Mateja Sattler: Država se bolj kot državljanom trudi ugajati lastnikom kapitala

»Ne moremo in ne smemo biti tiho,« je večkrat poudarila okoljska aktivistka, ki odločno in suvereno zagovarja pravico prebivalcev Anhovega in srednje Soške doline do čiste pitne vode, čistega zraka ter čistega in zdravega okolja sploh. Kot priznava, zanjo biti tiho in sklonjene glave nikoli ni bila možnost, če ve, da ji pred nosom uničujejo domače okolje. Temu se velja odločno upreti.

Rešitev problema je precej preprostejša, kot se mogoče zdi na prvi pogled, a je zanjo potrebna dovolj močna politična volja, ki bi si upala spremeniti diskriminatorno zakonodajo, ki cementarnam dovoljuje sežiganje odpadkov pod bistveno ugodnejšimi pogoji, kot velja za specializirane sežigalnice. Žal ugotavljamo, da je povezava politike in kapitala še vedno premočna za ta korak. 

Minilo je eno leto, odkar je 600 zdravnikov in zobozdravnikov pozvalo odločevalce k odgovornejšemu pristopu k okoljski problematiki v srednji Soški dolini, ki je zaradi dolgoletnega industrijskega onesnaževanja eno najbolj prizadetih območij v Sloveniji. A odgovorni so zadevo pospravili v predal in nanjo očitno pozabili. Boste morali biti v društvu Eko Anhovo še glasnejši?

V društvu že leta opozarjamo na diskriminatorno zakonodajo, ki dovoljuje sosežig odpadkov v cementarnah pod bistveno ugodnejšimi pogoji, kot veljajo za specializirane sežigalnice odpadkov. Nekatere mejne vrednosti škodljivih emisij so tudi nekajkrat večje, kot je dovoljeno sežigalnicam odpadkov. Snovi, ki se sproščajo pri sosežiganju odpadkov, med njimi tudi težke kovine, se nalagajo v našem okolju, naših rekah in v nas. Kakšne dolgoročne posledice bo ta dejavnost prinesla okolju, ki je že plačalo previsoko ceno zaradi pretekle uporabe azbesta, ne ve nihče! Menimo, da smo dovolj glasni, a nas odločevalci preprosto nočejo slišati. Pred enim letom se je prvič v zgodovini samostojne Slovenije zgodilo, da se je zdravniška stroka tako jasno in nedvoumno opredelila proti dodatnemu onesnaževanju že tako onesnaženega in degradiranega območja, kot je srednje Posočje. Po letu dni ugotavljamo, da so pristojni izkoristili epidemijo korone zato, da so stvari vsaj začasno pospravili v predal. Od poziva zdravnikov in nujne seje odborov v državnem zboru se na državni ravni ni zgodilo tako rekoč nič. 

Opozarjate tudi na servilnost in hlapčevstvo lokalne politike do Salonita. Pa je zdravje res manj pomembna vrednota?

Salonit je v tem okolju že sto let in v tem času je vodstvom uspelo pri ljudeh ustvariti občutek o pomembnosti in nenadomestljivosti podjetja ter si pridobiti neomajno in brezpogojno naklonjenost lokalne politike. Ljudje, ki so izgubili svoje bližnje in morda tudi sami zboleli zaradi posledic uporabe azbesta, so spoznali, da je zdravje pomembnejše od sponzorskih drobtinic, žal pa tega nikakor ne zmore ali noče razumeti lokalna politika, ki kljub jasni opredelitvi in pozivu zdravniške stroke in tudi jasni opredelitvi občanov na referendumu leta 2001, da nasprotujejo sosežigu odpadkov v cementarni, še vedno vztrajno zanika vse nevarnosti in posledice, ki jih prinaša sosežig (tudi nevarnih) enormnih količin odpadkov. Pred kratkim smo zelo veliko pričakovali od nove županje občine Kanal ob Soči, saj smo jo mnogi videli kot svež obraz in znanilko sprememb. Žal te spremembe ne koristijo nam in našemu okolju, saj se je občina z zanikanjem in ignoranco problematike sosežiga odpadkov in posledic, ki jih ta prinaša, jasno postavila v bran enemu največjih industrijskih onesnaževalcev v Sloveniji. 

Država ne more in ne sme dopustiti še ene tragedije, kot jo je dopustila z azbestom. Ne pozabimo, da je tudi takrat podjetje poslovalo zakonito in imelo za svojo dejavnost vsa potrebna dovoljenja. Tako kot danes! 

Verjamete, da se bo kaj spremenilo? Kaj bi se moralo zgoditi, da bi glas ljudi iz srednje Soške doline dosegel odločevalce in potrkal na njihovo vest? In da ne bi bilo več nepotrebnih smrti?

Rešitev problema je precej preprostejša, kot se mogoče zdi na prvi pogled, a je zanjo potrebna dovolj močna politična volja, ki bi si upala spremeniti diskriminatorno zakonodajo, ki cementarnam dovoljuje sežiganje odpadkov pod bistveno ugodnejšimi pogoji, kot velja za specializirane sežigalnice. Žal ugotavljamo, da je povezava politike in kapitala še vedno premočna za ta korak. Prav zdaj se na državni ravni pripravlja dopolnitev uredbe o sežigalnicah odpadkov in napravah za sosežig, vendar so popravki minimalni in ne izenačujejo mejnih vrednosti emisij škodljivih snovi v zrak, za kar se v društvu ves čas zavzemamo. Pravna podlaga za zaostritev mejnih vrednosti emisij obstaja, a se država bolj kot lastnim državljanom trudi ugajati lastnikom kapitala! Verjamem, da se bodo spremembe morale zgoditi prej ali slej, saj država ne more in ne sme dopustiti še ene tragedije, kot jo je dopustila z azbestom. Ne pozabimo, da je tudi takrat podjetje poslovalo zakonito in imelo za svojo dejavnost vsa potrebna dovoljenja. Tako kot danes! 

V kakšnem okolju bi radi živeli v prihodnje?

Pravzaprav mi je okolje, v katerem živim, zelo všeč. Mimo mojega doma teče ena najlepših rek na svetu, kraje obdajajo hribi, po katerih se prepletajo skrivnostne poti, ki proti vrhovom vodijo mimo jam in svetišč, ki so jih že davno pred nami častili staroverci, saj so poznali njihovo energijo in častili moč narave. To okolje je zaradi posledic industrijskega onesnaževanja žal degradirano in močno onesnaženo, zato moramo storiti vse, da ga zaščitimo.