Njegovi razmisleki o vrednotah demokracije, miru in solidarnosti so danes, ko se svet srečuje s številnimi družbenimi regresijami, ključni za razumevanje pomena civilnodružbenih gibanj.
Opozarja na potrebo po politični doslednosti, socialni pravičnosti in ponovni afirmaciji vrednot, ki so nekoč združevale Evropo.
Kako razumeti preteklost, da bi lahko gradili prihodnost, in ali smo kot družba pripravljeni na spremembe, ki jih zahteva odgovornost do planeta in ljudi, je le nekaj vprašanj, na katera je gospod Kučan odgovoril nekega novembrskega dopoldneva.
Populizem mu je tuj, govori mirno, preudarno, inteligentno.
Gospod predsednik, jasno je, da zgodovina ni ravna črta ter da človeštvo ne napreduje vedno zlagoma, temveč vztrajno in s številnimi odkloni, ponavljanji, stranpotmi, hitrimi skoki in mučnim ponavljanjem krivic. Pa vendarle skrajno desni vzkliki v Evropi in ponovna Trumpova izvolitev kažejo, da se iz zgodovine človeštvo bore malo nauči. Kako se vi počutite ob vsem, kar se dogaja v Evropi in svetu, in kako komentirate zgodovino, ki se ponekod prav nemarno poigrava z nami?
Zgodovino ustvarjamo ljudje. Vprašanje sicer je, koliko si dovolimo, da nekdanje dogajanje vpliva na naše današnje razmišljanje in odločitve. Vsega se z dogajanjem v preteklosti seveda ne da razložiti, a včasih je dobro, da s pogledom nazaj pomagamo določiti, kje točno smo danes.
Z ameriškimi volitvami se je ukvarjal ves svet, kar pomeni, da so zanj pomembne vsaj toliko, kot so pomembne za ZDA. Obenem pa naše ukvarjanje z njimi kaže, da smo vsi bolj ali manj privolili v hegemonski položaj, ki so si ga ZDA prisvojile po razpadu bipolarnega sveta. Čeprav je danes svet večpolaren, se ZDA svoji vlogi nočejo odreči. Res pa po drugi strani tudi ni dovolj močnih odpornih mehanizmov in volje, s katero bi se lahko prisvojenemu monopolnemu položaju ZDA uprli. Še najmanj v Evropski uniji.
Na fenomen Trump je mogoče pogledati z več vidikov. Če pogledam z vidika Evropejca, ki še vedno verjame v izročilo združene Evrope, potem je stanje, v katerem smo se znašli, tudi priložnost. Seveda je obilo razlogov za zaskrbljenost, a ne manjka niti razlogov, da končno začnemo premišljevati o osamosvojitvi v varnostnem, političnem, vojaškem, gospodarskem, energetskem, navsezadnje tudi tehnološkem in znanstvenem pogledu.
Ali je ta šok dovolj močan, da bo v tem smislu pretresel vodilne evropske strukture, je veliko vprašanje. Morali bi se manj ukvarjati s Trumpom in veliko bolj z EU in njeno prihodnostjo. Obstajajo znaki, ki me ne navdajajo ravno z optimizmom.
Npr. tudi nedavne besede predsednice ...
