Slovenka, ki je zadela vizo za ZDA, zdaj tam živi in goji kokoši
Od Španije, kjer je študirala in spoznala moža, do Nemčije, moževe domovine, pa Hrvaške, kjer je delala v vili na Hvaru in Severne Karoline, kjer zaradi vizumske loterije živi danes.
Lea Volkmann ima pisan življenjepis, kjer se najde marsikaj. Kot mi šaljivo zaupa, včasih kakšno stvar iz njega raje namerno izpusti. Ko je živela v Nemčiji, je na primer po Evropi dostavljala nadomestna vozila tistim, ki se jim je njihov na poti pokvaril. Ena prvih služb v ZDA je bila pri aranžerki cvetja, nato pa je delala v IT svetovalnem podjetju.
Trenutno je na neplačanem porodniškem dopustu, saj si ne predstavlja, da bi svojo komaj enomesečno prvorojenko že čez nekaj tednov predala v varstvo in se vrnila na delo, kot je to čez lužo običajna praksa.
O drugačnem življenju na ameriškem podeželju, gojenju kokošk, kreditih in porodu v ZDA, loteriji, ki jo je tja pripeljala in še marsičem sva s 6-urno časovno razliko dveh kontinentov govorili v tokratnem intervjuju.
Pred selitvijo čez lužo ste živeli že v Španiji, Nemčiji in na Hrvaškem – katera od teh zgodb vas je najbolj zaznamovala?
Težka izbira. Kot študentka sem v Sloveniji delala v nekem podjetju, kjer se mi je ob koncu študija obetala redna zaposlitev. To me je precej strašilo. Imela sem občutek, da moram najprej še nekaj doživeti, iti v svet. Ta se mi je odprl leta 2014, ko sem šla na študijsko izmenjavo v Španijo. In to nekam na sever, v Galicijo, kamor nihče zares ne gre (smeh). Tam sem spoznala svojega moža – Nemca.
Leto kasneje sva se preselila na Bavarsko, v Rosenheim. Čeprav sva bila takrat revna študenta, je bilo to res lepo obdobje, iz katerega pa nikakor ne bom pogrešala nemščine, ki mi res, res ni ljuba. Ironično – saj sem se z Nemcem potem tudi poročila.
Zaradi jezika je bila ena od mojih služb v Nemčiji pri Europcar, za katere sem po Evropi dostavljala nadomestna vozila tistim, ki se jim je njihov na poti pokvaril. Ker je šlo večinoma za turiste, sem lahko komunicirala v angleščini. Najdaljša pot je bila kakšnih 12 ur nočne vožnje, a sem videla veliko Evrope in kakšen dan kje podaljšala, pogosto sva šla kar skupaj in si naredila izlet.
Leta 2018 je Ole zaradi magisterija za pol leta odšel v Houston, Teksas in sama brez njega v Nemčiji nekako nisem videla smisla. Zato sem se vrnila v Slovenijo, v Kamovce, globoko v Prekmurje. Tam imamo družinski ranč, ki sva ga s sestro prevzeli in začeli s turizmom ter konji. Nanje sem, mimogrede, izjemno alergična. Z njimi sem dolgo delala z zaščitno masko in vseeno imela hude alergijske reakcije. A te so sčasoma čudežno izzvenele in v konje sem se na novo zaljubila.
Ole se je iz Amerike vrnil s ponudbo za službo in tako se je najin svet spet obrnil na glavo. Sledila je poroka in pridobivanje papirjev za vizo, ki pa so mu jo dvakrat zavrnili. Nato sem dobila ponudbo za službo na Hvaru, kjer sem vodila dve vili, ki smo ju oddajali. Prvi dve leti zakona sva praktično živela v različnih državah.
Na koncu sta v ZDA prišla tako, da ste vizo vi zadeli na loteriji …
To, da so mu kljub ponujeni službi kar dvakrat zavrnili vlogo za vizum, nama je precej prekrižalo načrte. Ole je nato po nekem naključju slišal za ameriško vizumsko loterijo (Diversity Visa Lottery oz. DV Lottery). Gre za brezplačen program, kjer ZDA vsako leto z žrebom razdelijo nekaj tisoč zelenih kart, ki izbrancem omogočajo stalno bivanje in delo v Ameriki. Prijavila sva se oba. In vizo sem med tisoči drugih zadela jaz!
Ta proces zahteva veliko birokracije, nato pa se moraš precej hitro preseliti, sicer viza propade. Nato se je zgodil kovid. In sredi vsega tega sva se preselila – vsak z dvema kovčkoma.
Ko imaš tu enkrat naslov in zeleno karto, je vse skupaj precej enostavno. Sploh če lahko na tebi zaslužijo, zahtevajo minimalno truda. Zato so tudi kreditne kartice z visokim limitom tu nekaj običajnega. Brez težav na primer dobiš 8 tisoč dolarjev limita na kartici, ki pa ga mesečno lahko odplačuješ zgolj 40 dolarjev, na vse ostalo pa plačuješ 23 % obresti. Gre za čisti posel.
Zakaj prav Severna Karolina?
Zaradi službe. On je bil že tu, jaz pa sem šla povsem v neznano. Ole dela kot inženir v lesarski industriji, jaz sem šla tja brezposelna. Na srečo je to zelo zelena država, ima tako morje kot gore. No, gore niso ravno visoke, a nekaj je. Verjamem, da Severna Karolina ne bi bila nikogaršnja prva izbira, a ponuja zelo avtentično ameriško izkušnjo. Obožujem njihov južnjaški naglas!
Pred prihodom hčerke sva veliko raziskovala z avtom in prespala na parkiriščih pred Walmartom, kjer je to dovoljeno. Ko sva kupovala avto, sva na oglede hodila z metrom, da sva preverila, če v njem lahko spiva. To je bilo za najine sosede izredno bizarno vedenje, midva pa sva izjemno uživala.
Sicer pa je v Severni Karolini nekaj zelo znanih univerz, ki spadajo med najbolj priznane v ZDA. Prav te univerze so osnova za Raziskovalni trikotnik (Research Triangle), eno največjih znanstveno-raziskovalnih regij v državi. Posledično je tu tudi veliko pomembnih tehnoloških podjetij.
Bonus je tudi to, da imava le 25 minut od doma nekaj odličnih koncertnih prizorišč. Zadnji dve leti sva bila na ogromno vrhunskih koncertih: Alanis Morissette, Red Hot Chili Peppers, Pink, Rod Stewart, Linkin Park, Maggie Rogers, Avril Lavigne! Za vstopnice sva dala le kakšnih 30 dolarjev na osebo. No, še enkrat toliko pa za malo pivo in pico, zdaj se že doma raje prej najeva (smeh).
Kaj vas je ob prihodu najbolj presenetilo – v pozitivnem in negativnem smislu?
Prvih nekaj tednov sva živela v stanovanju, ki nama ga je uredilo njegovo podjetje. Ko sva začela iskati nekaj svojega, naju je najbolj presenetilo, da nikakor nisva našla samostojnega stanovanja. Vse so bile neke stanovanjske skupnosti v večjih stavbah z vzdrževalci, skupnim bazenom in dvoriščem.
Druga stvar, sploh v povezavi s hišami, so neverjetno tanke stene. Kot da so iz papirja. In ščurki! Sovražim jih in povsod so. Na tedenski ravni lovim vsaj enega ali dva (smeh).
Pozitivno me je presenetilo, kako hitro sem se počutila domače. Zelo je zeleno, veliko je pristne narave. Ljudje so zelo prijazni in odprti, a slabost tega je, da so takšni odnosi bolj površinski. Radi vprašajo Kako si, ne da jih zares zanima, radi rečejo Moramo se dobiti!, ne da bi to potem dejansko tudi izvedli.
Težko nama je bilo razločiti, kdaj nekdo misli resno in kdaj gre le za vljudnostne fraze. Pogrešava tudi to, da dvigneva telefon in sva čez 10 minut z nekom na kavi. Tu se moraš za takšne stvari dogovoriti tedne vnaprej.
Vsekakor je negativna stvar tudi hrana. Zelo veliko zapraviva za to, da jeva organsko. Zdaj imava končno mrežo kmetov, ki pridelujejo kakovostno hrano, veliko dava na to. In jajca imamo svoja!
Ker o kokoših prej nisem imela pojma, sem si kupila »kokošjo biblijo« in vse raziskala. Na srečo je Ole zelo tehničen tip in jim je zgradil krasen kokošnjak. Kokoške imajo vse imena in nisem prepričana, da bi jih kdaj lahko tudi pojedla, saj so del naše družine (smeh).
Pred skoraj dvemi leti sta v Severni Karolini kupila hišo. Zakaj sta izbrala Raleigh in njegovo podeželje?
Ko sva enkrat ugotovila, da bova tu ostala dlje časa, sva se odločila za nakup. Imela sva kar nekaj zahtev. Ole je želel veliko garažo, jaz pa vrt in kokoši. Želela sva se izogniti HOA, združenju lastnikov stanovanj, ki imajo precej stroga pravila o tem, kakšna mora biti okolica tvojega doma. Naša hiša je 25 minut vožnje iz Raleighja in zelo domača.
PREBERITE ŠE -> Slovenka, ki si je uresničila željo in se preselila na Hvar: Ni bilo lahko
Kakšen logističen in birokratski zalogaj je to, sploh za nekoga, ki prihaja iz Evrope?
Tu hiše skoraj ne moreš kupiti brez agenta. Najprej mu torej določiš svoj proračun in ostale želje glede nepremičnine. Ko sva enkrat našla to hišo, je šlo precej hitro. Tu kredite radi delijo. Na splošno ljudje živijo s krediti, to je nekaj običajnega. Sicer sva imela kot prišleka slabo bonitetno oceno in posledično na žalost dobila slabo obrestno mero. A vseeno kredita nisva imela večjih težav dobiti.
Ko sva šla podpisati papirje, sem jim šla zelo na živce, ker sem 2 uri sedela v pisarni in brala vso dokumentacijo, preden sem jo podpisala, saj mi je niso želeli vnaprej poslati v predogled. Kar se mi zdi osnova. Nato podpišeš in imaš hišo.
Kaj je bilo pri urejanju dokumentov za življenje v ZDA – od davkov, zavarovanj, vozniškega dovoljenja – najbolj zapleteno?
Daleč najzahtevnejše je bilo pridobivanje vize. Ko imaš tu enkrat naslov in zeleno karto, je vse skupaj precej enostavno. Sploh če lahko na tebi zaslužijo, zahtevajo minimalno truda. Zato so tudi kreditne kartice z visokim limitom tu nekaj običajnega. Brez težav na primer dobiš 8 tisoč dolarjev limita na kartici, ki pa ga mesečno lahko odplačuješ zgolj 40 dolarjev, na vse ostalo pa plačuješ 23 % obresti. Gre za čisti posel.
Omenili ste že, da je navezovanje globljih stikov bolj zahtevno. Kako se povezujete z lokalno skupnostjo – sosedi, drugimi priseljenci, morda Slovenci v ZDA?
Spoznala sem le eno Slovenko, ki se je že odselila. Prve prijatelje sva dobila tako, da je Ole od nekega Madžara odkupil motor. Evropejci, pač. Z njim se še vedno družimo. Madžar me je predstavil svoji prijateljici, ki tudi rada vrtnari. Ona me je predstavila svoji skupini. Ole je nekaj indijskih prijateljev dobil na nekem motorističnem tečaju in nekaj nemških v službi, tako se je najin krog začel širiti.
Imava pa zelo malo prijateljev, ki imajo otroke. Večina parov v najinem krogu si je dala narediti vazektomijo (smeh). To je moja naslednja misija, najti prijateljice, ki so v istem materinskem obdobju. Kar bo zame izziv, a moram. Ne želim pa se družiti zgolj zato, da se družim, želim si deliti vsaj podobne vrednote in interese.
Vodenje nosečnosti sem si vsekakor predstavljala zelo drugače. Vsak pregled me je imel nekdo drug. Sama sem si želela čim bolj naravnega poroda, vaginalno, brez protibolečinskih sredstev in posredovanj, dokler to ni res nujno. Kar tu očitno ni praksa. Tu je povsem običajno, da je porod sprožen, vnaprej dobiš datum, kdaj boš rodila.
Medtem ko zahvalujoč tehnologiji govoriva na daljavo, v vašem naročju spi enomesečna dojenčica. Trenutno ste na neplačanem materinskem dopustu, saj ste pustili službo koordinatorice projektov v IT svetovalnem podjetju – kako komplicirano je sicer iskanje službe?
Amerika je v tem pogledu podobna Sloveniji, kjer je mariskaj lažje, če imaš dobra poznanstva. Nisem želela nazaj v turizem, saj sva vedela, da si v prihodnosti želiva družine, tu sva povsem sama in služba s celodnevnim delovnikom ne pride v poštev, če želiš poznati svoje otroke.
Moja želja po kreativnosti me je pripeljala do službe pri cvetličarki, kjer sva delali aranžmaje za poroke. A tudi tu so bile sobote delovne, denar ni bil najboljši in nisem videla priložnosti za rast.
Madžarski prijatelj mi je takrat rekel, da bi se dobro znašla v vodenju projektov v IT sektorju. Tako sem se lotila intenzivnega izobraževanja in pridobivanja certifikatov ter si v IT-ju našla službo. Plača je bila dobra, a v resnici sem čutila, da to ni nekaj, kar bi me zares dolgoročno osrečevalo. Sicer ničesar ne obžalujem, saj sem se ogromno naučila, spoznala krasne ljudi, predvsem pa tudi sebe. Mislim, da končno ugotavljam, da se je tudi pri karieri pametno držati stvari, kjer lahko deluješ avtentično, saj si le tako pomirjen.
Trenutno tako živiva zgolj z eno plačo in iz prihrankov, temu primerno sva se odpovedala večerjam v restavracijah in še nekaterim trivialnim stvarem, a mislim, da je vredno. Verjamem, da stres v nosečnosti vpliva na otrokov razvoj, na porod in poporodno obdobje – najine prioritete so jasne. Vsekakor želim biti z njo doma vsaj prvo leto.
Sicer je v ZDA praksa drugačna in odvisna od politike posameznih podjetij, mame se z večinoma neplačane oziroma delno plačane nekajtedenske odsotnosti vrnejo na delo, medtem ko gredo dojenčki v varstvo …
To, da otroke dajejo v varstvo pri treh mesecih in se vrnejo na delo, mi je strašljivo. Že to, da imava svojo spalnico v hiši v zgornjem nadstropju, njena soba pa bo v spodnjem, mi je neprijetno. Tu so me že v nosečnosti spraševali, če imava že »nursery«, s čimer ni mišljena zgolj otroška soba, ampak prostor, v katerem je dojenček namerno odrezan od staršev, prepuščen spanju v samoti. Tu je vse oblikovano z mislijo na to, da gredo mame čim prej nazaj na delo.
PREBERITE ŠE -> Slovenka v Luksemburgu: Če se tukaj malo znajdeš, si lahko ustvariš res krasno življenje
Zagotovo je veliko razlik tudi v zdravstvenem sistemu. Kakšna izkušnja je bil porod v ZDA?
Bilo je … divje. Vodenje nosečnosti sem si vsekakor predstavljala zelo drugače. Vsak pregled me je imel nekdo drug. Sama sem si želela čim bolj naravnega poroda, vaginalno, brez protibolečinskih sredstev in posredovanj, dokler to ni res nujno. Kar tu očitno ni praksa. Tu je povsem običajno, da je porod sprožen, vnaprej dobiš datum, kdaj boš rodila. Jaz sem želela, da se ta proces začne sam, naravno.
Ko sem na preglede hodila s seznamom vprašanj, jim to ni bilo najbolj všeč. Odveč jim je bilo slišati že za Bradleyjevo metodo rojstva, ki poudarja, da je porod naraven proces in spodbuja zaupanje v svoje telo. Nisem pa zaupala sistemu, zato sem dodatno najela dulo. A tudi ona ima tu zelo malo pristojnosti. Vmes sem zamenjala kliniko.
Sva pa morala paziti, da izbereva takšno zdravstveno ustanovo, ki je vključena v mrežo ponudnikov, s katerimi ima zdravstvena zavarovalnica sklenjeno pogodbo. Na koncu mi je le uspelo roditi naravno in brez drog, sem pa po porodu zelo zakrvavela in takrat so šle vse moje želje po vodi. To jezo še kar predelujem, a na to nisem imela več vpliva.
Na tej točki verjetno prideva do stroškov, ki jih porod prinese?
Tu me je vedno strah k zdravniku, ker nikoli ne vem, koliko me bo to stalo. Na srečo jih ne potrebujem pogosto. Sistem je precej zakompliciran. Zneski so odvisni od podjetja, za katerega delaš, pogodbe z zavarovalnico in še nekaterih dejavnikov. V najinem primeru, če torej rodim tam, kjer ima zdravstvena zavarovalnica sklenjeno pogodbo, naju porod stane »le« kakšnih 6 tisoč dolarjev, če rodim zunaj te mreže, pa 12 tisoč dolarjev. To je, ko zavarovalnica že doda svoje. Seveda vsak nadaljnji zaplet pri porodu poveča račun, jaz sem močno zakrvavela po samem porodu. Posebej plačaš vsako stvar, od ultrazvoka, zdravnika, tehnika … Računa še nisva dobila.
PREBERITE ŠE -> Slovenka, ki je odšla na Bali in tam spoznala, da je mogoče ljubiti dve osebi hkrati
Kako so se vaši bližnji odzvali na odločitev za selitev v ZDA, ki je precej dlje za hitre obiske kot vaše prejšnje destinacije?
Severna Karolina ni ravno destinacija, ki bi jo ljudje želeli obiskati kot prvo stvar v ZDA, poleg tega nihče ne bo sem prišel zgolj za en teden. Če že, vsaj za tri in bi si pogledali še kaj drugega, a to zahteva veliko časa in denarja. Moji me še niso uspeli obiskati, Olejeva družina pa je bila že tu.
Je to kraj, kjer se s svojo družinico vidite dolgoročno?
Glede na to, kar se dogaja v ameriških šolah, si težko predstavljam, da bi srednjo šolo obiskovala tu. Že v njihov tipični vrtec ne vem, ali bi jo dala. Bližje mi je ideja kakšnega gozdnega vrtca ali vsaj nemškega, enega imamo dovolj blizu, skupnost Nemcev je tu kar velika. Hkrati pa se mi 10 let tu in potem selitev nazaj na evropska tla zdi najboljša ideja za njeno odraščanje. S tem da ne želim v Nemčijo, ampak v Slovenijo.
Rada rečem, da bomo v ZDA toliko časa, dokler ne obiščemo vseh 50 zveznih držav in dokler ne spravim angleščine na raven maternega jezika. Zaenkrat sem jih obiskala 11.
Ko sva pri maternih jezikih – vajina hči ima mamo Slovenko, očeta Nemca in živi v Ameriki. Kakšen bo njen materni jezik?
Jaz z njo govorim slovensko, Ole nemško. Hkrati se mi zdi pomembna popotnica, da bo angleščina zanjo naraven jezik, ki ga bo usvojila spotoma. Tudi midva namreč med seboj komunicirava angleško. Lahko, da bo zaradi tega spregovorila kasneje, a se mi zdi dobra naložba.
Če pogledate nazaj – kaj bi svetovali sami sebi, preden ste se odločili za takšno pot?
Rekla bi si, naj bolj sledim sebi in se še bolj poslušam. Ko sem prišla sem, sem bila pripravljena garati in delati tudi stvari, ki me sploh ne veselijo in mi niso pisane na kožo. Seveda je super, da dobro služiš, a dolgoročno te službe, ki niso tvoje poslanstvo, začnejo dušiti. Mislim, da sem prevečkrat živela tako, kot sem mislila, da »moram«. Želim si več pristnih stikov z ljudmi in povezanosti z naravo. Zdaj veliko lažje stojim za svojimi odločitvami in delam bolj po tem, kar čutim. Na koncu se ostale stvari že nekako uredijo.
Preberite še:
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.
