Ksenijo Benedetti še vedno najprej vidimo kot dolgoletno in učinkovito vodjo državnega protokola. Izjemno pomembnemu delu državnega delovanja je skorajda dve desetletji kraljevala z brezčasno eleganco, kar pa je prinašalo pravo sporočilo državljankam in državljanom.
»Zgled je najmočnejša govorica,« v pogovoru večkrat poudari. Ko odstirava današnje teme in dileme, se vedno znova vračava prav k temu elementarnemu stavku, k tej premisi, ki je bolj kot kdajkoli prej vitalnega pomena. Sporoča nam, da človeštvo še ni izgubljeno, samo prebuditi se moramo. In ljubezen: »Ljubezen je edina valuta, ki ne izgublja vrednosti.«
Pričniva z bržčas veselo novico, čez dva dni boste uradno postali upokojenka, kako se vam to sliši? In predvsem, čemu ste se odločili za ta korak, ki ni najbolj preprost, kajti človek z upokojitvijo uradno stopi v neko drugo dobo, in še dokupiti ste morali pet let, kar pa je najverjetneje tudi finančni zalogaj?
Upokojitev se navadno izgovori z rahlim vzdihom, finančni svet pa pogosto s tihim obupom. (nasmeh) Denar je manj pomemben kot čas, ki ga ne moreš kupiti. Finančni zalogaj sem rešila s kreditom. Investirala sem v svojo svobodo in sprejela tudi, da bo pokojnina zaradi predčasnega odhoda v pokoj (taka so zakonska določila) in obroka kredita manjša.
Dokupila sem pet let, kot bi dokupila še zadnji vagon na vlak, ki pelje proč od davčnih reform in računanja. Po temeljitem razmisleku sem se odločila, da imam dovolj skrbi za svoj poslovni račun in za spremembe nemirne davčne zakonodaje na področju s.p.-jev, ki jo vlada sprejema malo sem, malo tja. Želela sem nehati »dihati tako na glas«. Seveda bom še naprej pisala in predavala, kot zakonodaja za upokojence dovoljuje, a akademijo za poslovni protokol bom prihodnje leto izvedla zadnjič.
Čemu boste zdaj dajali prednost, za kar vam je prej zmanjkovalo časa? Upam, da tudi sebi?
Želim si nedolgočasnega miru, še več časa, ja, zase in za svoje bližnje. Ne vem, koliko življenjske niti imam še pred sabo, in ta preostanek želim ...
