Miha Kramli: Kot alkoholika ne damo v vinsko klet, otroku ne damo zaslonov v sobo

Miha Kramli je terapevt in vodja Centra za zdravljenje zasvojenosti v ZD Nova Gorica. Je strokovnjak na področju zdravljenja kemičnih in nekemičnih odvisnosti, prav s slednjimi imamo kot civilizacija zadnja leta velik problem. Po njegovih besedah smo v eni izmed izjemno pomembni vojni. »In če te vojne ne bomo dobili, bo naša civilizacija usahnila,« pravi.

A kljub vsem grozotam, ki jih kot posledice nepravilne uporabe novih tehnologij srečuje v svoji ambulanti, ostaja optimističen.

V pogovoru Kramli pojasnjuje razliko med odvisnostjo in zasvojenostjo, pojme digitalna demenca, digitalna hiperaktivnost in digitalni avtizem. Predstavi tudi, kaj je prazen čas in kaj prostorska kultura uporaba tehnologije.

Ko govorimo o zasvojenosti z zasloni, mnogi prste uperijo v otroke in mladostnike. V resnici ti zgolj posnemajo odrasle. Kdaj si bomo odrasli priznali, da so nas telefoni zasvojili?

Najprej moramo odrasli doumeti, da smo na čisto vseh področjih zgled otrokom. In če pridem domov, se usedem v fotelj, vzamem telefon, sem na TikToku, me žena nekaj sprašuje in jo jaz nahrulim, potem me še otroci nekaj sprašujejo, nahrulim in pošljem v sobo še njih, in če to počnem leto, dve, tri s tem otroku rišem notranji zemljevid uporabe nove tehnologije.

Namreč, s tem svojim vedenjem otroku sporočam, da ko si na telefonu, lahko nadiraš, ko si na telefonu, lahko nekoga nekam pošlješ, ko si na telefonu, si lahko v svojem svetu, si nedotakljiv in nikomur nič ne odgovarjaš. To se pravi, s tem svojim vzgledom sem otroku zarisal en vzorec, kako bo on uporabljal novo tehnologijo. In ko me pri dvanajstih letih on nadere, ko ga nekaj vprašam, ali pa celo vame leti krožnik, sem zgrožen. Takrat kar pozabim na to, kako sem sam kot oče ravnal.

Če pa pridem domov in otrokom ter ženi povem, zdaj bom pol ure na TikToku in po pol ure povem, da bom podaljšal za dvajset minut in ko zaključim, povem, da sem zaključil, je to nekaj povsem drugega. Čez dve uri reče žena, da gre za eno uro delat za službo na računalnik in po eni uri pride ter pove, da je zaključila. Ko otroci vidijo, da z ženo delava s tehnologijo tako, kot govoriva in da celo oče ali pa mama povesta, da gresta na telefon za zabavo, za sprostitev, s tem otroku omogočata, da ko se bo on zabaval, da bo o tem govoril, da bo povedal, kaj na telefonu počne.

S svojim zgledom krepimo notranje moči, zato da bo on lahko svobodno govoril o tem, kar doživlja na svetovnem spletu in tega ne bo skrival. Naš zgled, kako uporabljamo novo tehnologijo, je temelj za to, kako jo bo otrok doživljal in uporabljal. Nadzor nad tem, kakšne vsebine naš otrok uporablja, je mogoč samo tam, kjer smo starši vzgled, če pa smo mi slab vzgled in nadziramo, otrok to doživlja kot diktat. In bo vedno bolj skrival.

Izredno pomembno se mi zdi, da starši del odgovornosti za to, kako bo naš otrok novo tehnologijo uporabljal, začnemo uresničevati že prvi dan, ko otroka prinesemo iz porodnišnice domov.

Ker je dejstvo, da jo bo …

Seveda, odvisnost od novih tehnologij se bo stopnjevala. Za primer; UKC je predstavil podatke, da so lani naredili 400 robotskih operacij, potrebe po tem so pa dvakrat večje. Torej, kirurg je odvisen od nove tehnologije, naša življenja so odvisna od nove tehnologije. In življenja naših otrok bodo povezana z novo tehnologijo. Zato je toliko bolj pomembno, da starši oblikujemo kulturo uporabe nove tehnologije pri sebi, da jo bomo tudi otroku lahko prenesli. Ker brez nove tehnologije ne bo šlo.

Terapevt močno verjame, da je najboljša preventiva aktivnost. Foto: Uroš Hočevar

In na tem mestu morava jasno ločiti odvisnost od zasvojenosti.

Kot rečeno, odvisnost od nove tehnologije se bo stopnjevala. Kaj pomeni biti odvisen od nove tehnologije? To pomeni, da če jaz na računalniku ali na telefonu delam raziskovalno nalogo ali če bo moj otrok delal neko obnovo, seminarsko nalogo, je to delo. In oba bova po eni uri začutila potrebo, da narediva odmor. Na delo s pomočjo nove tehnologije se naš možganski sistem odzove tako, kot se, ko kadarkoli človek nekaj pametnega počne - nas možgani zaščitijo s potrebo po distanci, utrujenostjo, naveličanostjo, zato delo s pomočjo nove tehnologije ne zasvoji.

Drugo pa je, ko starš reče: "Veste, naš dvanajstletnik pa cele dneve programira, ustvarja in dela s pomočjo nove tehnologije." To je pa zloraba nove tehnologije, kajti ti starši potem v istem hipu povedo, da otrok ne hodi v šolo. To se pravi, on se je zatekel, zbežal pred obveznostmi, ki jih ima v realnem življenju, v deset, dvanajst, petnajst ur programiranja.

Najprej moramo opraviti svoje obveznosti, potem bomo lahko z novo tehnologijo tudi nekaj delali in tako dalje. Zaporedje je važno. Ko bo imel ta fant poklic programerja, bo to lahko delal.

Če ponazorim še s primerom, ki je povsem resničen. K meni je prišel možakar in rekel: "Kramli, pomagaj, izgubil sem 25 milijonov evrov, moja podjetja v tujini in v Sloveniji so propadla." Dokler je ta gospod delal s pomočjo nove tehnologije, so njegova podjetja cvetela. Ne samo to, on je s pomočjo nove tehnologije tudi uspel, posel je rasel.

A v trenutku, ko se je začel zabavati s pomočjo nove tehnologije, se je stvar obrnila. Zakaj? Po več ur na dan je bil na športnih stavah, igralnicah, upravljal kriptovalute. Takrat se je njegov možganski sistem organiziral: "Bodi vedno dlje, bodi vedno bolj intenzivno, vedno več tvegaj."

Kajti vsebine, izdelki, ki jih ponujajo na svetovnem spletu, igrice in ostale vsebine vsebujejo sprožilce, ki zasvajajo. In v možganskem sistemu sprožijo: "Bodi vedno dlje, vedno bolj intenzivno, vedno več tvegaj."

Gospod je izgubil nadzor nad časom, nad denarjem in nad osebnim življenjem. In je bankrotiral na finančnem, osebnostnem, družinskem življenju. Vse se mu je sesulo. To je zasvojenost. Torej, mi moramo ločiti odvisnost - ko mi delamo, ker dobimo plačo, ker vzdržujemo družino, ker nekaj ustvarjamo – in zasvojenost - ko nas nova tehnologija potegne in izgubimo nadzor nad seboj.

Vse raziskave izpred zadnjih osem let, dokazujejo, da kar se je pred še desetimi leti in pred tem, dogajalo ob koncu osnovne šole, se zdaj dogaja v otroški zibelki. Danes se lahko možgani adaptirajo na intenzivnost v otroški zibelki s pomočjo elektronske slikanice.

Ko je en metuljček v to elektronsko slikanico vkomponiran tako, da otroka, preden ta shodi, ta metuljček tako zelo pomiri, nagradi, da je on zadovoljen in kar pozabi na plazenje, igro s kockami. Dojenček je tako pomirjen, da ne pride v stik z naravnimi impulzi, da mora shoditi, da se mora gibati. Metuljček ga tako pomiri, da je otrok tri, štiri, pet ur lahko popolnoma na miru. In potem so tu pri večjih otrocih video igrice, družbena omrežja …

Adaptacija možganov na intenzivnost se začenja z elektronskimi igračkami, s temi na videz nedolžnimi igricami. In zdaj si vi zamislite, da je otrok več ur na dan na dvajsetih centimetrih (velikost telefonskega ekrana, op.a.) zadovoljen, pomirjen. Možgani to prevedejo, da vse, kar za življenje potrebujejo, je dvajset centimetrov. In je fokus življenja na dvajsetih centimetrih.

Ko pride tak otrok na igrišče, kjer je cirkus, atraktivno dogajanje, njegov možganski sistem ne prepozna tega dogajanja kot zanimivo, kot atraktivno, ampak mu je dolgčas. Občuti breme in se slabo počuti. Kasneje nima želje, ko vidi skupino prijateljev, sošolcev, da mečejo žogo na koš, da bi se jim priključil. Njemu je to dolgčas. Zato, ker so možgani prepričani, da je bistvo in fokus na dvajsetih, štiridesetih centimetrih tega ekrana. Izgubi interes za aktivnosti.

Dogaja se, da potem ti ljudje iz dneva v dan doživljajo, da je prevladujoče v življenju virtualno. In možgani, ki pol leta, eno leto doživljajo kot temeljno izkušnjo virtualno, jim realno postane prenaporno. Ti otroci, mladostniki, študentje nehajo obiskovati pouk, se nehajo učiti, ker jim je prenaporno. Se nehajo družiti s prijatelji, ker jim je prenaporno. Se prenehajo pogovarjati z družino, ker jim je prenaporno. Tudi odraslih, ki realnega življenja ne zmorejo, zato ker je bila prevladujoča in temeljna izkušnja dneva virtualna, je ogromno.

Zaradi tega, ker možgani leta in leta v obdobju odraščanja virtualnost doživljajo kot temeljno izkušnjo dneva, se v njih lahko prebudi stalen občutek energetske krize. Vedno več otrok in mladostnikov je utrujenih. Hodijo od specialista do specialista, vsi izvidi so v redu. A napačna uporaba nove tehnologije lahko sproži trajen občutek energetske krize.

Imamo mlade, na videz zdrave, v sebi pa popolnoma zlomljene. Nepravilna uporaba nove tehnologije torej lahko sproži otopelost, naveličanost, v nas se ne more razviti neka zdrava ambicioznost.

Adaptacija možganov na intenzivnost se začenja z elektronskimi igračkami, z na videz nedolžnimi igricami. Foto: Shutterstock

Ena od krutih posledic napačne uporabe pa je tudi digitalna demenca. Za kaj gre?

Ta je v porastu, skorajda mejimo že na masovno. Ker žal ne oblikujemo družinske kulture uporabe nove tehnologije, pride do tega, da ni omejitev, strukture uporabe nove tehnologije in lahko naš otrok, mladostnik v enem dnevu iz celotne signalizacije ekranov, tu ne gre samo za svetlobo, tu ne gre samo za vsebine, celotna signalizacija, ki jo ekrani oddajajo, lahko v enem dnevu obremeni možganski sistem tako, kot so ga včasih pri toliko starih obremenili v dveh letih.

Tu govorimo o takšni obremenitvi, da možgani ne zmorejo predelati zahtevnih podatkov. Če pa jih, jih ne morejo dolgo obdržati. Nam otrok pove, kaj se je naučil, vidimo, da zna, ko pa pride v šolo, dobi cvek. Petkrat se to ponovi, najamemo inštruktorja. Tudi inštruktor reče: "Vaš otrok zna." Ko pride v šolo, pogrne. Otrok je sposoben ponoviti čez eno uro, dve. Naslednji dan pa ne več, kaj šele čez nekaj dni. Temu pravimo digitalna demenca.

Digitalne demence nimajo samo otroci in študentje, temveč tudi odrasli. Imamo odrasle na zelo odgovornih službenih mestih in vidijo, da nekaj ni v redu.

Pa primeri, ko si zapravil ure na spletu in ko odložiš telefon, sploh ne veš, kaj si videl ...

Lahko govoriva tudi o digitalni hiperaktivnosti. Digitalna hiperaktivnost pomeni, da je človek brez cilja in namena na telefonu in kroži po različnih vsebinah, pri nobeni se ne ustavi in ne poglobi, zato ker je že naslednja bolj vznemirljiva, naslednja še bolj in ta digitalni nemir se preseli v našo osebnostno strukturo.

Ko dobimo ta digitalni nemir v svojo osebnostno strukturo, to vpliva tudi na naše spanje. Mlajši, ko je človek, globlja je digitalna hiperaktivnost, ki je drugačna od temeljne hiperaktivnosti. In se tudi drugače zdravi. Ker je to vedenjski problem. Človek je zaradi neprimerne uporabe, neprimernega vedenja prišel do digitalne hiperaktivnosti. In mora spremeniti vedenje, da bo to razrešil.

Poznamo tudi digitalni avtizem, tu gre za izolacijo. Ker si v svojem svetu, znotraj ekrana povsem zadovoljen in pride do tega digitalnega avtizma, ki je vedno bolj prisoten.

Digitalna hiperaktivnost pomeni, da je človek brez cilja in namena na telefonu in kroži po različnih vsebinah, pri nobeni se ne ustavi in ne poglobi, zato ker je že naslednja bolj vznemirljiva, naslednja še bolj in ta digitalni nemir se preseli v našo osebnostno strukturo. Foto: Shutterstock

Telefoni so tako zelo prisotni v našem vsakdanu, da si večina težko predstavlja, kako naj se loti odvajanja. Lahko delite nekaj praktičnih nasvetov za neko povprečno družino, ki si želi znižati uporabo, predvsem pred otroki.

Kot sem povedal na začetku, da jasno povemo, zakaj in za koliko časa bomo vzeli telefon v roke. Naslednja stvar je prostorska kultura uporabe nove tehnologije. Tu vedno povem primer gospoda, ki je 30 let pil, zdaj 10 let ne pije in še vedno hodi na terapije. Zamislite si, da mu rečem: "Veš kaj, od zdaj naprej boš spal v vinski kleti, žena te bo notri zaklenila in bog ne daj, da sod vina odpreš." Seveda mu tega ne smem reči, saj je skušnjava prevelika. A svojim otrokom damo v sobo telefon, tablico, računalnik, PlayStation, televizijo ... To ni sod vina, to je jedrsko orožje.

Samoumevno nam je, da alkohol ne sodi v otroško sobo. Še bolj nam bi moralo biti samoumevno, da telefon, PlayStation ne sodijo v otroško sobo, ker so skušnjave veliko večje kot v sodu vina. Alkohol je smrtno nevaren, da ne bo kdo mislil, da mu delam reklamo.

A želim povedati, da tako kot nam je jasno, da je alkohol nevaren in ne sodi v otroško sobo, toliko bolj nam mora biti jasno, da otrok v svoji sobi nove tehnologije ne more imeti. In seveda se morata tako odločiti tudi starša za svojo spalnico.

Pod prostorsko kulturo uporabe tehnologij sodi še, da so telefoni in računalniki na dogovorjenem mestu. Ko smo doma, so telefoni postavljeni na določeno mesto. Seveda je razumljivo, če hči prejme klic, da se umakne v svojo sobo ali pa gre na vrt, ampak po uporabi ga prinese nazaj. Enako počneta tudi starša.

Zelo očitno je pravilna uporaba tehnologije izziv za čisto vse v družini.

Veste, vsi se rodimo kot oseba, vedno manj je pa ljudi, ki iz sebe naredijo osebnost. Tudi zaradi napačne uporabe nove tehnologije je vedno manj osebnosti. Ostanejo na nivoju osebe.

Vedeti moramo, da imamo deset prstov na rokah in nogah, vsak prst ima blazinice in vsaka blazinica ima nekaj tisoč senzorjev. Otrok, ki meče žogo na koš, ki pleza, teče, ki je radoveden, on preko rok in nog nahrani možgane z realnim življenjem. Otroka, ki je fizično aktiven, po vsej verjetnosti virtualnost ne bo zlomila. Možgani morajo v višino, globino, barve, reflekse, takšni otroci so v realno življenje vpeti.

Problem so otroci, ki so pasivni. Otroku, ki pa se cele dneve samo premika s prstom po telefonu, tablici, PlayStationu, je temeljno izhodišče virtualno. Njega že pol ure v dnevu v virtualnosti lahko uniči.

Zato je najboljša preventiva aktivnost. Kot za hišo rečemo lokacija, lokacija, lokacija, je za človeka aktivnost, aktivnost, aktivnost. Tam, kjer ni aktivnosti in je zgolj pasiva, to vodi v katastrofo.

Če smo dovolj aktivni, nekaj te virtualne zabave ne naredi škode. Bistvo je, da telefonu ne damo prevelikega fokusa. Telefon naj ne bo sredstvo nagrade ali kazni. Ko otrok ni bil aktiven in hoče telefon, se ne bomo pogovarjali o telefonu, ker s telefonom je vse v redu. Telefon je tam. Z igricami ni nič narobe. Jaz se hočem pogovarjati o tvoji neaktivnosti. Fokus je tvoja nefunkcionalnost. O tem se bova pogovarjala.

Vedno več družin in posameznikov, ki so živi kot ljudje na dvajsetih, štiridesetih centimetrih zaslona, odpovejo pa v konkretnem družinskem življenju, ta jim je prezahteven. Vse pa lahko predelajo preko ekrana. Prišli smo v situacijo, iz katere bomo lahko izšli samo, če se bomo dovolj osvestili. Trenutno imamo na svetu okrog šestdeset vojn. O njih poročamo dnevno. O eni izjemno pomembni vojni pa ne govorimo, to je vojna za bistrost možganov. In če te vojne ne bomo dobili, bo naša civilizacija usahnila. Zakaj? Zaradi tega, ker ne bomo sploh sposobni poskrbeti za osnovne potrebe.

Tam, kjer je družina dve do tri ure na dan povezana, možgani lahko proizvedejo dovolj potrditvenih občutkov. A ker smo zdaj usmerjeni v mobitele, je vedno več družin, ki ne zmore ustvariti tega prostora, da bi možgani proizvedli dovolj potrditvenih občutkov.

Naši možgani ne zahtevajo veliko. Zahtevajo, da smo dve do tri ure na dan povezani, da vemo, kje je kdo. Takrat možgani proizvedejo dovolj teh potrditvenih občutkov, kako dobro je, da sem sprejet, sem umirjen, sem vesel, sem žalosten. V povezanosti se ti občutki oblikujejo, pridejo na plan.

A če je vsak na svojem telefonu, možgani proizvedejo samo to, kar ekran diktira. Potrditvenih občutkov pa je vedno manj. In ker jih ni, se potem zasvajamo z igricami, s pornografijo, z alkoholom, z drogo. Ker narava nima osnove, da proizvede potrditvene občutke, da proizvaja dobre občutke.

Vedno več družin in posameznikov, ki so živi kot ljudje na dvajsetih, štiridesetih centimetrih zaslona, odpovejo pa v konkretnem družinskem življenju, ta jim je prezahteven. Foto: Shutterstock

Ko govorimo o izzivih sodobnih mladostnikov, hitro tema pride tudi na dolgčas. Ta je po mnenju številnih strokovnjakov za možgane in tudi duševno zdravje, še kako pomemben. Zakaj?

Odgovoril vam bom malo drugače, kot si morda mislite. Vedno več otrok, mladostnikov in predvsem odraslih živi v praznem času. Živeti v prostem času je nekaj čudovitega in nekaj dobrega. Prosti čas nas oblikuje, prosti čas nam obnovi energijo, prosti čas nam da zalet, eno radost, ljubezen do sebe in tako dalje. Prosti čas je nekaj čudovitega.

Prazen čas je pa čas, ko se človeku nič ne dogaja. In se pogrezne vase. In ker v praznem času ni dogodkov, ni dogajanj, človek postaja pogreznjen, zamorjen, in ker se mu nič ne dogaja, je tak človek potem pripravljen hoditi po robu med življenjem in smrtjo, samo da se mu nekaj dogaja. In bo šel na primer na žur v Trst, kjer obstaja 80-odstotna verjetnost, da mu podtaknejo posiljevalsko drogo.

Kolega iz Trsta mi je že pred časom povedal, da imajo vedno večje število obolelih za HIV-om, za hepatitisom, za spolnimi boleznimi, in povedal je tudi zakaj. Zato, ker se mladi zavestno odločijo, da vzamejo to posiljevalsko drogo, kratkoročen spomin se izbriše in ne vedo, kaj se je z njimi dogaja.

Zakaj? Zato, ker se jim v življenju nič ne dogaja. Ne berejo, ne študirajo, se ne družijo, nimajo ciljev. In ker se jim nič ne dogaja, gredo nekam, da se jim vsaj nekaj v življenju zgodi. Tudi če tvegajo med življenjem in smrtjo, gredo. Ta prazen čas je vedno bolj prisoten, kar je tesno povezano z nepravilno uporabo nove tehnologije, zato ker je doma, za mizo, takoj, in seveda, kaj hitro lahko potem zapadeš v ta prazni čas, če nepravilno uporabljaš novo tehnologijo.

Tako da je še sreča, če slišimo, da nekdo reče, da mu je dolgčas. Ker dolgčas pomeni, da je človek še toliko prisoten, da je še sposoben začutiti dolgčas. In bo šel nekam ali hoditi, na kolo ali na obisk, bo začel ustvarjati … Človek, ki mu je dolgčas, ima v sebi žive potenciale za misli, ki ga bodo aktivirale.

Ste strokovnjak za zdravljenje nekemičnih odvisnosti, med katere sodi tudi odvisnost od zaslonov. Je pa teh še veliko, ali lahko navedete nekaj takšnih, na katere človek ne bi pomislil? Recimo slišala sem, da stranke v priljubljeni trgovini z oblačili prosijo prodajalke, da jim blokirajo račune na aplikaciji za spletno nakupovanje, saj ne morejo prenehati s klikanjem v košarico. Ena od odvisnosti med dekleti je tudi odvisnost z ličenjem.

Veliko je takšnih zasvojenosti, v glavnem so vse znane, na primer zasvojenost s hitro vožnjo. Ko na TikToku dobijo izziv, kdo si upa najhitreje iz Nove Gorice do Tolmina. Druga je recimo, ko gospa na spletu sreča osebo, ki ji nudi tista čustva, ki jih pogreša, ona plača deset tisoč evrov, ker mu zaupa, da je v stiski in da bo on vrnil … Imamo spletne odnose, ki so zlorabljeni, večkrat tem podležejo ženske, ko živijo v neki utvari, da bodo preko spleta srečale osebo, ki bo taka, kot jo potrebujejo v odnosu. In bankrotirajo.

Med mladimi je veliko umetno ustvarjenih potreb, izzivov ali standardov, ki so težko uresničljivi – tako imamo že mladoletne, ki imajo za sabo lepotne operacije, kljub temu pa so še vedno nezadovoljni. In potem se dekleta zapirajo v hiše, v svojo sobo, ne hodijo v šolo, se ne družijo, se režejo, so samomorilne. Ker je njihov vrednostni sistem naravnan, da sem nekaj vredna samo, če sem taka, kot ti standardi določajo. Zdaj je ogromno teh otrok, mladostnikov, ki niso deležni tega.

Vaša ambulanta deluje 30 let. Kako strmo narašča število nekemičnih odvisnežev v zadnjih letih?

Kar bom povedal, se sliši neverjetno, ampak čisto drži. Kakšne štiri leta nazaj sem govoril, da je vsako leto slabše. Potem sem začel govoriti, da je vsak mesec slabše. Potem sem začel govoriti, vsak teden je slabše. Potem sem začel govoriti, vsak dan je slabše, zdaj govorim, da je vsako uro slabše. Kaj to pomeni? Ko se peljem v Ljubljano, se mi na poti zgodijo klici, ki so se mi pred leti enkrat do dvakrat na leto. Zdaj so takšni klici skoraj vsako uro.

Ste sploh lahko optimistični glede kakšnega preobrata?

Ja, ja, sem. Seveda. Veste, to je civilizacijski problem. To ni več problem družine, ni več problem države, to je civilizacijski problem. Ene države so že sprejele določene ukrepe, ampak premalo. Zagotovo se bo delalo v tej smeri. Mi moramo zaščititi razvoj možganov svojih otrok.