Lara Maria Vouk: Na poljub z Majo sem dobila dva odziva

Ko se je na zaslone vrnila serija Takšno je življenje, so z njo prišli tudi novi liki, med drugim Brina, ki jo igra Lara Maria Vouk. Kako je zapletla dogajanje v nadaljevanki in kako vidi svoj lik, smo vprašali Laro Mario, ki se je spomnimo tudi iz serij V dvoje in Poklicani ter filma Ne bom več luzerka. Ji pa snemalno okolje na Jezerskem nikakor ni tuje, tam se pogosto vozi čez prelaz, ko potuje med Avstrijo in Slovenijo, je namreč zamejska Slovenka in tudi o tem je tekla beseda.

Poljub med zdravnico Majo Križaj in Brino, ki jo igrate vi, je verjetno kakega gledalca presenetil. Najprej me zato zanima, kakšne odzive ste dobili vi.

Na to dejstvo sem dobila zelo malo odzivov. Konkretno sta mi to komentirali dve osebi – ena zelo pozitivno, lahko bi rekla ganjeno, druga pa kritično.

Ustvarjalci so v serijo Takšno je življenje umestili tako geja kot lezbijko, seveda če pogledamo v tujino, ni to nič takšnega, kaj pa pri nas? Ste se o tem kaj pogovarjali z ustvarjalci serije?

Iskreno, ne. Ustvarjanje take serije je kar velik ustroj, ki vključuje mnogo ljudi. Za priprave je malo časa, sploh v povezavi s stranskimi liki. Na vaji z režiserjem in soigralko smo se osredotočali na odnos med Brino in Majo ter na Brinin značaj, ne pa njeno spolno usmerjenost – saj je bila ta nujna za funkcijo lika v seriji. Globalni trend, da se, po mojem občutku, like z istospolno usmerjenostjo že skoraj na silo in brez konkretne podlage v scenariju umešča v filme, serije, predvsem pa otroške in najstniške filme in oddaje, se mi sicer zdi na meji z nevarnim.

Dogaja se pretirano podkurjeno preizpraševanje okoli te tematike in tematike spola nasploh, debata je politizirana in sprašujem se, kako to vpliva predvsem na najmlajše generacije. Skrb vzbujajoče se mi je zdelo, ko mi je prijatelj povedal za sina, starega niti deset let, ki je rekel, »da bo prišel iz omare« – ne da bi sploh točno razumel, kaj to pomeni. Zdi se mi, da je vseprisotnost te tematike lahko težavna in da moramo kot družba z njo ravnati pazljivo, pazljivo za posameznice in posameznike iz raznih pozicij, predvsem pa, ko gre za otroke in mladino.

Lara Maria Vouk. Foto: Voranc Vogel

Verjetno ste se pri kreiranju lika želeli izogniti klišejem?

V tem primeru sem se prav nasprotno zavestno odločila uporabiti klišeje. S hojo, gestikulacijo, načinom govora. Mislim, da se v ustvarjalnem procesu klišejev ni treba vedno ustrašiti. Da lahko v določenih primerih celo prav dobro učinkujejo na celoto. Stranski liki – seveda so ravno tako bogati in jih je tudi super igrati, ker je polje bolj ozko zastavljeno, gradiš manj kompleksno zadevo, kar je lahko včasih bolj lahkotno delo – so vedno v funkciji dramaturgije glavnih likov in pomembno je razbrati, kaj ta funkcija je, da lik najbolje pomaga gnati glavno zgodbo v zaželeno smer. Zato se mi je v tem primeru bolj klišejska uprizoritev Brine zdela primerna. Če bi jo na primer uprizorila kot nežno, bolj zadržano žensko, bi tudi lik Maje izpadel drugače, ko se spusti v avanturo.

PREBERITE ŠE -> Igralka Ana Hribar: Pediatrinja je pohvalila prizore v ambulanti

Brina je neobremenjena, svobodna, danes je tu, jutri morda že nekje drugje. Vam je takšen način razmiš­ljanja blizu ali ne?

Všeč mi je, spominja me na sodobni način vagabundstva. Pri Brini se mi sicer zdi, da jo nekoliko žene tudi beg, saj pravi, da ima pa ona to, da nima ničesar – kakšno je torej življenje, ki ga je pustila za sabo? Osebno pa si ne bi želela živeti brez dolgoletnega načrta.

Ko sem se pogovarjala z igralci serije Takšno je življenje, sem skoraj vse vprašala, kako so se počutili na Gorenjskem, kjer so snemali, zato zdaj sprašujem tudi vas. Je bilo lepo, idilično? Je pa res, da vam takšno okol­je ni zelo tuje …

Res je, domača in zelo ljuba so mi bogato zelena okolja. Mi pomirijo in hkrati navdihujejo dušo. Pa tudi samo Jezersko mi ni tuje, tam se pogosto vozim čez prelaz, ko potujem med Avstrijo in Slovenijo.

Serija se je Slovencem prikupila, verjetno zato, ker se lahko najdejo v mnogih zapletih, kako jo vidite vi?

Strinjam se, in tudi paleta likov in njihovih značajev je precej široka, kar odpira dodatne možnosti za poistovetenje.

Pred letom dni smo vas gledali tudi v seriji Poklicani, ki nas je popeljala v center za obveščanje 112. Tam ste se dotikali tem stanovanjske problematike, kreditov, sploh med mladimi, premalo plačanih služb v določenih sektorjih in poklicih, osebnih težav glavnih junakinj. Kakšni so bili odzivi ljudi? Jih veseli gledati serije z bolj resničnimi problemi ali raje pobegnejo v svet telenovel, kjer so težave likov malo bolj napihnjene?

Za Poklicane sem dobila izredno veliko zelo navdušenih odzivov. V mojih krogih je bila ta nadaljevanka zelo gledana, tako zasebnih kot poklicnih. Osebno zelo cenim, da sta se Žiga in Iza (Virc in Strehar, režiser in scenaristka, op. p.) odločila s Poklicanimi poskusiti nekaj neobičajnega, kar se je po mojem mnenju razvilo v kakovosten rezultat. Zaradi širokega čustvenega razpona prizorov in na splošno razvoja skozi scenarij mi je bilo vlogo Aleše užitek igrati. Zagotovo ena mojih najljubših vlog doslej. Dobila pa sem tudi odzive, da je bila nekaterim serija že skoraj preveč napeta, da so bili ob kakšnih prizorih čisto živčni. To štejem kot kompliment, da nam je zares uspelo držati napetost z zelo omejenimi sredstvi. Je pa povprečna gledanost pri seriji Takšno je življenje veliko višja. Lahkotnejša je in tudi vizualno je svetlejša, kar očitno pritegne več gledalk in gledalcev.

Zdi se, da že vso svojo kariero na filmu in televiziji »zastopate« določeno generacijo, najprej v seriji V dvoje in v filmu Ne bom več luzerka mlade na prehodu v odraslost, zdaj v serijah Poklicani in Takšno je življenje generacijo mladih odraslih. Ali so to že sred­nja leta?

Ja, z mojim odraščanjem odraščajo tudi moje vloge. Hm, srednja leta ... To je pa malo odvisno od tega, kdaj kdo umre. (Smeh.) Malo se hecam.

Ko sva ravno pri tem, pripadate generaciji milenijcev, za katero pravijo, da se ne stara ali pa se noče starati. Kaj menite o tem?

Mislim, da je ključno vprašanje, kaj človeku pomeni »starati se«. Ali »odrasti«. Zdi se mi, da so bila včasih merila za to, da za nekoga rečemo, da je odrasel, to, da je imel stalno službo, da se je poročil in ustvaril družino. Naša generacija pa se bolj obrača proti temu, da odraščanje pomeni ukvarjati se s sabo. Naš proces »staranja« je bolj obrnjen na noter, ne ven, v družbo in sistem.

Opažam, da smo mi tista generacija, ki je začela množično hoditi na terapijo, se ukvarjati z vedenjskimi vzorci, ki jih poskuša prebiti. Služba je po­stala nekaj, kar je še vedno nujno, ker je denar žal sredstvo za naš obstoj, a se bolj in bolj podreja temu, da mora biti v skladu z našo osebno rastjo in našim notranjim razvojem. Če ne ustreza, iz katerega koli razloga, jo ovržemo, zamenjamo. Enako je v partnerstvu. Bolj smo kritični, kaj je dobro okolje za ustvarjanje družine. Prejšnja generacija se je morala povzpeti prek drugačnih ovir kot mi, zato te stvari morda niso bile tako pomembne. Mislim, da nobene generacije ne moremo primerjati z drugo, ker so globalne okoliščine, ker je princip sveta pri vsaki generaciji tako drugačen. In da ni ne eno ne drugo težje ali lažje. Drugače je in za vsakogar so lastni izzivi najtežji.

Služba mora torej biti v skladu z osebno rastjo in notranjim razvojem …

Naša generacija je v mnogih pogledih nehala sprejemati to, v kar nas sili kapitalizem. Nismo rojeni za to, da delamo do sredine šestdesetih let v službi, ki nas morda niti ne navdihuje. In začeli smo za­vračati idejo, da to pomeni »prispevanje k družbi«. Naš svet in naša življenjska izkušnja sta nam dana s čisto drugim namenom, naš aktualni sistem pa nas žene daleč, zelo daleč od tega.

In ko veliko razmišljaš o principu in globljih povezavah našega trenutnega sistema, na neki točki prideš do tega, da ga je težko jemati resno, in ga obideš. Zdaj v to še bolj verjamem, saj so prijateljice rodile in sem videla, kako ta družbeni konstrukt absolutno ne podpira mladih staršev in otrok. Dogaja se izolacija in hkrati prevelik pritisk. Morda iz tega izhaja tudi občutek, da se »ne staramo« ali »nočemo odrasti«, ker se nekateri ne gremo iluzije, da smo podrejeni umetno zastavljenim sistemskim usmeritvam, ki posameznikom niso naklonjene.

Sistem se mora spremeniti, prav tako pa moramo paziti na generacijo, ki je prišla za nami, generacijo Z, ki je že od zgod­njih let odraščala v digitalnem svetu. Milenijci imamo nam­reč tu še eno prednost: mi smo še odraščali z dolgčasom, ki ga vidim kot okno za vračanje k sebi, generacija Z pa je tako navezana na telefon – no, ne več samo oni –, da imajo lahko težave z mirovanjem in poslušanjem sebe. Sposobnost ustavljanja in mirovanja pa ti daje trdnost, da se v časih močnih sprememb ne izgubiš – v tujih mnenjih ali tujem vodenju.

Lara Maria Vouk. Foto: Voranc Vogel

Na televiziji in filmu vas vidimo pogosto, med drugim še v filmih Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo in Opazovanje, v gledališčih v Ljubljani pa ne tako pogosto. Verjetno zato, ker ne živite tu, rodili ste se v slovenski družini na avstrijskem Koroškem, in če prav razumem, tam tudi živite?

Med akademijo sem vzljubila delo pred kamero in na filmu na splošno. Gledališče mi je pa ljubo, ko ob branju nekega besedila ali lika zares iz globine začutim željo, skoraj potrebo to igrati v živem trenutku pred živim občinstvom. V ideji institucionalnega gledališča se pa nikoli nisem našla, v veliki meri tudi zaradi urnika in poteka dela ter ker ne bi mogla sama izbirati svojih vlog. Je pa cel kup slovenskih režiserk in režiserjev, s katerimi bi si želela v prihodnosti sodelovati pri filmskih projektih.

Biti zamejec je posebna izkušnja, o tem in tudi o dvojezičnosti ste večkrat govorili. Kaj izkušnja zamejstva da igralcu? Je dobra za vživ­ljanje v različne vloge?

Zaradi dvojezičnega odraščanja in obkroženosti z mnogimi narečji se morda hitreje priučiš še drugih jezikov in postane posluh za detajle v raznih narečjih in jezikovnih specifikacijah bolj natančen. Ko sem prišla na AGRFT in sem se morala spopasti s slovenskim r-jem, je bil posluh moja rešitev, poleg sošolke Maše Grošelj, ki me je ljubeče prisilila, da sem ga vsaj poskušala uporabljati tudi zunaj ur govora, na kavi. Na snemanju celovečernega filma Nadure v režiji Arona Horvatha, ki je v postprodukciji, pa sem spontano dobila za odigrati prizor v madžarščini. Jezika niti malo ne razumem, z izgovorjavo so mi pomagali domačini in tudi v tem primeru je bil posluh edina stvar, na katero sem se lahko zanesla.

PREBERITE ŠE -> Hana Špičko: To je odgovornost in naloga starejših generacij

»Ko sem na Koroškem, veliko časa preživim v naravi in po gozdu, delamo zunaj, na vrtu, moje telo je po­stavljeno v drug kontekst in se vede drugače. Vsak prostor, v katerem živim dlje časa, me sooblikuje, vpliva na moje notranje počutje, ki se odraža v značaju. Kdaj mi tudi ljudje, ki me poznajo najdlje v življenju, rečejo, da se spremenim, ko sem dolgo ali tu ali tam,« ste dejali pred časom v intervjuju. Kako pa sami doživljate te spremembe?

Naše telo in naš um sta opremljena z visoko senzibilnostjo, ki neprestano skenira tudi našo materialno okolico, bodisi na zavestni bodisi podzavestni ravni. Ali te obdajajo travniki in gozd ali gosto zgrajene stavbe, to sta dva zelo različna vpliva. Ne govorim, kaj je boljše ali slabše, zanima me drugačnost vplivov. Če tako pomislim, v gozdu se človek giba nenadzorovano, sploh če ne hodiš po poti. Ob vsakem koraku se neposredno odzivaš na obliko narave, ki se nikoli ne ponavlja. Se skloniš pod vejo, prestopiš korenino, nič ni ravno ... V mestu so večinoma geometrične oblike, smeri, regulacije, pogosto se ob mimohodu avtomatično držimo desne. Drugačen proces je in zagotovo možgani delujejo drugače. Vedno se nasmejim, ko se po daljšem času v mestu peljem po vasi in vključim smernik. Rada razmišljam o tem, kako hitro se nas norme, vzorci in pravila primejo in jih nato popolnoma podzavestno izvajamo, kdaj je to dobro in kdaj ni. In kako jih lahko, ko jih zaznamo, odlagamo. Torej kako imamo popolno moč oblikovati sebe. Ali drug primer, ko pride v mesto Svetlobna gverila, mesto name deluje kot čisto drugače in dejansko se počutim kot v nekem magičnem prostoru. Notranji občutek je drugačen, navdušenje, dih se spremeni. Kaj bi se zgodilo, če bi bilo vedno tako? Kako bi to vplivalo na naše vedenje? No, tako potem pletem svoje misli.

Kaj zdaj snemate, pripravljate?

Trenutno se pripravljam na svojo prvo glavno vlogo v avstrijskem celovečernem filmu. Podrobnosti še ne smem razkriti, se pa procesa, ustvarjanja in snemanja izredno veselim, saj je avstrijska filmska scena zame nekaj novega. Tukaj v Sloveniji pa me čaka avdicija, za katero srčno upam, da bo uspešna, saj je lik rahlo ekscentričen in hudomušen in bi se rade volje poglobila v ta karakter.