Maja Matić: Pravnica, ki je pisarno zamenjala za tek in vodenje vadb

Maja Matić je pravnica in mama treh sinov. Ko je prvič zanosila, se je preselila k možu, ki je profesionalni nogometaš, v tujino in se posvetila športu. Po rojstvu tretjega otroka pa se je začela udeleževati tekmovanj iz teka, ki jo navdušujejo predvsem zaradi ljudi, ki jih spozna na maratonih.

»V treh letih sem rodila tri otroke, zato je bilo to zelo intenzivno obdobje. Izgubila sem se, a ne mislim nujno v slabem smislu,« se spominja obdobja, ki je bilo precej naporno. »Predvsem zato, ker sem bila veliko časa sama z otroki. Toda tek je bil nekaj mojega - čas zame, da umirim misli, se razbremenim, odvržem stres. Poleg tega sem bila navdušena, ko sem opazila, da zmorem preteči več in več kilometrov, kar mi je vlivalo samozavest. Takrat sem potrebovala potrditve, danes pa tega ne potrebujem več,« nam je zaupala v intervjuju.

Ste se že v otroštvu ukvarjali s športom?

V osnovni in srednji šoli sem trenirala košarko. V tretjem letniku srednje šole sem spoznala punco, ki je bila trenerka skupinskih vadb, in je iskala nekoga, ki bi jo nadomeščal. Takrat sem se torej začela ukvarjati z vodenjem skupinskih vadb, izobraževala sem se in pridobila licenco na Fitnes zvezi Slovenije. Od osemnajstega leta dalje vodim skupinske vadbe.

Zakaj pa ste se odločili za študij prava?

To so bile moje sanje, že v otroštvu sem imela namreč tri želje – da bi imela tri sinove, ker sem to videla pri družinskih prijateljih; da bi živela v Splitu in da bi študirala pravo, ker verjamem v pravičnost, kar me sicer včasih drago stane, a je to zame pomembna vrednota.

Hotela sem biti kazenska sodnica, vendar se to ni izšlo. Tri sinove imam, v Splitu sicer ne živim, a ga lahko obiščem, diplomo iz prava pa tudi imam.

Kakšno je bilo vaše življenje, ko ste delali kot pravnica?

Delati sem začela po diplomi, ko mi je oče pomagal najti pripravništvo. Zaposlen je bil kot veterinarski inšpektor na Veterinarski upravi, kjer sem potem opravljala pripravništvo in naredila izpite za delo v javni upravi. 

Potem sem zanosila, mož, ki je profesionalni nogometaš, je živel v tujini in takrat sem se odločila, da se preselim k njemu. Nisem si namreč predstavljala, da bi živela ločeno, ko bi imela otroka. Tudi tam sem se ukvarjala s športom in vodila vadbo za žene nogometašev.

Ves čas me je zanimal šport, čeprav mi je bilo tudi pravo všeč in še danes pomagam pripraviti kakšne pogodbe. Toda na prvem mestu je šport.

Je bilo težko sprejeti odločitev, da pustite službo in se preselite k možu v tujino?

Ne, ker me delo na področju prava takrat ni več izpolnjevalo, predvsem pa je zame družina sveta, zato sem se odločila, da se posvetim vzgoji otrok. Nisem tip človeka, ki mu je težko zamenjati okolje in se preseliti v tujino, zato odločitev ni bila težka.

Želja, da bi se udeležili tekmovanj iz teka, se je pri vas pojavila, ko ste rodili tretjega otroka. Zakaj ravno takrat?

V treh letih sem rodila tri otroke, zato je bilo to zelo intenzivno obdobje. Izgubila sem se, a ne mislim nujno v slabem smislu. V določenih trenutkih sem se počutila, da sem suženj nekoga drugega, ker so bile potrebe otrok pomembnejše od mojih, kar je seveda neizogiben del materinstva. Zato tega nisem jemala tako usodno, čeprav je bilo včasih zelo naporno.

Predvsem zato, ker sem bila veliko časa sama z otroki, saj je mož šel na dvomesečne priprave v tujino. Tek je bil nekaj »mojega« - čas zame, da umirim misli, se razbremenim, odvržem stres. Poleg tega sem bila navdušena, ko sem opazila, da vsakič zmorem preteči več kilometrov, kar mi je vlivalo samozavest. Takrat sem potrebovala potrditve, danes pa tega ne potrebujem več. Prav tako sem bila zelo zahtevna do sebe, prepričana sem bila, da moram vsakič doseči boljši rezultat. A pozneje je to minilo. (smeh)

Ko enkrat veš, kaj se v telesu zgodi, če dva tedna ne dvigneš uteži, pač dviguješ uteži. Foto: osebni arhiv.

Po vrnitvi v Slovenijo ste tekli še več in začeli hoditi tudi na tekmovanja. Kaj vas je pritegnilo pri tekmovanjih?

Tekmovanja me ne pritegnejo zaradi rezultatov, ampak me navduši sam dogodek. Večinoma se udeležujem maratonov v tujini, ker so ti res posebni. Všeč mi je, ko spoznavam mesto skozi maraton in preko ljudi, a ne mislim le tistih, ki se maratona udeležijo, temveč tudi navijače. Ne moreš biti slab človek, če si pripravljen za nekoga navijati na športni prireditvi, zato sem vedno ganjena, ko opazim, kako spodbujajo tekače.

Španci so name naredili izjemen vtis, ker plešejo in pojejo, medtem ko navijajo na maratonu. Včasih je kakšen maraton tudi naporen, recimo v Bostonu, ker sem imela prebavne težave, ampak že, ko prideš na dogodek, se bolje počutiš.

Enostavno ne moreš biti slabe volje, ko opaziš, koliko ljudi se je zbralo, in navija zate. Na maratonih dobim energijo, ki me drži še en teden, in potem sem tudi kot mama bolj potrpežljiva, razumevajoča in vzdržljiva. (smeh)

PREBERITE ŠE -> Nina Kolarič Krajnc, medicinska sestra, ki je zamenjala službo za delo na kmetiji

Ste zaradi teka spletli prijateljstva?

Da, saj imam najboljšo prijateljico, ki se z mano udeležuje tekmovanj po različnih koncih sveta. To je neprecenljiva izkušnja, saj se tako še bolj povežeš in utrdiš prijateljstvo.

Se tudi z ženskami, ki obiskujejo vaše treninge, spoprijateljite?

Vsekakor, čeprav to počnem že več kot dvajset let in moje vadbe obiskuje štirideset žensk, vendar mi je pomembno, da si zapomnim njihova imena. Skupaj gremo v kino ali ob koncu tedna v hribe, postale smo torej prijateljice. Kar je razumljivo, saj obiskujejo mojo vadbo že dvajset let. Vadba pa poteka v mojem studiu, ker nisem ljubiteljica fitnesa.

Zakaj?

Ne mislim fitnesa na splošno, ampak se to nanaša na fitnes naprave. Vendar je to samo moje mnenje. Ljudje se razlikujemo in nekateri obožujejo fitnes. Veliki fitnesi so za določene ljudi prostor, kjer najdejo tisto, kar potrebujejo. Ne zagovarjam pa fitnes naprav, razen, kadar gre za poškodbe in je treba krepiti izolirano mišico.

Sem zagovornica funkcionalne vadbe, kjer dela čim več mišic na telesu naenkrat in se posnemajo vzorci iz življenja.

Kaj svetujete ženskam, ki se želijo jeseni vpisati na vadbo, a se bojijo, da jim bo zmanjkalo motivacije?

Nikoli ne govorim o motivaciji, ker ta lahko hitro mine. Pomembna je disciplina. Vem, kaj se v telesu dogaja, in ko enkrat o tem veliko veš, ne moreš delovati v njegovo škodo. Zaradi tega se mi zdi bistveno, da se ljudje zavedajo, kako naše telo deluje, kaj potrebuje.

Če veš, kako to, da v dveh tednih niti enkrat ne dvigneš uteži, učinkuje na telo, potem pogosteje dviguješ uteži. Namesto motivacije torej priporočam disciplino – na vseh področjih življenja. Tudi sinovom večkrat povem, da je disciplina v življenju zelo pomembna, zato si morajo znati postaviti prioritete.

Kolikokrat na teden je priporočljivo obiskovati vadbo?

Odvisno od tega, kakšen je vaš namen. Slediti je treba cilju. Če želimo izgubiti telesno težo ali pridobiti mišično maso, je treba vložiti veliko truda. Treba je delati konkretne spremembe, torej tri do štirikrat na teden se je treba ukvarjati s športom. Če pa želiš vzdrževati stanje, je najbrž dovolj dva do trikrat na teden.

Sama sem stroga in priporočam štirikrat na teden dvigovanje uteži in trikrat na teden kardio vadbe. Realni moramo biti in se vprašati, kaj si želimo. Pilates in joga sta krasni dejavnosti, vendar ne v primeru, ko želimo pridobiti mišično maso. Pomembno je, da smo ozaveščeni, kar se telesne dejavnosti tiče, a za pridobivanje informacij ne priporočam družbenih omrežjih, kjer slišimo razne nasvete, kako lahko z določenimi vajami pridobimo mišice.

Kadar me kdo vpraša, koliko treniram, odgovorim: »zelo veliko«. Torej na trening grem tudi, kadar se mi ne ljubi, kadar sem utrujena, … Ne iščem izgovorov, ker sem disciplinirana.

A discipline ne vzpostavimo tako, da na družbenih omrežjih opazujemo pilates inštruktorje, ki so izklesani in imajo trebušne mišice, ter nam obljubljajo, da jih bomo imeli tudi mi, če bomo hodili na pilates. Čeprav bi nam moralo biti jasno, da tudi človek s takšnim telesom obiskuje fitnes in dviguje uteži.

Maja Matić. Foto: osebni arhiv

So vaši treningi zelo naporni?

Odvisno od tega, koga vprašate. Zagovarjam idejo, da nam mora biti težko, če želimo doseči napredek. Tistim, ki že deset let dvigujejo deset kilogramov težke uteži, na mojem treningu ne bo težko, nekomu, ki dviguje tri kilograme težke uteži in jih bo moral zamenjati za pet kilogramske, pa bo naporno.

Moji treningi so intenzivni, kar pomeni, da šestdeset minut treniramo in nimamo odmora za pitje vode. Želim, da ženske na moji vadbi dobijo čim več, ker vem, da so si nekatere težko izborile čas za trening ob vseh obveznostih.

Kdaj je največje povpraševanje po vpisu na vadbo – jeseni ali pred poletjem?

Pravzaprav marca. Takrat si ljudje malce finančno opomorejo po decembru in januarju; poletni dopust rezervirajo; nekaj oblačil že lahko odvržejo, ker ni tako hladno. Vse to vpliva na ljudi. Pozimi je težje oditi na trening, saj je marsikomu udobneje v zavetju in toplini doma. A ženske, ki trenirajo pri meni, so navajene, da trenirajo ves čas.

Zanima vas tudi prehrana. Prakticirate intermitten-fasting (prekinitveni post, op. a.). Zakaj vam ta način prehranjevanja najbolj ustreza?

Čeprav mi to res najbolj ustreza, tega ne počnem za vsako ceno in tudi ne vsak dan. Kadar imam priprave za maraton, jem za zajtrk tudi bel kruh z marmelado. Zavedam se, da v obdobjih, ko več treniram, potrebujem več obrokov, da ne pride do kaloričnega in hranilnega deficita.

Vedno dam telesu tisto, kar potrebuje. To je sveto. Hrana ima namreč namen. Ne jem iz dolgočasja ali za to, da se družim z ljudmi, ampak da nahranim telo. Kadar gre za običajen dan, izvedem trening na tešče, ker vem, da si s tem ne škodujem, saj to počnem že nekaj let. Toda to storim, kadar imam trening, ki traja eno uro. Če traja dve uri, zjutraj jem.

Intermitten-fasting mi ustreza, kadar nimam prevelikih obremenitev, ker na tešče dobro funkcioniram – fizično in mentalno. Moj urnik je sicer takšen, da imam prvi trening ob šestih zjutraj in se vrnem ob enajstih dopoldne domov, zato imam takrat po navadi prvi obrok. Ob štirih popoldne imam potem naslednje treninge in se vrnem zvečer.

Če hočemo napredek, nam mora biti težko. Foto: osebni arhiv.

Kako pomemben pa je za vas spanec?

Izjemno. Z leti vedno bolj, zato me je malce strah, ko slišim, da imajo nekatere ženske med menopavzo težave z nespečnostjo. Kadar ne spim dovolj, ne funkcioniram dobro. Spat grem že ob devetih zvečer, ker vstanem ob pol petih zjutraj.

Od kod izvira vaša skrb za zdravje in dobro počutje?

To je delno povezano s tem, da se nekateri sorodniki spoprijemajo z zdravstvenimi težavami, moj mlajši brat ima shizofrenijo, možganski tumor. Zavedam se, kako pomembno je zdravje.

Od nekdaj me je zanimal šport, ki je bil pomemben del mojega družabnega življenja, saj sem bila vedno obdana s športniki. Marko Milić je bil moj sošolec v osnovni šoli in sva šla večkrat skupaj teči.

Poleg tega rada berem knjige s področja zdrave prehrane, gibanja, ženskih hormonov. In ko se enkrat dobro počutiš, tega nočem izgubiti, zato se držim navad, ki mi ustrezajo. Ko sem rodila prvega otroka, sem se začela ukvarjati s tem, kako poskrbeti za telo in hormone, ker sem se želela dobro počutiti v svojem telesu.

So tudi vaši sinovi navdušeni nad športom?

Da, vsi trije. Mlajša sinova se ukvarjata z nogometom, starejši pa trenira borilne veščine. Vsi se ukvarjamo s športom, sinovi pridejo tudi večkrat k meni na skupinsko vadbo.

PREBERITE ŠE -> Trenerka Nuša Gnezda o tem, zakaj diete ne delujejo in mitu o ravnem trebuhu

Za konec me še zanima, kako bi tiste, ki razmišljajo, da bi začeli teči, prepričali, naj poskusijo. In koliko časa naj bi tekli začetniki?

Pravzaprav ni nujno, da gre za tek, lahko se ukvarjajo tudi s kakšnim drugim športom. Gibanje je namreč zelo pomembno, a ne le za telo, temveč tudi za naše počutje in duševno zdravje.

Poznam ljudi, ki jih nikakor ne bi mogla navdušiti nad tekom, ker je to zanje najhujša muka. Zame pa je tek nekaj čudovitega. Po eni uri se počutim kot druga oseba, ker si razbistrim misli. Na neki način je tek zame terapija. Ker sem sama s sabo, kar je bilo dragoceno še posebej v obdobju, ko so bili otroci majhni. Takrat sem opazila, da mi že pol ure teka pomaga in me povleče iz črne luknje. 

Ampak že dvajset minut teka lahko povzroči spremembe, saj pozitivno vpliva na možgane in spodbuja nastajanje novih nevronov, zato lažje premagujemo stres, žalost. Torej dvajset minut je za začetek več kot dovolj.