Ravnateljica Marijana Kolenko se je v naš spomin verjetno usidrala zaradi svojega ekspozeja. V karieri je prejela že veliko pomembnih priznanj, a osebno ji največ pomeni srečen otrok.
Dobili sva se sredi šolskih počitnic, pa je še vedno delala: iskala nadomestne učiteljice, pripravljala dokumentacijo za prenovo šolskega igrišča in še in še. Jasno, odločno in vztrajno opominja na ključne družbene probleme. Znanje izgubljamo. Kaj je z ljubeznijo? Izgublja se. Vidimo in slišimo otroke? Ne. Izgubljamo jih. Kaj bomo zdaj naredili? Mi.
Bržčas poznate poziv Dijaške organizacije Slovenije, ki ga je poslala NIJZ in Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje RS. Opozarjajo predvsem na dve zadevi; najprej apelirajo na strožjo zakonodajo glede prodaje in uporabe elektronskih cigaret, alkohola in bolj jasno ozaveščanje o vplivu psihoaktivnih snovi. V drugem delu pa opominjajo na velike težave mladih, ki se spopadajo z občutki praznine, anksioznostjo, depresijo in izgorelostjo. Ali ni njihov poziv pretresljiv krik? Osebno me je sram, da nas morajo prositi za jasno omejitev omamljanja in za ljubezen.
Tudi mene je neskončno sram! Mladi so se začeli prebujati. Postali so ujetniki kaotičnega in neurejenega časa, družbe in globalnega primeža. Očitno so ugotovili, da jih odrasli podpiramo le na načelni ravni, spremenimo pa bolj malo. Spoznali so, da preveč svobode ne prinaša koristi ter trajnih stabilnih in pozitivnih čustvenih stanj. Ko smo nekateri kričali, nas ni želel nihče slišati, zdaj srčno upam, da krik mladih bolje slišimo. Težave, ki jih poudarjajo, so posledice tako načina življenja v družinah kot širših družbenih in globalnih vplivov.
Mladi opozarjajo, rekoč: »Preobremenjenost in pritisk v šolah, ocene ter sistem, ki pogosto pozablja na človeka, vpliv in nerealna pričakovanja družbe ter prijateljev, stalna primerjava na družbenih omrežjih, zgled 'easy-life', pomanjkanje psihološke podpore in občutek, da moraš biti vse in še več, nas pogosto potiskajo v iskanje hitrih rešitev.« Pričakujejo več spodbud, pohval, motivacijskih pristopov in sodelovanja, ki bi krepilo »prostovoljstvo, okoljske projekte, pomoč skupnosti ter razvijalo praktične in socialne veščine«. Verjetno se strinjava, da opozarjajo na prave stvari?
Prav gotovo opozarjajo na prave stvari. Pričakovanja staršev, mnogokrat tudi otrok samih, včasih tudi učiteljev/-ic, so postala hudo breme in so neusmiljena: biti najboljši, biti prvi (zmagovalec, ker edino to šteje) je za mlade nedosegljiv ideal. Tako njihova vrednost pada, praznijo se čustveni vodnjaki, to dodatno krepijo odzivi na družbenih omrežjih.
Izgorelost je pogosta posledica pehanja za izpolnitvijo pričakovanj, ne lastnih, temveč drugih. V tem kaosu se pogosto ne počutijo sprejetih, varnih in dobro. Rešitve bi morala ponuditi ...
