V javnosti jo vidimo manj kot pred leti, v Londonu je končala študij scenaristike in režije, zdi se, kot da se iz ospredja premika v ozadje, a med pogovorom to zanika. Pravi, da sicer je razmišljala o tem, da bi igro opustila, a zakaj bi jo. Zakaj bi se omejevala, zakaj bi se pustila pospraviti v samo en predal. Da ni treba nujno pripadati, jo je naučila tudi izkušnja hude izgorelosti, ki jo je doživela pred šestimi leti.
In kaj počne danes? Snuje predstavo z učenci tretjega razreda, ki ga obiskuje tudi njen sin, označen pa je za problematični 3. b. Stik z mladino jo je pretresel do temeljev in s tem tudi začneva pogovor.
V intervjujih ste zelo odprti, govorite o izkušnji z izgorelostjo, o tem, da obiskujete terapije … Vam kdaj kdo reče: Maja Martina, ti je tega res treba?
Ne. Pa tudi če bi mi! Izkušnja z izgorelostjo mi je prinesla tudi to, da sem se začela jemati mnogo manj resno. Ko sem bila v najtežjem obdobju izgorelosti, mi je moja psihiatrinja rekla, da bom nekoč še hvaležna za to obdobje. Takrat sem si mislila … No, ne bom rekla, kaj, je pa grda beseda. (nasmeh) Sem pa potem brala o tem in ugotovila, da so ljudje, ki to preživijo in se zmorejo vrniti v običajne tirnice, res mnogo bolj stabilni. Ne čutijo več spon. Zase lahko rečem, da mnogo svobodneje diham. In ta občutek bi privoščila prav vsakemu.
Ves čas me je bilo strah, da bom postala odvisna od zdravil, ki sem jih morala jemati, če sem želela preživeti, skrbeti za otroka. Nekoč sta me našla, ko sem zaradi paničnega napada izgubila zavest. Ko sem odprla oči, sem zagledala prestrašene oči dojenčka in triletnika. To niso preproste stvari.
Vas je to obdobje naučilo tudi potrpežljivosti?
S tem sem imela največje težave, ena največjih nalog v mojem življenju je, da se učim potrpežljivosti, vse namreč hočem takoj. Zdaj mi je lažje, sem pa še daleč od potrpežljivega človeka. Slabo leto sem bila na bolniški in toliko je tudi trajalo, da sem se prvič spet počutila vsaj malo bolje malo dlje časa.
Misli o smrti še niso bile tako intenzivne, da bi me nagovarjale k dejanju, se je pa v meni že motala misel, da se tega ne bom šla več, če bo še dolgo trajalo. Zato zdaj lahko razumem in predvsem ne obsojam ljudi, ki dejansko storijo samomor. Sicer sem absolutno človek, ki bi podpisal za večno življenje, do stvarstva čutim zamero, da nam je življenje omejilo, a tako, kot je bilo takrat, ne bi zmogla več dolgo.
Na srečo sem imela kontakt svoje psihiatrinje, spravila me je k sebi. To je res težka preizkušnja. Da sem znova dobila polno energijo, je trajalo štiri leta in pol.
Ko zdaj gledate nazaj, se spomnite opozorilnih znakov, ki ste jih prej spregledali?
Ogromno jih je bilo. Tri leta prej sem se spopadala ...