Maša Jelušič: doktorica ekologije, ki se je umaknila v temo in zamenjala poklic

Zaradi povečane občutljivosti na umetno svetlobo se je doktorica ekologije Maša Jelušič morala umakniti v temo in zamenjati poklic. Pravi, da pisanje knjig zanjo ni bila odločitev, temveč posledica zlitja okoliščin.

Njen knjižni prvenec Profesor je končno mrtev se bere kot »domačna kriminalka«, saj so nasilni prizori skriti, forenzične sledi realne, iskanje storilca pa izjemno napeto – kriminalistična inšpektorica Katjuša Jakopič skuša odkriti, kdo je ubil priznanega profesorja, vpletenega v afero #jaztudi.

Doktorirali ste iz varstva okolja in se ukvarjali z ekologijo. Toda zaradi povečane občutljivosti na umetno svetlobo ste se morali umakniti v temo. Kdaj ste opazili prve znake fotosenzitivnosti?

Pred desetimi leti. Vse se je zgodilo iznenada. Na neki sončen dan, po dolgi mračni jeseni, mi je na sprehodu v očeh nekaj poblisnilo, v sencah pa se je oglasila močna bolečina. Glavobol se je v naslednjih dneh samo še stopnjeval. Tablete niso prijele. Pred tem takšne bolečine nisem poznala, še 'mačka' nisem nikoli imela.

Potem se je to nadaljevalo dva tedna, zato sem odšla k zdravniku. Opravili so več preiskav in postopoma sem ugotovila, da se bolečina stopnjuje pri izpostavljenosti umetni svetlobi. Samo umetni, ne sončni. Da gre torej za neko močno obliko fotosenzitivnosti.

S katerimi izzivi ste se morali spoprijeti zaradi tega?

Prvi izziv je bil vsekakor spopadanje z bolečino. Kadarkoli sem gledala televizijo ali v zaslon računalnika, me je začela boleti glava. Nekoč sem se vrnila iz trgovine in bruhala, enkrat sem se celo onesvestila. A ti dnevi so mimo. Zdaj si prisluhnem, umetnim lučem se izogibam, in teh mej več ne preizkušam.

Koliko časa ste morali preživeti v temi?

Prvih nekaj mesecev je bilo zelo težko, zato si ne predstavljam, kako bi bilo, če ne bi imela partnerja in mame, družine in prijateljev. Namesto mene so iskali informacije o mojih simptomih, posvetovali smo se z zdravniki, iskali rešitve, razna očala, folije, očem prijazne zaslone …

Kmalu sem ugotovila tudi, da mi težav ne povzroča modra svetloba, temveč utripanje umetne svetlobe. Vsaka umetna svetloba namreč utripa, čeprav tega ne vidimo. Toda naši možgani to zaznavajo in moji senzorji očitno nad tem niso navdušeni (smeh).

Kako fotosenzitivnost vpliva na vaš vsakdan?

Na srečo je tehnologija napredovala in zdaj namesto računalnika uporabljam e-ink tablico - bralnik z barvnim zaslonom in android sistemom. Pozimi sem večinoma doma in namesto luči uporabljam sveče.

Nekateri pravijo, da živim s soncem. Ob prvih sončnih žarkih začnem delati, ob zadnjih pa se umaknem. Na sestankih ali prireditvah uporabljam spalno masko za oči, kar je simpatično, saj si me vsi zapomnijo. To je dobrodošlo, če si pisateljica in moraš biti prepoznavna (smeh).

Maša Jelušič, foto: Črt Piksi

Je bilo težko, ko ste si morali življenje osmisliti na novo in zamenjati poklic?

Da, vendar to prepoznavam šele zdaj, saj se takrat nisem pretirano obremenjevala s tem. Zamenjala sem več zanimivih poklicev.

Kdaj ste se odločili, da boste začeli pisati knjige?

Pravzaprav ni šlo za odločitev, temveč za zlitje okoliščin. Začela sem namreč še več brati, obiskovati bralne klube, knjižne sejme, delavnice … nato sem nepričakovano, a dobrodošlo, dobila ponudbo za prevod knjige in jo sprejela. Poleg pa sem začela spontano pisati. V zvezek na sončni svetlobi.

Na začetku nisem verjela, da bom karkoli dokončala. Pisala sem kratke zgodbe, pa nekaj s področja fantazije, ekologije. Šele nato sem se lotila kriminalke.

Vaša najljubša avtorica kriminalk je Agatha Christie. Zakaj imate raje domiselne uganke kot prizore nasilja v kriminalnih romanih?

Prizori nasilja me preprosto ne zanimajo. Krutost – pa naj bo še tako ambiciozno zastavljena in vešče literarno zapisana -  se mi zdi precej dolgočasna človeška lastnost, iskreno me čudi, zakaj se je ljudje še nismo naveličali.

Bolj me zanima pisati o odzivih na krutost, predvsem o odzivih, ki niso kruti, recimo o odsotnosti maščevanja. O ukrepanju proti nasilju, ki ni samo po sebi nasilno, kruto.

Rada pišem o medčloveških odnosih in okoli njih spletam domiselne uganke ter hkrati, skoraj neopazno, odpiram teme, ki jih drugače težko načenjamo, tako ob kavi ali na sprehodu.

PREBERITE ŠE -> Irena Svetek: Če travm ne predelamo, jih predajamo naslednji generaciji

Kako je nastala ideja za knjižni prvenec Profesor je končno mrtev?

Najprej se je porodila ideja napisati kriminalko. Toda kakšno? Prebrala sem jih veliko, tudi pogledala kar nekaj serij. Opazila sem vzorec, ki mi je bil blizu. Kriminalke, torej, zgodbe z zločinom kot osrednjim motivom, pritegnejo veliko bralcev in jim ponudijo v vpogled vsebine, ki jih drugje ne bi srečali.

To me je najbolj pritegnilo. Kriminalke namreč bere res veliko ljudi, njihov jezik je razumljiv, jasen, sporočilen in predvsem v službi napete zgodbe, zaradi katere knjige ne moremo odložiti. Zato so odličen medij, preko katerega lahko bralcem 'podtaknejo' raznolike teme, ob katerih se drugače ne bi pomudili, kaj šele da bi o njih poglobljeno razmišljali.

Gre tako za družbeno relevantne tematike kot za nekatera znanstvena odkritja, zgodovinska dejstva … Pri kriminalki bralce sicer v branje vleče glavna zgodba, a poleg, hočeš nočeš, izvejo še marsikaj drugega.

Ena od družbeno relevantnih tem, ki se jih dotika vaš roman, je gibanje #jaztudi. Zakaj ste se odločili to vključiti v knjigo?

Ker se tiče skoraj vseh žensk, vsaj v zahodnem svetu - drugje imajo mnogo hujše težave, od femicida naprej. Po raziskavah je vsaka tretja ženska že kdaj izkusila takšno ali drugačno obliko spolnega nasilja. Predvsem v domačem okolju. To je ogromno število. Ki predpostavlja tudi ogromno število na nasprotni strani, torej število moških, ki to nasilje izvajajo.

V prvem romanu sem zgolj tipala teren, odkrivala svoje in bralčeve meje. Prof. dr. Mojca Plesničar z Inštituta za kriminologijo mi je odstrla pomembne vidike vloge žensk v kazenskopravnem sistemu. Nekatere sem vključila v knjigo. Morda si v katerem od naslednjih romanov upam seči še globlje. Ne le o tej temi.

Ste želeli, da ima knjiga tudi feministično noto?

Ne, to sem odkrila šele, ko sem knjigo dokončala. Tako so mi povedali (smeh). A hkrati si ne predstavljam, da bi napisala roman, v katerem ne bi vsaj rahlo zaznala vloge žensk v družbi.

Protagonistka vašega romana je kriminalistična inšpektorica Katjuša Jakopič, ki si je s trdim delom, vztrajnostjo in spretnim reševanjem primerov utrla pot v pretežno moški delovni kolektiv. V nekem intervjuju ste rekli, da ste želeli ustvariti žensko, osvobojeno stereotipov zahodne ženske, in žensko, ki je ne opredeljuje vloga matere, žene ali ljubice. Kaj je vplivalo na to odločitev?

Katjuša se zaveda, da dela v moškem okolju in se ukvarja z moškimi težavami – posilstva in umori, to so večinoma še vedno moška domena. Zaveda se, a je to ne obremenjuje.

Lik bom razvijala postopoma, skozi več zgodb, zato se bodo lastnosti, ki ste jih omenili, razkrivale počasi iz romana v roman. V ospredju bo vedno kriminalna zgodba. A hkrati si želim s pomočjo Katjušinega lika odkrivati, kaj je tista ženskost, ki ostane, ko odvržemo visoke pete in podloženi nedrček, ko prenehamo skrivati sive lase in vpotegniti trebuh. Kaj ostane, ko ženske odvržemo željo po mladosti in moškem odobravanju.

Maša Jelušič, foto: Črt Piksi

Zakaj se vam zdi pomembno odkrivati, kaj je tista ženskost, ki ostane, ko odvržemo visoke pete?

V zahodnem svetu so visoke pete simbol ženskosti, čeprav so neudobne, nezdrave, celo škodljive za držo. Tudi gladka koža je simbol ženskosti, čeprav je depilacija celotnega telesa nasilje nad telesom. Prav tako je škodljivo barvanje las, uporaba kozmetike, ki vsebuje veliko kemikalij, solariji, manikira …

S prijateljicami smo se zadnjič pogovarjale, kaj bi se zgodilo, če bi na plažo prišla povsem neobrita ženska. Povsem. Strinjale smo se, da bi bil šok ob pogledu nanjo večji kot ob pogledu na moškega, ki bi na plaži nadlegoval neko žensko. Tega smo pač navajeni. Naravne ženske pa ne. Ta večinoma zbudi odpor. Prekrita mora biti s kopico lepotnih posegov ali v drugih kulturah, recimo, z burko. To spoznanje me je presunilo.

Kako pa se s tem spoprijemate?

Zavedam se, da obstajajo družbene norme, ki jih je treba upoštevati. Hkrati pa se zavedam, da niso večne in nepremakljive. Kadar grem na sestanek, si torej nadenem, sicer čim bolj subtilno, zahodno burko ličil, v  prostem času pa svojega telesa ne obremenjujem.

Razveselim se, ko na ulici uzrem kakšno žensko, ki ne podlega tem družbenim zahtevam. Navdahne me, da tudi sama odložim košček svoje nečimrnosti, želje po ugajanju, zlitju z okolico. Koliko časa in denarja porabimo za vse te nezdrave lepotne rituale? Borimo se proti dlačicam, gubam, celulitu, se še spomnite steznikov? Borimo se proti lastnim telesom … In to vojno imenujemo razvajanje, higiena in urejenost.

V zadnjih letih je v Sloveniji nastalo kar nekaj serij na podlagi kriminalnih romanov, zato me zanima, katero igralko bi izbrali, da bi upodobila Katjušo Jakopič?

Pia Zemljič ali Maruša Majer bi bili odlični. Toda Katjuše Jakopič ne vidim vizualno, temveč me zanimajo njene značajske lastnosti – da je odločna, samozavestna, prijazna, inteligentna, dobronamerna … Ne glede na videz bi jo torej lahko upodobila katerakoli igralka, ki bi ustvarila takšen lik.

PREBERITE ŠE -> Slovenski pisatelj pod krinko: Zdravilišče je za pisca kriminalk zelo zanimivo okolje

Bo tudi vaša naslednja knjiga kriminalni roman?

Že nastaja …

Kmalu bo potekal prvi festival slovenske kriminalke Krimifest Slovenija, ki ste ga zasnovali. Kako je nastala ideja zanj?

Ideja je v meni zorela že dalj časa. Hotela sem ustvariti festival, ki bi predrl literarne mehurčke in ustvariti platformo, ki bi združevala tako ljubitelje kriminalk kot pisatelje in strokovnjake, se pravi forenzike, kriminologe in kriminaliste. Veliko tistih, ki berejo kriminalke, namreč ne zanima le fikcija, zanima jih tudi realno ozadje zločina.

Letos sem obiskala največji festival kriminalk v Londonu Capital Crime in na beograjskem Thrillerfestu, ki je letos gostil med drugim tudi Joa Nesba, predstavila svoj prvenec Profesor je končno mrtev. Kriminalke so poleg ljubezenskih romanov najbolj brane knjige, ki se počasi, a zanesljivo, otresajo oznake nizka, manjvredna literatura. V Sloveniji so tako Tadej Golob, Avgust Demšar, Irena Svetek in Mojca Širok povzročili še nekaj večjega. Tudi zaradi njih smo Slovenci končno začeli brati Slovence.

Krimifest bo poleg omenjenih pogovorov, žanrske knjigarne, krimikviza, krimikluba, natečaja za kratko zgodbo … ustvaril tudi pregled nad slovensko žanrsko sceno in podelil nagrado za najboljši kriminalni roman v letih 2023 in 2024. V tem času je namreč več kot 20 slovenskih avtoric in avtorjev napisalo več kot 50 kriminalnih romanov.

K sodelovanju sem povabila Andreja Blatnika in Karmen Petric, skupaj smo ustanovili zavod Za dobro branje in v sodelovanju z Vodnikovo domačijo ter izjemnimi programskimi partnerji – Inštitutom za kriminologijo, Kinoteko in številnimi založbami - ustvarili bogat in nadvse raznolik festivalski program.