Pogovor z Mileno Zupančič je privilegij, velik privilegij. Dobili sva se na njeni Bohinjski Beli in sonce je bilo na najini strani.
Za gledališke in filmske vloge je prejela najvišja priznanja in nagrade, ne samo doma, ampak tudi v širši regiji. Ne spomni se več, kolikokrat so jo ovenčali, dasiravno je njen spomin osupljiv in lucidnost prav tako.
Njen glas je pomemben; tudi ali predvsem takrat, ko nagovori širšo javnost. V pogovoru se dotakneva njene družine, moža, ki ga zelo pogreša, mame, ki je bila neverjetna, in odrskih desk, ki tako neustavljivo dišijo ... In bodo zopet. Prav kmalu se vrača k – nam.
Dve leti, morda malo več, sem vas prosila za ta pogovor. Zdaj sem hvaležna, da ste si vzeli čas. Kaj ste počeli danes dopoldne, pri čem sem vas zmotila?
Pri ničemer posebnem. Na Bohinjski Beli sem skoraj ves čas, vse odkar sem prišla iz bolnišnice, to pa je že dobro leto. Tukaj imam še največ miru, čeprav ti tudi mir začne najedati živce. Malo se naveličaš istih sten, istih obrazov, ampak kljub vsemu je to vendarle najboljša izbira. Ker imam še zmeraj zelo pogoste zdravniške preglede, kontrole, posege, velikokrat pridem v Ljubljano. Kaj dosti sicer ne morem hoditi naokrog, razen če je kaj izjemnega; kadar je kakšna gledališka premiera, ki se je res moram udeležiti oziroma ker si tako želim.
No, in kaj sem počela dopoldne? Imela sem slab dan. V bistvu imam vse dopoldneve zelo slabe, to moram reči; človek bi zjutraj, ko vstane, pričakoval, da je najbolj fit, da je najbolj energičen, jaz pa sem zjutraj v najhujši fazi, ker ponoči ne spim in ves čas vstajam ...
Potem so pa težave raznorazne, od slabosti, bolečin, vsega po malem, tako da včasih pridem k sebi šele ob 14., 15. uri ali pa sploh ne. A vse to ...
