Urednica Živ Žava Martina Peštaj: Ko sem videla to risanko, sem vedela, da bo uspešnica

Medijska psihologinja in urednica Uredništva otroških in mladinskih oddaj na Televiziji Slovenija Martina Peštaj poudarja pomen odraslih pri spremljanju otrok pri uporabi medijev, saj pravi, da zasloni ne smejo prevzeti vloge varušk. Prav tako opozarja, da je zelo pomembna premišljena izbira kakovostnih vsebin za otroke, ki so v skladu z otrokovim razvojem.

»Vedno znova sem presenečena, s kakšno lahkoto starši otrokom dovolijo gledati YouTube. Rada uporabim primerjavo, da otrok ne puščamo samih v mesto ali v gozd, medtem ko jim damo v uporabo YouTube, ki je velik temen gozd in smo ponosni, kako si otroci sami izbirajo vsebine. To je narobe svet,« je povedala v intervjuju.

Strokovno vas zanima vpliv otroških televizijskih oddaj, filma, animiranega filma in spleta na razvoj otrok. Kakšne vsebine dobro vplivajo na razvoj otrok?

Otroci si zaslužijo kakovostne vsebine, ki so narejene z mislijo na njihovo starost oziroma na razvojne značilnosti določene starostne skupine. Pomembno je, da širijo vrednote, ki so v družbi sprejete; da kažejo raznolike zgodbe, ki otrokom sporočajo, kakšno je življenje okoli njih; da se lahko z raznolikimi liki poistovetijo in povežejo ter o vsebini razmišljajo.

Zagovarjam tudi to, da otroci v najzgodnejšem obdobju vidijo več različnih estetik in se odločajo, kaj jim je všeč, saj to krepi njihov estetski čut. Pomembno je, da vsebine vplivajo na njihov miselni razvoj in se tako oblikujejo v kritičnega gledalca, pa tudi na njihov socialni razvoj – da razmišljajo o likih in njihovih izzivih.

To je mogoče doseči, kadar ekipa ustvarjalcev želi ustvariti nekaj, kar je vredno in dobro za otroke. Tisti, ki izbiramo program za otroke, pa moramo vsebino prepoznati kot vredno in dobro zanje.

Omenili ste, da je pomembno, da se otroci z liki iz risank poistovetijo. Zanima me, zakaj so liki v risankah večinoma živali.

Otroci v predšolskem obdobju ne ločijo še dobro fikcije in resničnosti in vse vzamejo zelo zares. Zato tudi nimajo težave s tem, da družino kužkov, medvedkov ali ljudi dojemajo kot družino. Živali imajo radi, doma imajo tudi takšne plišaste igrače.

Ustvarjalcem pa je s tem, ko uporabijo živali, omogočeno, da raziskujejo, kako bodo skozi živalske like prikazali zanimive in zabavne človeške značilnosti.

Ste zagovornica premišljene izbire kakovostnih vsebin za otroke, ki so v skladu z otrokovim razvojem. Zakaj je to pomembno in kaj menite o tem, da starši predšolskim otrokom dovolijo ogled filmov, kot so Pirati s Karibov in Harry Potter?

Temu nasprotujem, mislim, da s tem ne delajo otrokom nobene usluge. Pa ne le zaradi nasilnih prizorov, ki se lahko otrokom za vedno vtisnejo v spomin in jih še kot odrasli podoživljajo, ampak predvsem zato, ker otroci v predšolskem obdobju ne morejo razumeti takšne vsebine. Nimajo še dovolj razvitega mišljenja, čustvovanja, socialnih kompetenc, da bi lahko sledili zgodbi filma in od tega kaj odnesli.

Za vse to bo še pravi čas. Pri knjigah so starši to bolje usvojili in ne berejo, na primer, šestega dela Harryja Potterja otroku pri treh letih. Pomembna je postopnost, ki otrokom koristi, saj se postopoma naučijo razumeti vsebine, jih povezovati s svojimi izkušnjami. Vedno več lahko gledajo in tudi razumejo. To sem izkusila tudi kot mama.

Martina Peštaj, foto: Blaž Samec

Na kakšen način?

Za moja sinova je bil velik izziv, da se poklicno ukvarjam z medijskimi vsebinami, njun oče pa je informatik in zna vse elektronske naprave zakleniti. (smeh) Kadar sem brala kakšne raziskave, sta mi otroka rekla: A zdaj nama boš spet težila?

Toda zdaj, ko je sin star petnajst let, mi pove, da razume, zakaj sem mu težila. Filme o superjunakih je lahko gledal šele v petem ali šestem razredu, ker sem mu pojasnila, da jih bo šele ob pravem času zares razumel.

Nikoli ne bom pozabila, ko je prvič gledal filme o Spider-manu, ki so precej temačni in kompleksni, saj govorijo tudi o tem, kako odriva žensko, ki jo ljubi, iz strahu, da se ji ne bi kaj zgodilo. To je težka tema tudi za najstnika. Ko je film pogledal, mi je rekel, da razume zgodbo.

Rekel je, da če bi film gledal prej, bi se ukvarjal samo s tem, kaj Spider-man dela, kako skače in se bori, ne bi pa uvidel njegove ljubezenske zgodbe, zdaj pa jo, in bi se rad o tem pogovoril z mano.

Za vse filme, knjige, predstave bo prišel pravi čas in zdi se mi škoda, da bi to prehitevali. Sama se vedno držim priporočene starosti za ogled filmov, kadar gremo v kino. Če je film primeren za starejše od 13 let, grem v kino samo s starejšim sinom. Če je za mlajše, grem z mlajšim sinom. Za oba je dragoceno, da me imata včasih tudi samo zase.

Ne gre namreč le za ogled filma, ampak da sva skupaj, se pogovarjava o filmu. Nekaj najlepšega je, ko opazujem, kako se sinova vživita v filme. Lani sva z mlajšim sinom gledala čudovit film Lars je LOL o dečku z Downovim sindromom, in je bilo čarobno opazovati, kako ga je film čisto prevzel, saj je imel potem veliko vprašanj.

Zaradi tega vem, kako pomembno je, da vidijo določene medijske vsebine ob pravem trenutku, da lahko iz njih potegnejo sporočilo zase.

Kaj bi morali starši upoštevati pri »digitalni vzgoji« otrok, poleg vsebine, ki je primerna za določeno starost?

Predšolski otroci potrebujejo dejavnosti v živo in čim manj zaslonov. Predvsem pa zasloni ne smejo prevzeti vlog varušk. Res mi je težko, ko gledam otroka, ki gleda v zaslon, mama pa ga medtem hrani po žlički. S tem otroku vzameš možnost, da je prisoten v trenutku, da spremlja vse, kar se dogaja okoli njega.

Vedno znova sem presenečena, s kakšno lahkoto starši otrokom dovolijo gledati YouTube. Rada uporabim primerjavo, da otrok ne puščamo samih v mesto ali v gozd, medtem ko jim damo v uporabo YouTube, ki je velik temen gozd in smo ponosni, kako si otroci sami izbirajo vsebine.

Toda to ni kurirana vsebina, saj je ne pregledajo uredniki, ampak stroj, ki ne razume otroka in ne ve, kakšne vsebine potrebuje. Tako lahko otrok hitro pride do vsebine, ki ni primerna zanj.

PREBERITE ŠE -> Miha Kramli: Kot alkoholika ne damo v vinsko klet, otroku ne damo zaslonov v sobo

Kako je mogoče to preprečiti?

Staršem vedno rečem, naj o tem, kakšne vsebine bo otrok gledal, razmišljajo že, ko je še otrok v trebuščku. V predšolskem obdobju smo zagotovo starši tisti, ki odločamo, kaj otroci gledajo, zato moramo te vsebine tudi poznati. Tako se lahko z njimi tudi povežemo ob skupnem gledanju.

To je lahko tudi lepa prostočasna dejavnost ob skupni igri, športu, druženju, ustvarjanju, branju. Toda to naj bo le ena od aktivnosti, ne pa tista aktivnost, ki vzame največ časa in jo otrok izvaja sam. Če veš, kaj otrok gleda, se lahko o tem z njim pogovarjaš. To je okno v otrokov svet, saj tako izveš, kaj se ga dotakne, kaj ga zanima, s katerim likom se poveže.

Vem, da vsi potrebujemo kdaj čas zase, zato je lažje dati otroku risanko, kot jo gledati z njim, ampak bodimo takrat prepričani, da otrok gleda dobro risanko. 

Ker omenjate starše, ki otrokom predvajajo risanke na spletu, me zanima, ali je velik izziv sestaviti program, ki je všeč sodobnim otrokom in hkrati slediti osebnim vrednotam?

To je velik izziv, s katerim se spoprijemajo vse nacionalne televizije po Evropi. Vsi iščemo, kaj je tisto, kar pritegne otroke. Televizije na način, kot so jo gledale prejšnje generacije, ki so čakale, da je nekaj na sporedu, današnji otroci ne gledajo več, temveč so vajeni, da lahko preskočijo vsebino, ki jim ni všeč, da risanko, ki jim je všeč, gledajo večkrat in da izbirajo samo tiste risanke, ki so jim všeč, zato se trudimo, da jim to omogočimo.

Kako?

Ustvarili smo uporabniku prijazne platforme, ena od njih je RTV Živ žav, kjer je na voljo vse za starostno skupino od tri do osem let. Vse risanke, oddaje, pravljice so uredniško pripravljene. Žal mi je, da nekateri starši tega ne poznajo, saj bi lahko imeli mirno vest, ko bi otrokom dali na voljo te vsebine, ki so preverjene in primerne.

Zelo se trudimo, da otrokom nudimo vsebine, ki bi jih nagovorile. Poleg televizije imajo torej na voljo spletne platforme, starejše otroke pa preko socialnih omrežij spodbudimo, da poiščejo naše vsebine.

Zavedamo se,  da so današnji otroci - alfa otroci, rojeni med leti 2010 in 2024 - digitalni staroselci, in sploh ne poznajo sveta brez zaslonov, zato vse, kar jih zanima, iščejo na zaslonih.

Raziskave kažejo, da vse, kar potrebujejo, najdejo na YouTubu. To sem imela priložnost zelo natančno spremljati, ko sem bila na bolniški zaradi poškodbe noge in sem preživela večino časa doma na kavču. Gledala sem, kaj gleda desetletni sin na YouTubu. Takrat sva se zelo povezala, pokazal mi je vse, kar rad gleda.

Martina Peštaj, foto: Blaž Samec

Kaj pa je gledal?

Raziskovalne prispevke o elektrarnah in bunkerjih ter kuharske izzive, zato ne morem reči, da gleda slabe stvari, ravno nasprotno, so poučne in na visokem produkcijskem nivoju, vendar moraš vedeti, kako to najdeš. Zdaj mi še vedno občasno pokaže kakšen posnetek, kar je koristno za oba, saj sva skupaj, nekaj novega se naučiva in se tudi pogovarjava o tem, kar sva si ogledala. 

V sodobni družbi risanke ponujajo različne internetne storitve. Kako greste v korak s časom na Televiziji Slovenija?

V svetu se industrija animacije spopada z izzivi, na voljo je manj denarja, a še vedno dovolj za ustvarjanje kakovostnega programa, kar me zelo veseli. Producenti in distributerji, ki prodajajo licence risanke, imajo na voljo veliko zelo dinamičnih risank, ki naj bi pritegnile otroke. Nekaj časa so mi ponujali največ takšnih risank.

Zdaj mi distributerji, ki poznajo moje želje, pokažejo točno tiste vsebine, ki jih imajo najraje nacionalne televizije. Iz bogate palete potem izberem risanke, ki se mi zdijo za naše otroke najbolj primerne.

Kakšne risanke izberete?

Izberem nekaj takšnih, ki so zelo živahne. Nekaj takšnih, kjer so pozitivni in negativni liki, nekaj takšnih, ki so zelo prijazne. Nekatere se dogajajo samo doma, druge samo zunaj, nekatere imajo samo ljudi, nekatere pa samo živali.

Iščem zelo raznolike teme. Tib in Tamtam je zgodba o opolnomočenju fantka, ki se mora postaviti po robu vrstnikom, ki ga nadlegujejo, Zdravnica Mica je razlagala o boleznih na otrokom razumljiv način. Ernest in Celestinca je zelo poetična risanka, ki govori o tem, kako sprejemaš drugačnost, saj se medvedi in miši v tem svetu ne družijo, v Družini Jazbečjak so otroci spoznali koncept sestavljene družine.

Lepo je, ko se pogovarjam z otroki in mi povejo, kaj jim je všeč. Zadnje čase mi pišejo, da imajo najraje Obalno stražo, v kateri se veliko dogaja na plaži in v morju, obenem pa ima zelo močno izobraževalno noto, saj nosi sporočilo, kako se vedemo v vodi. Ko je prevajalka prevajala to risanko, je ugotovila, da mora risanko prilagoditi našemu sistemu varnega ravnanja v vodi.

Tudi Reaktivčke otroci obožujejo, saj so prvi superjunaki, ki so bili premišljeno narejeni za predšolske otroke, hkrati pa v vsaki epizodi rešujejo eno svetovno znamenitost, kar širi obzorje mladih gledalcev.

Martina Peštaj, foto: Blaž Samec

Ste zelo pozorni na to, da je vsaka risanka tudi poučna?

Ni nujno, da je risanka narejena kot poučna vsebina, ker nočemo otrok neposredno poučevati, ampak vsebine, ki so kakovostne, imajo zagotovo tudi kakšen poučen element. Otroci se iz vsebine, ki se jim zdi zanimiva, zabavna in privlačna, vedno nekaj naučijo. Na takšen način se njihov svet ves čas širi.

Zelo sodobna risanka je Brina, za katero strokovnjaki s področja razvojne psihologije pravijo, da otroke in starše spodbuja k igri, ki je najboljša priložnost za učenje in osnovna sestavina zdravega razvoja. Zakaj ste izbrali to risanko?

Brina je posebna zgodba, trenutno je to najbolj popularna risanka na svetu. Ustvaril jo je eden od ustvarjalcev Pujse Pepe. Ko sem videla prvo epizodo, sem takoj vedela, da bo svetovna uspešnica, ker je res premišljeno narejena za otroke in starše. Situacije so točno takšne, kot v vsakdanjih družinah, zato se otroci, pa tudi starši, z njo poistovetijo.

Risanka je čez noč postala uspešnica, zato sem vesela, da sem lahko odkupila pravice in jo umestila v program. Andreja Hafner S., ki je prevajala Brino, je dobila nagrado Društva televizijskih in filmskih prevajalcev za najboljši prevod risanke, izmislila si je res osupljivo število imen za like in izmišljene predmete.

Brina je dober primer risanke, ki jo otroci vzamejo za svojo, ker so prikazane situacije, ki jih poznajo, obenem pa sebe prepoznajo v likih. To pomeni, da je ustvarjalec ujel ciljno skupino otrok. Risanka spodbuja igro, pogovor, sodelovanje, reševanje konfliktov. Stvari so prikazane takšne, kot so, in v tem je čar.

Kako pa poteka delo v uredništvu risank in izbira programa?

Trideset let je bila urednica risank Andreja Hafner S., ki je postavila tudi legendarni Živ žav. Imela sem čast, da sem se od nje učila in zdaj nadaljujem njeno pot. Risanke izbiram izredno premišljeno, to je zame res kreativno delo, ogledam si veliko risank, o njih razmišljam.

S producenti in distributerji, ki prodajajo pravice za predvajanje risank, sem nenehno v stiku. Pregledam njihovo ponudbo in se odločam za nakup novih risank in obenem kupim ponovitve licence za risanke, za katere smo naredili sinhronizacijo. Ko kupimo obnovitev licence, jih lahko spet predvajamo.

Vsaka risanka se kupi za točno določeno obdobje, praviloma za tri leta in za tri ponovitve. Glede dostopnosti na spletu pa ima vsak prodajalec drugačna pravila. Trudimo se, da so ves čas na spletu, a nam to ne uspe vedno.

PREBERITE ŠE -> Dr. Sebastjan Kristovič: Zato so otroci danes iztrošeni in izmozgani že pred 14. letom

Kaj sledi po tem, ko kupite pravice za predvajanje risank?

Ko dobimo materiale,  risanko prevzamejo prevajalci, ki so mojstri za prevajanje risank. Prevajajo na usta, zato morajo prevajati po sliki, da se zlogi ujamejo. Na televiziji imamo svoj studio za sinhronizacijo, kjer dva tonska mojstra vsak dan snemata in miksata glasove.

Pri sinhronizaciji sodelujemo z gledališkimi režiserji, dogovorimo se za izbor glasov, torej katere igralce bomo izbrali. Sodelujemo samo s profesionalnimi igralci, saj iz dolgoletnih izkušenj vemo, da to zahtevno delo najboljše opravijo.  

V predšolskem obdobju je namreč izjemnega pomena jezikovni razvoj. Pomembno je, da nacionalna televizija ponudi otrokom zborno slovenščino. V predšolskem obdobju tako pomagamo  postaviti temelje pravilnega slovenskega jezika.

Prav tako nočemo, da igralci posnemajo govor v izvirniku, ne uporabljajo pojočega govora, ki ga je moč slišati na drugih programih. Želimo, da igralci govorijo zborno in z vrhunsko interpretacijo poskrbijo za sočnost. To je naš cilj. Seveda se prilagajamo in uporabljamo tudi sodobne izraze, vendar se vedno posvetujemo z lektorji.

Vsak igralec posebej posname glas za lik, tonska mojstra pa morata vse združiti in zmiksati, zato traja približno eno leto, da risanko, ki smo jo odkupili, lahko predvajamo.

Še vedno z veseljem opravljate svoje delo?

Da, neskončno rada imam svoje delo. Navdihujejo me ustvarjalci, ki sodelujejo pri nastajanju risank, pri sinhronizaciji, pri ustvarjanju lastnih oddaj, saj vsi delajo z mislijo, da ustvarjajo nekaj, kar je dobro za otroke. To me pomirja v tem norem svetu.

Hvaležna sem za vse gledalce, ki se jih otroški program dotakne. To delo čutim kot veliko odgovornost in hkrati največji privilegij.