določene težave, skušamo za nazaj sestaviti zgodbo, ki pojasnjuje, zakaj ravnamo, razmišljamo in čutimo na določen način. Toda to je vselej lahko le delna zgodba o nas.

Na neki točki sem se torej morala sprijazniti s tem, da mi bo določen del uganke, zakaj sem takšna, kot sem, ostal nepojasnjen. In čeprav je lahko za nas pomembno, da razumemo svojo osebno zgodovino, za razrešitev težav običajno ne zadošča, da razumemo, zakaj so nastali. Iz uvida samega po sebi še ne sledi zdravljenje, temveč je treba nekaj ukreniti.

Minea Rutar, foto: Črt Piksi

Kateri so bili sprožilci, zaradi katerih so se občutki, da niste dovolj dobri, poglabljali?

V osnovni in srednji šoli sem čutila ogromen pritisk, da moram biti popolna in imeti najboljše ocene. V zadnjih letih gimnazije sem postajala tudi vse bolj zaskrbljena in žalostna. Nisem se zavedala, kako visoko ceno plačujem za perfekcionizem in nenehno učenje. Toda bila sem prepričana, da moram tako ravnati, če želim biti uspešna, s čimer se poistoveti veliko mladih. 

Dolgo nisem verjela, da lahko to spremenim, saj je bilo moje vedenje vse prej kot problematično. Bilo je vzorno in nenehno sem dobila potrditve, da vse počnem prav. Poleg tega je bilo zame nesprejemljivo, da bi si vzela čas za terapijo – ves čas je bil namenjen učenju. To je trajalo tudi na fakulteti, ko se je tesnobi pridružila depresija, saj sem vse težje shajala s pritiski, ki sem si jih nalagala.

Domači so še pred menoj prepoznali, da tako ne morem nadaljevati in me spodbujali, da poiščem terapevtsko pomoč. Toda trajalo je veliko časa, da sem našla ustrezno terapijo in zares sprejela, da moram povsem spremeniti način delovanja. Morala sem se na novo naučiti živeti ter doživljate sebe na drugačen način.

Kdaj vam je bilo najtežje?

Najhujše obdobje je bilo na prehodu med dodiplomskim in podiplomskim študijem, ko sem morala sprejeti zame pomembno življenjsko odločitev. V bitki, da naredim vse popolno, namreč nisem mogla izbrati študija, ki bi bil dovolj dober. To me je paraliziralo. Zame ni bilo sprejemljivo, da se ne morem v življenju odločati tako popolno, kot lahko dosegam popolne ocene.

PREBERITE ŠE -> Dr. Lena Kregelj: Bila sem v nasilni zvezi in hkrati doktorirala iz soc. psihologije

Vas je bilo strah izgube nadzora?

Zelo, ker sem bila navajena, da lahko v celoti nadzorujem svoj šolski uspeh, če se le dovolj učim. Potem pa sem bila nenadoma soočena z dejstvom, da življenje ni niti približno podobno šoli – ne moreš vsega ves čas nadzorovati in nihče ti ne pove, če se pravilno odločaš.

Napake delaš ves čas in ni jasno, kako jih popraviti. Takrat sem odkrila, da logike, ki je delovala v šoli, ne morem aplicirati na življenje, in to me je zlomilo.

Najbrž se z vami poistoveti veliko mladih, ki so izpostavljeni pritiskom, da morajo biti uspešni, posebni, narediti nekaj iz sebe, postati »nekdo«.

Res je, čeprav mnogi, podobno kot je to veljalo zame, v tem ne vidijo težave. Če družba nagrajuje nenehno produktivnost, se je mučno temu upirati in si dovoliti obstajati po svoje. Na smrt se lahko začneš bati, kako te bodo vrednotili drugi, če ne boš živel po njihovih pravilih.

Nekateri se tolažijo, da je normalno, da se neprestano primerjajo z drugimi, ker to počnejo vsi. Ne morem dovolj poudariti, da dejstvo, da nekaj počne ogromno ljudi, tega početja v ničemer ne legitimira. Seveda pa nimajo vsi mladi duševnih težav zaradi pritiskov in pričakovanj – predstavljam le glas tistih, ki jih imajo.

Je torej mogoče govoriti o krizi duševnega zdravja mladih, kot opozarjajo nekateri strokovnjaki za duševno zdravje, ali ne?

Mediji in tudi mnogi znanstveni članki pišejo na tak način. Znanstvenica v meni si sicer ne upa delati tako alarmantnih trditev. Vsekakor pa podatki kažejo, da je psiholoških stisk med mladimi veliko.

Nekateri podatki kažejo, da jih je vse več. Toda ni še povsem jasno, v kakšni meri je to posledica tega, da o duševnih težavah bistveno več govorimo, zato ljudje pogosteje poiščejo pomoč in priznajo, da imajo težave.

Minea Rutar, foto: Črt Piksi

O strokovni pomoči pišete tudi v knjigi. Vam je psihoterapija pomagala, da ste se spoprijeli s pritiski in pričakovanji drugih ter se osvobodili?

Ja, psihoterapija je bila ključnega pomena za moje življenje. Šele ko sem spoznala, da ne morem več tako naprej, ker sem se počutila čedalje slabše, sem začenjala spreminjati odnos do sebe. Sem pa zamenjala več terapevtk, da sem našla pravo. Danes bi rekla, da tlakujem novo pot zase, kar se mi je zdelo včasih nepredstavljivo. Nisem pa še povsem osvobojena.

Imate zdaj občutek, da ste dovolj dobri?

Ne, vendar sem svetlobna leta od točke, kjer sem bila. Zdaj zelo jasno delam korake v drugo smer. Toda lagala bi, če bi rekla, da se zdaj počutim dovolj dobra.

Kaj pa opažate kot sociologinja in psihologinja - zakaj je vse več ljudi v sodobni družbi odvisnih od uspeha in potrebujejo potrditve?

Delno je to posledica širših družbenih sprememb – prehoda v še bolj individualizirano družbo, kjer je uspeh posameznika izjemno zaželen in nagrajevan. Do absurda pa je to pripeljal vzpon spletnih socialnih omrežij, saj so zdaj uspehi drugih prek objav vidni vsem. Zaradi tehnoloških omejitev še nikoli v zgodovini človeštva ni bilo možno, da se vsi nenehno primerjamo z vsemi. Danes pa se je nemogoče ne primerjati, če ravno ne živiš izven civilizacije.

Mladi se v zadnjih letih tega problema vse bolj zavedajo in o njem govorijo tudi na spletu, saj prepoznavajo, da gre za problem, ki se bo stopnjeval, če se mu ne uprejo. 

Če bo družbeno sprejemljivo govoriti o tem, da imaš dovolj pehanja za uspehom in da zaradi tega doživljaš stisko, bodo lahko tudi mladi zaživeli drugače in uvedli spremembe.

PREBERITE ŠE -> Dijak Jan Žebre iskreno: Mnogi mladi v Sloveniji ne vidijo druge poti

Katere spremembe ste uvedli vi?

Obiskovanje psihoterapije in posledično dialog s sabo, saj ves čas, ko se mi vsiljujejo misli in navade, ki me silijo v perfekcionizem in produktivnost, skušam govoriti s sabo drugače, kot sem bila vajena.

S pomočjo psihoterapije, lastne refleksije in pisanja dnevnika, sem se začela učiti drugačnega pogovora s sabo. Na tak način utišam notranjega kritika, ki me priganja, kaznuje; obenem pa lahko pogosteje delujem, tako kot je zame bolj koristno.

Pogosto se moram ustaviti in se vprašati, ali sem na pravi poti in ali si to želim. Kadar opazim, da so drugi na tej poti, sama pa tega ne zmorem in ne želim, to tudi priznam in tega ne počnem.

Minea Rutar, foto: Črt Piksi

Za konec me še zanima, zakaj menite, da obljube sodobnega življenja o sreči skozi trud in dosežke postanejo vir trpljenja, ne pa zadovoljstva in sreče?

Do tega pride predvsem, če vse te dosežke zasledujemo v upanju, da se bomo prek zadovoljevanja pričakovanj drugih glede sebe počutili manj slabo, pri tem pa zanemarimo svoje pristne potrebe in želje.

Če nas to, kar počnemo, ne veseli pristno, pač pa nas izčrpava, za to namreč slej kot prej plačamo ceno. Dosegamo vse več, sreče pa od nikjer. Nasprotno, zahteve do sebe povišujemo in se še bolj izčrpavamo, dokler ne zmoremo več in se morda odločimo zaživeti drugače. Ni normalno, da lahko živiš sam s sabo samo, če dosegaš standarde, ki so jih postavili drugi. Predvsem pa je uničujoče.