Luka Bregar o prvem ljubezenskem romanu: Zaradi pogovorov z ženskami je bilo pisanje lažje

Ni prav veliko avtorjev, ki pišejo ljubezenske romane in za glavni lik izberejo žensko, tako kot je to storil Luka Bregar. V njegovem romanu Srčna frekvenca se radijska voditeljica Neja po desetletju življenja v mestu zaradi očimove smrti vrne v domači kraj, kjer se mora spoprijeti s stvarmi, ki jih je dolgo odrivala. Razpeta je med mestom in vasjo, med varnostjo in željo po svobodi, zato se sprašuje, kam pravzaprav spada.

Avtor je v roman vpletel tudi nekaj osebnih izkušenj – tako kot glavna junakinja se je tudi on vrnil na vas, vendar v drugačnih okoliščinah; povezuje pa ju ljubezen do radia. 

»Zaljubljen sem v esenco radia. Še vedno imam romantično predstavo, da je radio medij, zaradi katerega nihče ni sam. Prižgemo ga ob določenem čustvu, kadar smo jezni, žalostni, osamljeni, pa tudi kadar smo zelo veseli,« nam je zaupal v intervjuju.

Zakaj ste se odločili, da napišete ljubezenski roman?

Udeležil sem se delavnice ljubezenskega romana, ki ga je organizirala Cankarjeva založba. S 'sošolko' Katjo Rade (avtorica ljubezenskega romana Abeceda ljubezni, op. a.) sva jo obiskovala dve leti. Opažam pa, da je ljubezenski roman polje, ki se v zadnjem času odpira za moške avtorje. Igor Harb, soudeleženec na delavnici ljubezenskega romana, je na primer izdal znanstvenofantastični roman z ljubezensko tematiko.

Zdi se mi, da je veliko zanimanja za ljubezenske romane, ki jih pišejo moški avtorji, tudi s strani bralk, saj želijo vedeti, o čem in na kakšen način moški razmišljamo. S tega vidika imamo mogoče avtorji prednost, saj lahko povemo več o moških likih – njihovem čustvovanju, doživljanju sveta, odnosih, …

Ob delavnici sem prebral vse knjige iz zbirke Razmerja, v kateri so sodobni ljubezni romani različnih, a pronicljivih avtoric. So krasen vpogled v žensko dušo, saj so v središču junakinje.     

V vašem romanu je protagonistka ženska. Zakaj niste izbrali moškega?

Ker sem knjigo že od začetka pisal v ženski osebi. Bilo je, kakor da mi namišljena kolegica, sodelavka z radia pripoveduje svojo zgodbo in s čim vse se spopada. Predvsem je dragoceno, da sem imel ob sebi izjemno urednico Laro Paukovič, okrog sebe pa veliko bralk, ki so prebrale moj rokopis in so mi pomagale z nasveti. Zanimalo me je, ali sem vpletel preveč notranjega razmišljanja, ali je Neja preveč oklevajoča …

Pomembno mi je bilo, da se osredotočim na njen notranji svet in da razumem, zakaj se odziva na situacijo na takšen način, kot se. Kajti moški lik bi se zagotovo odzval drugače.

Na kakšen način bi se odzval moški?

Občutek imam, da ženske vidite stvari širše, upoštevate intuicijo in najdete več rešitev. Če bi se moški znašel v podobni situaciji kot Neja, ki je imela službo v mestu in se na neki točki vrne v domačo vas, bi najbrž iskal rešitev v mestu, morda bi se težje soočil s preteklostjo oziroma se težko pogovarjal o doslej neizrečenem.  

Ste se pri oblikovanju lika posvetovali s partnerico, mamo, prijateljicami?

Vsekakor. Z najbolj zvesto bralko živim, njeno mnenje mi veliko pomeni. Imam srečo, da sem obkrožen s sodelavkami, prijateljicami in pisateljicami, ki odkrito govorijo o čustvih, zato mi razložijo, kako nekaj doživljajo, govorijo pa tudi o tem, ko ne vedo, kako se počutijo, kar mi je zelo pomagalo pri oblikovanju lika, saj za Nejo stvari niso črno-bele, temveč se sprašuje o mnogih stvareh. Zaradi pogovorov z ženskami je bilo pisanje lažje. Brez njih bi se težje vživel v ženski lik.  

Koliko osebnih izkušenj ste vpletli v roman?

Neja dela v mestu, ki ni direktno poimenovano, skozi zgodbo pa se vrne v domač kraj, kjer išče sebe in smisel življenja. Toda glavno je bilo zame, da ima rada delo na radiu, da čuti globoko povezanost z radiem in njegovo tradicijo. Na neki točki tam najde izbrano družino, čeprav jo po eni strani to zadržuje pri sprejemanju odločitev, zato ne razčisti stvari s primarno družino.

Ko se vrne v domači kraj, pa mora razčistiti stvari in se soočiti s preteklostjo. Tudi jaz sem se vrnil na vas, vendar v drugačnih okoliščinah. Občutki ob tem so bili zanimivi in sem jih tudi uporabil pri pisanju. V številnih romanih imamo enotno dogajanje, dogajalni kraj – ali je to mesto ali podeželje. Večina romanov se ne dogaja na poti, mene pa zanimajo vmesni prostori, ki so zelo pomembni. Ker tam najdemo rešitve, izzive.

Luka Bregar. Foto: Blaž Samec.

Ste tudi vi zaljubljeni v radio, tako kot glavna junakinja?

Večino dni sem (smeh). Zaljubljen sem v esenco radia. Še vedno imam romantično predstavo, da je radio medij, zaradi katerega nihče ni sam. Prižgemo ga ob določenem čustvu, kadar smo jezni, žalostni, osamljeni, pa tudi kadar smo zelo veseli. Pri spremljanju radia gre za čustveno komponento, čeprav se je to v zadnjih letih spremenilo.

Večina ljudi ne posluša radia več ur na dan, a ostaja zelo kredibilen medij, kar potrjujejo tudi raziskave. To je posledica tega, da gre za tradicionalen medij, obenem pa smo ob njem odraščali. Še zdaj se spomnim babice in dedka, ki sta ves čas poslušala prvi program Radia Slovenija. Babica je mesila kruh in delala domače rezance, medtem ko je poslušala Radio Ga-Ga.

Ko sem študiral v Ljubljani in sem začel delati na komercialnih radijskih postajah, sem si želel, da bi delal na radiu, ki bi ga lahko poslušal tudi moj stari ata, ki je bil zvest poslušalec.

PREBERITE ŠE -> Pia Prezelj: Za sabo hočem pustiti nekaj lepega

Kako ste sploh začeli delati na Radiu Slovenija?

Po spletu naključij sem bil na koncu svoje poti na komercialnem radiu in sem se prijavil na tri avdicije – na avdicijo na Radiu Slovenija, za televizijo Slovenija in na avdicijo za Rdeče noske. Te stvari so mi veliko pomenile in mi še vedno, ker spodbujajo inovativnost, ustvarjalnost in srčnost.

Ko sem opravljal avdicijo na Radiu Slovenija, sem šele ob prvem, glasovnem preizkusu ugotovil, da gre za informativni program, kar mi je bilo precej tuje, zato sem moral stopiti iz cone udobja, stran od svojih zanimanj in želja, ker sem v osnovi moderator.

Na avdiciji nas je bilo več kot sto, poslušali pa so nas legendarni radijski napovedovalke in napovedovalci, kot so Ajda Kalan, Ivan Lotrič, Nataša Dolenc. Že zaradi tega se mi je tresel glas. Izbranih nas je bilo šest in smo začeli delati v dnevno-informativni redakciji, kjer vsak dan 24 ur pripravljajo novice – toda to je srce radia. Vedno je tam nekdo, ki ti skuha kavo … Ustvari se domače vzdušje, ki ga ne moreš kupiti.

Kaj je največja posebnost dela na radiu?

Delo na radiu je ekipni šport. Lahko imaš svoj prispevek, vendar brez tehnikov, lektorice, sovoditeljic, napovedovalcev, urednikov in drugih sodelavcev ne gre. Naša medijska hiša lahko ohranja pri življenju poklice, ki morda sploh ne bi preživeli na komercialnem trgu – in predstavljajo veliko dodano vrednost mediju.

V moji knjigi je takšen lik Mihael, ki ves čas poudarja pomen svojega dela, torej lekturo, jezikovni pregled. V svetu umetne inteligence takšni poklici izginjajo, ker jih določena orodja nadomeščajo. A vprašanje je, kako jih nadomeščajo. Lektura, ki se dotika osebnih zgodb, ni nadomestljiva, saj je treba najti skupne rešitve in tega umetna inteligenca ne zmore.

Poleg dela na radiu že več let pišete. Izdali ste pravljico Pomladna detektivska pustolovščina in napisali eno od kratkih zgodb v knjigi Kje so moji ključi. Kdo vam je privzgojil ljubezen do pisanja in branja?

Mama je strastna bralka, zato imamo doma veliko knjig. Privzgojila mi je ljubezen do branja, saj sem občudoval njeno osredotočenost - kako se je vživela v knjigo in se odklopila. Tudi moj oče veliko bere, vendar je bolj tehničen tip, več mi je torej risal kot bral, a sta se lepo dopolnjevala. Ljubezen do branja se je pojavila pri meni že zgodaj, knjižnica pa je bila zame pobeg v svet domišljije.

V šoli sem prebral toliko knjig, da sem v knjižnici dobil plakat ob koncu šolskega leta. Bral sem Časovni stroj, Pet prijateljev, Karla Maya … Bral sem knjige, ki so bile tudi sicer priljubljene.

Skozi leta se je moj odnos do branja nekoliko spreminjal, vendar ostajam komercialni bralec. Berem torej po priporočilu, saj izide ogromno knjig in se je včasih težko znajti. Tudi partnerka je navdušena bralka in na dopust vzameva ogromno knjig.

Luka Bregar. Foto: Blaž Samec.

Kakšen pa je bil občutek, ko ste v rokah držali svojo knjigo?

Ponos. Izdati knjigo je izjemno lepo. Rokopis je dolgo del tebe in enkrat se je treba ločiti od zapisanega –in bo nekaj, kar je bilo le tvoje, zdaj ugledalo luč sveta, saj bo knjigo bralo več ljudi. Tudi nekaj radijskih kolegov in kolegic je komaj čakalo, da preberejo, kaj sem napisal, z veliko željo, da koga prepoznajo.

Pa so koga prepoznali?

Ne, ker gre za like, ki so zgrajeni iz značajskih lastnosti različnih ljudi. Pri romanu ni šlo za opisovanje ljudi na radiu, ampak za delovanje. Želel sem ujeti utrip radia. Na začetku je bil zame velik izziv, kako delovanje radia prenesti med vrstice.

Najti sem moral način, kako z besedami predstaviti, kaj se dogaja, ko Neja vodi oddajo – ločiti, kaj govori ona, kaj poslušalec, ki je poklical, in kaj se dogaja v studiu. Skozi pisanje sem dobil drug, zunanji vpogled v notranji svet radia.

Kakšni pa so odzivi na vaš roman?

Moram potrkati, ker so zelo lepi. Tudi moški jih berejo. Morda je nekaterim roman zgolj v zabavo. A odkril sem, da moraš preseči svoj ego, torej ne smeš se spraševati, ali je knjiga dobra ali ne, ker ima vsak svoj okus. Pomembneje je, kaj ljudje ob romanu začutijo, razmišljajo.

Namen knjige je spodbuditi razpravo in pogovor o tem, ali smo se zataknili v življenju, ali smo določene stvari predelali, smo se premaknili v življenju – a ne le lokacijsko, ampak me je zanimalo, ali smo se miselno, čustveno premaknili. Neja je v tistih občutljivih letih, ko išče svoj prostor pod soncem, obenem pa mora iskati delo na različne načine, saj dandanes do redne zaposlitve ne prideš tako zlahka. Poleg tega se znajde na razpotju, ko ne ve, kje bi se ustalila – v mestu ali v domači vasi. In vse to je vplivalo na njen notranji svet.

Kadar te življenje pretrese, se vprašaš, ali je vredno tako živeti in kako naprej. Težko pridemo do samorefleksije čez noč, večinoma se to zgodi ob pretresih, ko smo primorani pogledati vase.

Luka Bregar. Foto: Blaž Samec.

Ste med pisanjem pogosto pogledali vase in si vzeli čas za samorefleksijo, čeprav ste pisali o fiktivnih likih?

Seveda. Med pisanjem sem razmišljal, zakaj se nekateri ne premaknejo, kaj vse morajo ali so pripravljeni nekateri storiti za preživetje na trgu dela, pa tudi o tem, kdaj in kako razmišljamo o ustvarjanju družine, reševanju stanovanjske problematike … Pomembna komponenta pri vsem tem pa je naš izvor oziroma korenine.

Ko prideš s podeželja v mesto, imaš lahko občutek manjvrednosti. Moj oče rad pove anekdoto, kako se je moja stara mama odzvala, kadar se je vrnil iz šole. Prišla je iz kuhinje in mu rekla: »A, ti si? Sem mislila, da je kakšen človek prišel.«

S tem ni mislila, da ni človeško bitje, ampak da ni gospod iz Ljubljane. S tem ni delovala slabo, ampak je delovala v skladu z navadami. In to sem upošteval pri snovanju likov. Pri likih je namreč pomembno, da stvari niso črno-bele, ampak da vidiš ves spekter čustev.

PREBERITE ŠE -> Klinična psihologinja Maja B. Kranjc: Starši si morajo dovoliti to grozno nepopolnost

Za konec me še zanima, komu bi najbolj priporočali, da prebere Srčno frekvenco.

Vsak pisec si najbrž želi, da njegovo knjigo prebere čim več ljudi. A najbolj jo priporočam mamam in hčerkam, zato ker sem imel krasno bralko, ki mi je rekla, da bo knjigo podarila svoji mami, ker si želi, da bi njena mama razumela določene zadeve ali pa bi se bila pripravljena pogovarjati o njunem odnosu.

To je največje darilo za avtorja – da tvoja knjiga nekoga nagovori in se ga dotakne. Če knjiga ostane z bralko ali bralcem še kakšen dan po zadnji prebrani strani, je to uspeh.