Njena ljubezen, odgovornost in moč so neponovljive. Prepričana sem, neponovljive. Ljubezen do živali je brezmejna. Razumete, da je vidra karizmatična in inteligentna, da je bober pameten in marljiv? No, tako gre to, če razumeš življenje, če razumeš, da je človek ena od živalskih vrst, in ne nujno najbolj razvita, kot je prepričana večina ljudi. »Zame je merilo razvitosti prilagojenost določenemu okolju, razmeram. In usklajenost z njimi,« nam pojasnjuje. Ja, pa še ena razlika: živali nas nikoli ne razočarajo. »Nikoli ne bodo naredile nečesa iz zlobe, hudobije, nevoščljivosti. To so človeške lastnosti, ki sem jih grenko občutila na svoji koži celo od tistih, ki sem jim najbolj zaupala in jih imela rada.«
Ne vem, kje naj najin pogovor sploh začnem, kajti v svoji bogati, pestri in izjemno aktivni karieri ste naredili že toliko pomembnih stvari – za vse nas, da je zelo zagatno zaobjeti vas življenjski opus na štirih revijalnih straneh. A začniva z »vašo« vidro, ki ji pravite kraljica voda. In še ste mi povedali, da je izjemno lepo in inteligentno bitje. Kaj moramo o njej vedeti vsi?
Z vidro sem se prvič srečala, ko sem pripravljala diplomsko nalogo iz biologije živalskih vrtov. Del naloge je bila izdelava sodobnega koncepta za živalski vrt mesta Ljubljane. Iskala sem žival, s katero bi lahko pokazala, kako se ustrezno predstavi vrsta obiskovalcem. Seveda je morala ustrezati nekaj kriterijem: morala je biti avtohtona, torej doma v Sloveniji, a javnosti precej neznana, hkrati pa imeti veliko »razstavno vrednost«; v jeziku zooloških vrtov to pomeni privlačnost – za ljudi. Tako sem prišla do vidre, ki je tudi zver iz družine kun, sicer manjša, a velika lepotica. Razen v velikosti se od velikih zveri ne razlikuje kaj dosti; ima velike prostorske zahteve, je plenilka najvišjega reda v svojem ekosistemu – krovna vrsta, kot jo označujemo v ekologiji, in je tudi karizmatična. Zato je kraljica celinskih voda, njen plen pa so večinoma ribe, občasno raki ali dvoživke.
