Magdalena Marija Cundrič, nekdanja profesorica angleščine in nemščine ter ravnateljica Gimnazije Jesenice, je januarja dopolnila 80 let, a jo še vedno krasijo radovednost, ustvarjalna zagnanost in nepopustljiva volja do učenja novih stvari.
Pisateljica in dramatičarka, ki se je v desetletjih preizkusila v različnih literarnih oblikah, je svoj roman Otrok št. 32-G, zasnovan na osebni in družinski zgodbi, predelala v filmski scenarij in z njim dosegla velik uspeh: zanj je namreč prejela mednarodno nagrado združenja Ardelion. V pogovoru Jeseničanka razmišlja o pisanju, spominih, vztrajnosti in o tem, kako ustvarjanje tudi v poznih letih ostaja njen najmočnejši življenjski zagon.
Kdaj se je v vas porodila ideja, da svoj roman Otrok št. 32-G, ki ste ga prevedli tudi v angleščino, preoblikujete v scenarij in pošljete na mednarodni filmski natečaj in festival, ki ga organizira Evropsko filmsko združenje Ardelion? Tam ste z njim osvojili prvo nagrado. Povejva, da gre za mednarodni filmski natečaj, na katerem filme in scenarije ocenjujejo na podlagi kreativnosti in pripovedne moči, ne glede na tehnično produkcijo ali proračun.
Pred kakšnimi petimi leti sem začela razmišljati, da sem v romanih povedala pravzaprav vse, kar sem želela, in da je morda čas, da neham pisati. Pa je nastopila nekakšna praznina. Zaradi moževe bolezni sem namreč bolj ali manj priklenjena na stanovanje. Na srečo sta računalnik in internet takoj, ko sem se z njima spoznala, postala moja strast. Na youtubu sem gledala filmčke in pomislila, da bi se naučila te umetnosti. Celo zdaj, v poznih letih, se zelo rada lotevam novih stvari, in bolj ko so zapletene, bolj me privlačijo. Ne odneham, dokler jih ne obvladam. Trmasta sem kot mula, bi lahko rekla.
Ko sem se naučila, kako nastajajo videofilmi, sem si rekla, da moji nikoli ne bodo popolni, saj nimam časa, da bi se tako poglobila vanje, a imam morda še čas za pisanje scenarijev. Dialogi so mi vedno ležali bolj kot opisi.
Kaj pa vsebina, me je prešinilo in rekla sem si, da so moji romani tudi vsebina. Med tremi, ki bi bili najbolj zanimivi, sem izbrala najbolj aktualnega in najbolj umeščenega v evropsko in slovensko zgodovinsko okolje, roman Otrok št. 32-G. Odločitev je padla.
Kako ste doživeli trenutek, ko ste v Gradcu, kjer je letos potekala gala podelitev, zaslišali naslov Otrok št. 32-G in dojeli, da ste s scenarijem za celovečerni film dobitnica prestižne nagrade?
Mislila sem, da me bo kap! Scenarij sem poslala spomladi, in že ko so mi sporočili, da sem med finalisti, ter nato, da sem med nominiranci, se mi je kar vrtelo v glavi. Takih stvari človek sprva sploh ne more dojeti.
Večer podelitve je bil dolg. Razglasitev nagrajenca/nagrajenke za najboljši scenarij za celovečerni film je prišla na vrsto čisto na koncu. Okoli polnoči. Na steno so projicirali nominirance. Ogromno nas je bilo. Bila sem povsem mirna, prepričana, da ne bom nagrajenka, največji uspeh sem dosegla že, ko sem bila nominirana.
Potem pa …
Potem je voditeljica rekla: And the winner is … Child Nr. 32-G. (In zmagovalec je … Otrok št. 32-G, op. p.) Moji so zavriskali, jaz bi se najraje skrila pod mizo. Vendar sem morala na oder. Odvlekla sem se. Tresla sem se. Voditeljica me je sočutno pobožala, dvorana mi je zaploskala.
