Lara Tošić: Naša generacija bo, srčno upam, svet naredila boljši

Ekipa jutranjega programa Radia 1 jo je navduševala že kot osnovnošolko, in ko se je Lara Tošić pridružila uigranemu Denis Avdić Showu, so jo poslušalci »jutranje budilke« takoj vzeli za svojo. Tako tisti, ki so najmlajši glas oddaje šele začeli spoznavati, kot vsi, ki priljubljeni Lari Tošić sledijo na tiktoku. Štiriindvajsetletnica je ena najmlajših ženskih radijskih osebnosti pri nas in predstavnica nove generacije medijskih ustvarjalk, ki samozavestno prehajajo med digitalnim svetom in tradicionalnimi mediji.

V kakšnem obdobju ste zdaj?

V zadnjem času se počutim super. Sama s sabo držim ravnovesje in sem tako telesno kot mentalno v redu. Imam kar polne dneve, a mi vseeno ne manjka energije. Pravzaprav se že dolgo nisem tako počutila. Je pa res, da se me kakšni zunanji dejavniki, denimo trenutno dogajanje po svetu, dotaknejo in sem res hvaležna, da sem, kjer sem.

Omenili ste resnično neugodne svetovne razmere – strah pred spremembami je nekako naraven, a vendar, kaj vas navdaja z upanjem in pomirja, da občutja glede prihodnosti kljub vsemu niso preveč negativna?

V resnici ne vem točno, kako se spopadam s tem. Seveda vsi ti dogodki povzročajo neki stres vsem nam, čeprav se tega mogoče ne zavedamo. Na splošno me nekatere zadeve, ki se dogajajo, strašijo in trepetam, kakšna prihodnost nas čaka. Moja lastnost je, da včasih preveč razmišljam in celo pretirano analiziram ter vidim slabe scenarije. Hkrati pa je moja dobra lastnost, da na vse ne gledam ves čas negativno in zadeve, na katere sama nimam vpliva, poskušam preprosto izklopiti ter se osredotočiti na tisto, na kar lahko vplivam – to je moje življenje, ki ga želim živeti polno, seveda po svojih zmožnostih. Jutri ni obljubljen, zato poskušam izkoristiti vsak dan, kot da je moj zadnji.

V prejšnjem mesecu, mesecu žensk, kot imamo navado reči, je bil med poudarki ob osmem marcu tudi ta, da so nam seveda prednice izborile pravice, a nekatere postajajo krhke in jih lahko izgubimo. Nekatere opcije si namreč prizadevajo za vrnitev patriarhalnih vzorcev. Zanimiva je bila kolumna Petre Lovišček, vodje pravne pisarne pri Zvezi potrošnikov Slovenije, v kateri se je dotaknila ženske kot potrošnice in med drugim zapisala, da smo vsi tarča trženjskih algoritmov, a ženskam nenehno prodajajo »idejo izboljšane različice nas samih … In utrjujejo zastarele družbene norme, ki žensko omejujejo na njeno funkcionalnost za druge ali na njen videz.« Kaj pa vi? Kako vam uspeva manevrirati med sodobnimi stereo­tipi oziroma merili, ki jih vedno postavljajo drugi, in pristnostjo, iskrenostjo, zaupanjem sami sebi, da ste odlični takšni, kot ste?

Ne vem, kako mi uspeva, preprosto sem se sprejela takšno, kot sem, in kot vsi ljudje na tem svetu sem tudi jaz nepopolna. S postavo sem se nehala toliko obremenjevati, pomembno mi je, da sem zdrava. Prav tako sem sprejela svoj obraz. To, kar denimo vidimo na plakatih in družbenih omrežjih, ni realnost, resnično podobo ljudi vidiš, ko se ozreš okoli sebe. Še malo in bo poletje ... Ko boste na plaži, po­glejte okoli, morda boste videli dva človeka, ki sta videti kot manekena. Sama se tako raje osredotočam na pomembnejše stvari, denimo, da poskušam biti dober človek, imeti neko širino ter delati na sebi v tej smeri.

Morda sva z začeli z zahtevnimi temami, a vendar delujete v mediju in se lotevate tematik – predvsem ženskih –, o katerih ni vedno lahko govoriti ali celo nočemo govoriti na glas. Odgovornost ni majhna, kaj menite?

Če govoriš javno o določenih stvareh, odgovornost gotovo ni majhna, sploh če te posluša veliko ljudi. Sem pa zadovoljna, da smo z dekleti iz podkasta Tisti dnevi v mesecu začele odpirati marsikatero tabu temo, čeprav o tem ni vedno lahko govoriti. Vesela sem, ko slišim, da poslušalci radi spremljajo naše oddaje, in izkazalo se je, da je o tabujih treba govoriti in se jim ne izogibati.

PREBERITE ŠE -> Ekskluzivno dr. Ana Tavčar: Zdaj sem svobodna

V katero spregledano temo bi s svojim delom usmerili še več pozornosti?

Veliko jih je. Nedvomno bi enkrat rada odprla temo o prehranskih motnjah, ki zadevajo širok krog ljudi, ampak smo o njih kar tiho. Ali pa o težavah pri zanositvi in kako ljudje sploh nimajo občutka ter lahko koga nehote prizadenejo z vprašanji, kot recimo: »Kaj pa vidva še čakata?« Ali denimo, zakaj se meni, da je kaj narobe z žensko po tridesetem letu, ki je samska in brez otrok?! Mislim, da bi bil svet precej boljši, če bi se ljudje manj vtikali v življenje drugih, bolj široko gledali na določeno situacijo in se znali postaviti v kožo sočloveka.

Lara Tošić. Foto: Jože Suhadolnik

»Kaj ima Lara? Ima sposobnost, da ji ni težko povedati, kaj se ji je zgodilo – tudi če ni najbolj lepo ali prijetno za slišati. Marsikoga bi bilo sram, ona pa to mirno pove. Redki so, ki to zmorejo. In brutalno, brutalno je iskrena. Ni sramežljiva, delavna je. Delavna v smislu, da sprejme izziv. Recimo, jaz sem se hecal, da mora skočiti sama s padalom ...« Tako je o vas dejal jutranji sodelavec Denis Avdić. Standarde si postavljate sami?

Takšna pač sem. Kot sem že povedala, vsak dan živim, kot da je moj zadnji, in tako me tudi manj zanima, kaj si ljudje mislijo. Sem iskrena, poskušam biti čim bolj pozitivno naravnana, prijazna in – to je to. Nekaterim sem všeč, vsem pač ne morem biti. Tako kot je rekla meni zelo ljuba pevka Billie Eilish: »Vsi bomo nekega dne umrli in nihče se te ne bo spomnil, zato j...ga.«

V medijsko krajino vnašate svež veter – ste predstavnica in glas mlade generacije, ki hkrati nastavlja ogledalo starejši. In sicer prek radijskih valov. Vaša pot od družbenih omrežij do nacionalne prepoznavnosti najbrž ni bila načrtovana, ali pač?

Absolutno ni bila pričakovana. Ne skrivam, da sem želela delati v medijskih vodah, ampak da bom delala na Radiu 1 v jutranjem programu, v Denis Avdić Showu, pa absolutno ni bilo načrtovano. Neke stvari sem morala dokazati, nekaj pa se je tudi samo poklopilo, bila sem na pravem mestu ob pravem času, dobila sem priložnost, da se izkažem, ostala sem zvesta sama sebi in zdaj sem tukaj. Je pa res, da čeprav je bila želja, si trinajstletna Lara ni mogla predstavljati, da bo nekoč radijska voditeljica in da bo odpirala tabu teme v podkastu. Takrat sem bila najbrž najbolj tiha učenka v razredu, v srednji šoli je bilo malo bolje, ampak šele ko sem šla prek sebe in začela med epidemijo covida-19 objavljati posnetke na svojem tiktok profilu, sem postala malo bolj samozavest­na. Sprva sem seveda menila, da tega nihče ne bo gledal, vendar je številka sledilcev rasla. To me je nekako pripeljalo na radio, prišla sem namreč z namenom, da objavljam spletne vsebine, potem pa se je začela zgodba s pripravništvom.

Ste se s tradicionalnim medijem takoj spoprijateljili?

Že prvič, ko sem iz čiste zabave sedla za mikrofon, mi je bilo zelo všeč, tudi z ekipo smo se hitro ujeli. Večkrat ko sem bila pred mikrofonom, bolj mi je ugajalo in danes moram reči, da sem kar malo odvisna od njega. In z velikim ponosom predstavljam tudi našo generacijo, ki je, mimogrede, izvrstna. Mislim, da smo zelo posebni, ampak v dobrem smislu. Ni vse tako črno, kot nas želijo prikazati oziroma je širša slika o mladih. Večkrat slišim koga starejšega reči, da gre z našo generacijo vse v franže. Ampak trenutna trenja po svetu povzročajo predvsem ljudje iz generacij baby boom in X. Naša bo, srčno upam, svet naredila boljši.

Kako dojemate umetno inteligenco in klepetalne robote v primerjavi z ustvarjalnim delom, kar vaše tudi je?

Zadnje leto kar pogosto uporabljam umetno inteligenco. Chat GPT rada vprašam za kakšen nasvet. Mislim, da je dober pripomoček – ampak samo pripomoček in ne nadomestek. Umetna inteligenca še vseeno potrebuje naravno inteligenco, tega ne smemo pozabiti. Čeprav zagovarjam razvoj in izboljšave, si vseeno ne želim, da bi izginili medsebojni stiki.

PREBERITE ŠE -> Petra Marc in Tjaša Perko: Danes na glavo, jutri pa naprej

Ko sva že pri digitalnih tehnologijah, ki so vse bolj središče našega vsakdana – ne le da so lepotni standardi pod vplivom umetne inteligence, ampak smo priča tudi naraščajočemu izzivu spletnih prevar in nasilja, predvsem nad ženskami. Na to opozarja tudi Inštitut 8. marec, saj umetna inteligenca omogoča ustvarjanje lažnih intimnih vsebin z uporabo fotografij ali videoposnetkov posamez­nic, takšne vsebine pa se uporabljajo za poniževanje, diskreditacijo, izsiljevanje in utišanje … Vas je strah, da bi kdaj trčili ob čer?

Nikakor mi ni všeč, da se tehnologijo izkorišča v takšne namene, in zato je treba biti še posebej pozoren, komu in čemu verjeti. In čeprav tudi sama dosti svojega časa preživim na telefonu, se zavedam, da virtualni svet ni resničen svet, zato ne smemo vsega jemati preveč resno. Realni svet je zunaj, jaz se oziram le na tega in na to, kako se v njem počutim. In pravzaprav me ni strah, da bi kdaj trčila ob čer, saj se ljudje kljub vsemu vse bolj zavedajo moči umetne inteligence.

Čeprav, marsikaj o sebi v eter brez zadržkov razkrijete sami, tudi precej intimne stvari. Vam je kdaj žal za kakšne izrečene besede?

Seveda. Večkrat se je že zgodilo, da je jezik prehitel možgane. Tudi jaz ne pridem domov vedno dobre volje in zadovoljna sama s sabo, velikokrat se je zgodilo, da se nisem počutila dobro, ker sem kaj preveč povedala. Ampak po nekaj premlevanja v sebi si rečem, da se s tem najbrž ukvarjam samo jaz in da ne morem za nazaj nič spremeniti, svet se vrti naprej, jaz pa bom poskušala biti naslednjič boljša. Čeprav sem tri leta v šovu, se še vedno učim. V tem času se je tudi kakšno moje mnenje spremenilo, tako da upam, da ljudje ne jemljejo vsega preveč zares.

Na Radiu 1 prirejate zdaj že tradicionalni dobrodelni maraton, s katerim ljudem prižgete žarek upanja in vračate dostojanstvo. Ob tem najbrž lahko pokimate, da vas delo zadovoljuje in osrečuje?

Zagotovo. Dobrodelne akcije Radia 1 sem spremljala še pred svojo radijsko kariero in z veseljem z družino tudi takrat sodelovala v njih. Zdaj pa mi je v veliko čast, da sem lahko del projekta na drugačen način in sem vanj vključena ves čas. In res sem hvaležna tudi za to, da živimo v tako lepi državi s tako dobrimi ljudmi – v deželi junakov, z drugimi besedami. In malo me zbode, ko slišim govorice, da so ljudje vse bolj sebični in vedno manj pripravljeni pomagati, ker naše dobrodelne akcije kažejo drugačno sliko.

Kako »plujete« skozi težke zgodbe ljudi v stiski?

Težko je slišati, kako se nekaterim ljudem svet res v sekundi postavi na glavo oziroma se borijo s težkimi situa­cijami že dlje časa. Po drugi strani se ob tem zamisliš in si lahko še bolj hvaležen, da je pri tebi tako, kot je. Zares ne morem odgovoriti na vprašanje, kako mi plujemo, ker smo v bistvu samo glas na radiu, boljše vprašanje je, kako oni plujejo. Lepo pa je prebrati sporočila, ko se ljudje zahvalijo, da smo jim pomagali in so se uspešno pobrali iz takrat tako rekoč nemogoče situacije.

Od koga ste oziroma še vedno največ srkate modrosti življenja?

Poskušam se držati vrednot, ki so mi jih dali starši, veliko nasvetov glede življenja še vedno dobim od njiju. Mogoče bo čudno slišati, a marsikaj o tem, kakšna želim biti in kakšna ne, sem se naučila tudi iz nekaterih filmov in knjig. Kar zadeva kariero, pa prav tako rada pri­sluhnem svojim starejšim sodelavcem.