Kostumografinja Katarina Šavs: Želim si, da bi si Slovenci pri oblačenju več upali in opustili pravila

Ko gledamo film ali predstavo, se običajno osredotočimo na igralce in zaplete, razplete, dramo ... Redkeje pa pomislimo, da tudi kostumi pripovedujejo svojo zgodbo. A kot pravi moja sogovornica, bi lahko, če bi opazovali tudi oblačila, zgodbo doživeli še bolj poglobljeno. Kostumografinja Katarina Šavs z oblekami razkriva značaj, družbeni položaj in notranji svet likov. Priznava, da si želi, da bi ljudje kostume začeli opazovati bolj zavestno. V pogovoru razkrije, kako nastajajo kostumi za film in gledališče, zakaj je njeno delo veliko bolj naporno, kot se zdi na prvi pogled, ter zakaj nam oblačila pogosto povedo več, kot smo pripravljeni priznati.

Vsako predstavo, film ali serijo gledamo in kostume ter sceno zagotovo opazimo, zaznamo, a redko se o scenografiji in kostumografiji pogovarjamo. Ali to pomeni, da sta kostumograf in scenograf dobro opravila svoje delo ali ne?

Bolj kot to, ali je delo opravljeno dobro ali slabo, bi poudarila, da se o kostumografiji in scenografiji ne pogovarjamo dovolj. Čeprav se vsi srečujemo z oblekami, se sploh ne vprašamo, zakaj ima igralec določen kostum. Zdaj prijatelje pogosto spodbujam k temu, da opazujejo kostumografijo v filmih in gledaliških predstavah, ker vsak lik tudi s svojimi oblekami poda določene informacije, na primer o svojem socialnem statusu ali življenjskem slogu. Naučiti se moramo gledati kostum. Lahko gre za povsem enostavno majico, ampak kostumograf je gotovo dobro razmislil, zakaj se je odločil prav za to oblačilo.

V svoji magistrski nalogi sem pisala o gledališki kritiki, ker sem opazila, da se v kritikah kostumov pogosto sploh ne omenja. Za gledališče mi ni jasno, zakaj ne, ker je tam kostum zares izpostavljen, še veliko bolj kot v filmih. Morda si kritiki ne upajo ali pa ne znajo komentirati kostuma, sama pa debate okoli tega zelo spodbujam. Ne gre za to, ali znaš ali ne, samo v glavi moraš vklopiti tudi ta del opazovanja. In like na ta način bistveno bolje spoznamo, zgodbo bolj doživimo.

Če gledalec spremlja kostume, že prepozna vaš slog. Kaj si želite, da gledalec začuti, ko vidi kostumografijo, pod katero se podpisujete?

Zelo bom vesela že, če jo opazi. Še bolj bom vesela, če mu vsaj nekaj časa ostane v spominu. Sicer je moj glavni cilj, da kostumi dosežejo svoj namen. Če je na primer film komičen, si prizadevam, da bi liki tudi s svojimi oblačili izražali komičnost. Poleg tega se vedno trudim, da bi bili moji kostumi čim bolj živahni. Če se le da, se izogibam temnim, monotonim barvam. Like si želim obleči v čim več različnih barv in vzorcev in s tem prispevati h karseda vizualno zanimivi podobi filma ali predstave.

Katarina Šavs Foto: Jože Suhadolnik

Barve imate radi tudi v osebnem slogu oblačenja. Kar je za slovenski prostor precej izstopajoče. Sploh ženske po 40. letu so raje v sivi, bež, beli, morda še kakšen pastel in potem se z barvami konča. Opažate, da si vsaj mlajši z barvami več dovolite?

Žal ne. Mlajši od mene, najstniki in tisti okoli 20 let, so se začeli oblačiti po istem kopitu – trenirke, kavbojke, bele majice in to je to. Ko sem bila v gimnaziji, so se ustvarjale neke klike, imeli smo različne stile, zdaj pa so vsi zelo poenoteni in le redki si dovolijo izstopati.

Sama ves čas spodbujam ljudi, da si več upajo, naj se ne skrivajo. Če ima človek kakšen kilogram več, se mu ni treba skrivati v črni barvi. Meni je povsem logično, da so obleke način izražanja, marsikomu pa to sploh nič ne pomeni. Oziroma vsaj tako mislijo. Kajti ko prijateljici, ki je bila pred tem prepričana, da barve niso zanjo, podarim svoj kos oblačila, vidim, kako ga rada nosi. Torej si verjetno prej ni upala. Zelo bi me veselilo, če bi si ljudje več upali, če bi opustili vsa ta barvna pravila in teorije in se res oblekli tako, kot jim pristaja tisti dan.

Kako pa je videti delo kostumografa? Laiku, ki ima rad obleke, se zdi kar sanjska služba.

Prvi stik s projektom je vedno klic režiserja, ki te povabi k sodelovanju. Kasneje, če delam za gledališče, pogosto rišemo skice, saj so tam zaposlene šivilje in se večinoma šiva. Pri filmu se pripravi moodboard (vizualni kolaž, op.a.a), da določiš stil človeka in nato te kose nakupiš. Sama tudi za film skušam vsaj kakšen kos zašiti, saj se mi zdi fino, da ima glavni lik vsaj kakšen unikaten kos. Moje delo je tudi fizično naporno, nikakor ni tako, da lahkotno nakupujem po trgovinah. V tem delu procesa dnevno naredim tudi 20.000 korakov. Razmišljati moram o čisto vsakem detajlu, od čevljev, nogavic, nedrčkov, tudi na grelce, če snemamo ponoči.

Nato imamo kostumska pomerjanja, kjer svoje mnenje da tudi igralec, nekaj že lahko upoštevam, da bi povsem spreminjala zastavljeno kostumografijo pa ne, saj se mi lahko vse skupaj začne podirati kot domine. Potem se pri delu na filmu naredi razdelava, kjer vsak kostum umestiš v določen filmski dan, filma se namreč ne snema kronološko, zato moramo biti pri preskakovanju prizorov res izjemno natančni, da se ne zgodi, da je na poti v stavbo lik v eni majici, potem v notranjosti stavbe pa v drugi.

Ravno tega me je bilo na začetku mojega dela najbolj strah. Razmišljati moramo o čisto vseh detajlih; če je lik poročen, mora nositi prstan. Če je igralec poročen, pa njegov lik ni, mora na snemanju sneti prstan. Morda se zdijo malenkosti, a v snemalnem kaosu, lahko hitro kaj zafrknemo. Po snemanju je še ogromno dela s pospravljanjem, vračanjem v funduse, nošenjem v čistilnice ...

Pri predstavah pa je drugače, tam sem prisotna na vajah, kjer spremljam proces. Ko šivilje končajo kostume, jih z režiserjem pogledava na odru, dodava kakšne detajle. Ko zaključim s svojim kreativnim delom, za kostume skrbijo zaposlene garderoberke, ki za vsako ponovitev operejo, zlikajo in pripravijo kostume.

Katarina Šavs Foto: Jože Suhadolnik

Koliko je sodelovanja oziroma prilagajanja z režiserjem in scenografom?

Res imam srečo, ker delam z ljudmi, s katerimi smo zdaj postali že prijatelji, in mi resnično zaupajo. Nejc Gazvoda mi že prepusti skoraj vse kreativne odločitve glede kostumov. Srečo imam, da se lahko z vsemi, s katerimi delam, kreativno izražam. Logično z nekaterimi režiserji nismo vzpostavili takšnega odnosa in po nekaj sodelovanjih vidiš, da je enostavneje, če ne delamo več skupaj. S scenografi bi si želela več sodelovanja, seveda se o nekih osnovah pogovorimo, a da bi vsak kostum preštudirala s scenografijo, da bi se vedno kostum in scenografija skladala in ustvarila vizualne kontraste – za to pri nas enostavno ni ne  časa ne denarja.

Če je delo stilista, da z izborom oblačil poudari lepoto osebe, ki jo stilira, pa gre pri kostumografiji za nekaj drugega, kdo je v ospredju tu, lik ali igralec?

Pri stiliranju je cilj, da je oseba čim lepša, da upoštevaš njene želje. Zato ne stiliram prav rada. Pri kostumu je v ospredju lik, čeprav se še vedno, kar ni nujno najbolj prav, preveč posluša igralce. Seveda, oni dajo svoj obraz na platno ali oder, a kostumografski sektor res poskrbi, da bi se igralec nadvse dobro počutil. Če se igralec z določenim kostumom ne strinja, ga vprašam, zakaj ne, vzpostavim debato, včasih me prepriča, včasih jaz prepričam njega, zelo velikokrat pa na moje vprašanje nima odgovora. Sicer pa nihče od slovenskih igralcev ni tako konflikten, da bi kdaj nastal okoli kostuma resen problem. Igralec se mora zavedati, da je v ospredju njegov lik in ne on sam.

Druga razlika med stiliranjem in kostumografijo je, da mora biti pri prvem vse videti popolno, pri kostumografiji pa ni nujno tako. Včasih kakšen lik nosi premajhno majico ali hlače, ker je to bistveno bolj realistično, kot pa popolnost.

Katarina Šavs Foto: Jože Suhadolnik

Na katera svoja dela ste najbolj ponosni? Kje ste se lahko najbolj izrazili?

Za delo pri filmih Vzornik od Nejca Gazvode in Igrišča ne damo, Klemna Dvornika. Za oba filma sem dobila Vesno. To mi je bilo zelo lepo, saj je bil moj trud opažen. Za ti dve nagradi sem bila res prijetno presenečena.

Sicer pa sem se kreativno lahko najbolj izrazila pri seriji Kaj + Ester za vedno. To je bila res moja estetika, mladi ljudje, pisani. Če hočeš videti mene, moje delo, potem je to ta serija. Režiser Tosja Flaker Berce je še eden od prijateljev, s katerim rada delam.

Konec leta prihaja film Dekle noči Luke Marčetiča, tu sem tudi zelo uživala pri delu, saj smo ustvarili svet, ki ni v sedanjosti, temveč nekje ujet, zato mi je bilo kostumsko še toliko bolj zanimivo.

Kostumografske sanje so se mi uresničile letošnjega marca, ko sem na Hrvaškem delala na kratkem filmu o hrvaških zvončarjih, za katerega sem vse kostume dala šivati. Tak projekt se kostumografu na filmu zgodi morda enkrat na deset let ali pa celo enkrat samkrat v karieri.

Kateri projekt pa je bil za vas največji ustvarjalni izziv?

Zagotovo prva sezona serije Takšno je življenje, saj sem prvič ustvarila toliko likov, toliko različnih preoblek. Imeli smo 76 snemalnih dni in če dodamo še priprave ter pospravljanje je šlo za polletni projekt. Vsak dan smo posneli okoli 15 prizorov in to je res ogromno kostumov.

Takšno je življenje Foto: RTV Slovenija

Takšno je življenje. Foto: RTV Slovenija

Velik izziv je bila serija Primeri inšpektorja Vrenka, takrat sem bila stara 27 let in to je bil moj prvi večji projekt. Ves čas sem se bala, da bom kaj zafrknila, potem še ta kri, za katero sem morala poskrbeti, da bo na pravih mestih. Kasneje je bil Vrenko z vsako sezono lažji, saj sem pridobivala izkušnje. Drugo sezono Takšno je življenje pa že snemamo in spet je ogromno novih likov, kar je sicer super, saj lahko na novo ustvarjam, neka osnova pa je že postavljena.

Zagotovo imate kot kostumografinja tudi določen odnos do mode. Od kod izvira ljubezen do izražanja z oblekami? Ste že od začetka želeli postati kostumografinja ali vas je vleklo v kakšno drugo smer, kjer bi imeli tudi stik z oblekami?

Z modo sem obdana že od rojstva, mama je želela študirati oblikovanje, a se kasneje premislila, je pa ves čas doma šivala, še zdaj ogromno plete in kvačka. Delala mi je kostume, komplete, krila … Kar sem si zaželela, mi je naredila. Kmalu sem začela šivati tudi sama, šla na šiviljski tečaj, ves čas ustvarjala. ’Jaz bom modna oblikovalka, to je to, naslednja Coco Chanel,’ sem si govorila. Sanjala o Parizu.

Po gimnaziji sem se vpisala na Fakulteto za dizajn, bila sprva zelo vesela, a kmalu sem ugotovila, da mi nekaj manjka. Pri vsem, kar smo ustvarjali, sem iskala pomen, neko zgodbo. In za vse, kar sem sama naredila, sem res imela zgodbo, kar pa je bistvo kostumografije. Po srečnem naključju me je prijatelj Voranc Boh povabil k produkciji na AGRFT, potrebovali so kostumografa in tako se je vse začelo. Zdaj si velikokrat rečem: ’Čakaj malo, a jaz sem plačana za to, da oblačim ljudi? To je noro, to je res dobro’.

Če bi lahko ustvarili kostume za katerikoli film, predstavo ali pa osebnost, kaj bi izbrali?

Rada bi delala 80. leta, ampak res tista prava 80. z disko sceno. Fino bi bilo delati tudi 70. leta in kaj fantazijskega, nekaj povsem izmišljenega, da bi lahko ustvarila neki sanjski svet povsem iz ničle. Skratka čim več nerealizma.

Katarina Šavs Foto: Jože Suhadolnik

Katere kostumografe radi spremljate?

Vedno bom hvaležna Jeleni Proković, ki sem ji dve ali tri leta asistirala in me je ogromno naučila, z mano je vedno delila nasvete, mi dala kontakte, spodbujala mojo rast. Tudi ona ima svojo prepoznavno estetiko, ki je čisto njena. Drugače pa smo z veliko slovenskimi kostumografi v stikih in spremljamo, kaj kdo od nas dela.

Od tujih mi je zelo všeč kostumografija pri seriji Sex Education, delala jo je Rosa Dias. Res mi je všeč ta estetika. Ko so ljudje videli serijo, so mi rekli: ’Katarina, to je nekaj zate.’ Postavila je svet, v katerem sprejmeš, da so vintage oblečeni in imajo mobitele. Ker je res vseeno, naša naloga je, da ustvarimo svoj svet, gledalci bodo vse kupili, če bo zgodba dovolj dobra. Všeč sta mi tudi Milena Canonero in Karen Patch. Obe sta sodelovali z Wesom Andersonom in ustvarili ikonične videze. Morda bo kdo rekel, da je Anderson že passe, vendar je on ustvaril nekaj vizualnih podob, ki so večne. In če boš zdaj nekomu dal trak in očala, bo rekel, da kopiraš Wesa. Všeč mi je tudi kostumografija Holly Waddington za film Nesrečna bitja Yorgosa Lanthimosa.