Martin Golob je eden redkih duhovnikov, ki jih poslušajo tudi tisti, ki v cerkev ne hodijo. Ne zato, ker bi na kakršen koli način izzival nauk, ampak ker je simpatičen, med pogovorom nasmejan in sproščen. Njegova prepoznavnost ni bila načrtovana. Začela se je z nekaj sto ljudmi na spletu in zrasla v zgodbo, ki presega okvire župnij Grosuplje, Polica in Lipoglav, v katerih danes deluje kot župnik. V času, ko se del mladih oddaljuje od vere, drugi pa jo razumejo kot niz pravil in jasnih delitev, Golob o njej govori kot o načinu življenja, hrepenenju po Bogu. Med intervjujem so na vratih nenehno zvonili farani. Maša, pogreb, pogovor. In on vmes, med ljudmi, tako kot bi župnik pač moral biti.
Prepoznavni ste postali med epidemijo, ko ste Boga vernikom virtualno približali v vsako gospodinjstvo. Povejte mi, kaj je za vas pomenil ta prelom iz neznanosti v medijsko prepoznavnost. Ste jo pričakovali ali je bil ta zasuk v prepoznavnost tako močan, da vas je presenetil, spremenil?
Na prepoznavnost nisem računal. Pravzaprav je šlo vse skupaj precej postopno. Ko sem začel objavljati vloge za spletni portal Aleteia, sem si pri prvem rekel, da če ga bo gledalo tistih 400 ljudi, bo čisto v redu. Nisem se nič obremenjeval, nisem imel nobenega cilja in si nisem mislil, da bo šlo kdaj v takšne razsežnosti. Potem sem začutil, da je medijsko zanimanje vse večje, in sem se odzival na povabila za intervjuje, pogovore, radijske in televizijske nastope. Tega me ni bilo strah in sem večinoma skoraj vse sprejel, odzivi pa so bili vedno zelo dobri. Prek tega sem postal nekako prepoznaven.
