Ko sem videla njen obraz, me je pretreslo … Toliko so bile stare, ko so jih pošiljali v vojno
Predstava Vojna nima ženskega obraza je bila zadnja premiera v letošnji sezoni ljubljanske Drame. Makedonska režiserka Biljana Radinoska, ki jo je režirala, o njej pravi, da ji je dala svobodo, da se artikulira kot ženska in režiserka. In poudari: »To je bilo mogoče zaradi celotne ekipe in brezpogojne podpore ravnateljice SNG Drame Ivane Djilas.«
Biljana, to je vaša prva režija pri nas. Kako ste pred tem, od daleč, doživljali Slovenijo?
Moj stari oče je v Sloveniji preživel osem let, delal je fasade na zgradbah. Govoril je, da mu je bilo tukaj lepo. Bil je tudi v Nemčiji. Dejansko sem šele pred kratkim dojela, da sem v družini že četrta generacija migrantov, t. i. gostujočih delavcev. Prej tega nisem doživljala tako. Sem namreč prva ženska v družini, ki je … kako naj rečem … hodila v šole, najprej v Skopju, potem na Nizozemskem. Ob tem sem pogosto razmišljala o medgeneracijski travmi. Ko sem prvič odšla iz Makedonije v Turčijo, so me vsi spraševali, kaj sem jedla, koga sem spoznala, kaj sem videla ... Le stari oče me je vprašal, kako se počutim psihično … Ker je to občutil na svoji koži. Tako sem se v zadnjem času večkrat spominjala njega in babice, ki je veliko izdelovala gobeline in vezenine ter jih prodajala. Včasih se mi zdi, da tako kot je ona izdelovala ročna dela, jaz ustvarjam gledališče. Veliko je tudi pekla in vedno sem jo rada opazovala, kako je previdno in do konca raztegovala testo. Kadar razmišljam o svojih predstavah, se vedno trudim čustva in zgodbe, s katerimi se ukvarjam, nežno »raztegniti do konca« in položiti v prostor.
Ste že od prej poznali igralke, s katerimi ste ustvarjali predstavo Vojna nima ženskega obraza?
Po spominu, kadar je katera od slovenskih predstav gostovala v Makedoniji. Osebno pa jih nisem poznala. Slovensko gledališče je v Makedoniji sicer zelo cenjeno.
Kako ste razdelili vloge med igralke? Vloge so si med seboj enakovredne, tudi s podobno usodo mladih vojakinj.
Špela Frlic, dramaturginja predstave, je zelo prizadevno delala dramatizacijo. Na vajah je odpirala prostor za pogovor skozi izbore zgodb. Govor je bil o tem, kako zgraditi zgodbo, da ne bi ostala zgodba samo teh šestih žensk, temveč nekega kolektivnega spomina. Tako so se liki izoblikovali šele z igralkami, ki pa so izjemne. Zelo čustveno pismene so. Obstaja razlika med egom in samozavestjo, to mi je odkrila Iva Babić, sama prej nisem tako razmišljala. Normalno je, da imaš ego, ko delaš nekaj tako težkega, da se zaščitiš. Ampak ni bil ego, temveč samozavest: puščaš si dovolj časa, da pripoveduješ, da lahko potem razumeš in nosiš tako kompleksen material.
Zakaj ste izbrali pesem Across the Universe skupine Laibach in Anje Rupel iz leta 1988? Lepo in obenem tesnobno je, ko jo v predstavi v živo prepeva zbor rosno mladih deklet.
Ko sem šla na vajo, sem pred neko kavarno zagledala dekle, ki je imelo kakih sedemnajst let. Ko sem videla njen obraz, me je pretreslo … Prav toliko so bile stare, ko so jih pošiljali v vojno. Nekaj se ti zgodi, razumeš, da si po svoje odgovoren za generacije, ki šele prihajajo, in da potrebujemo njihovo navzočnost. Vedela sem, kaj potrebujem v čustvenem smislu. In ko mi je kolega režiser Aleksandar Ivanovski predlagal to pesem – sama je nisem poznala –, mi je zazvenela, kot da bi bila iz istega jezika, struktura predstave deluje kot glasba.
Predvojni, vojni in povojni čas se odvijejo za isto mizo. Lahko bi rekli, da naenkrat. Zakaj taka rešitev?
Čas v travmi ne obstaja. Morda se ti je kaj slabega zgodilo pred dvajsetimi leti, a če te nekaj ta trenutek spomni na to, vse znova doživljaš. V bolečini ni časovne določenosti.
Kot tudi ne v kolektivnem spominu, ki ste ga prej omenili.
Ko rečejo »živimo od mrtvih«, je to v kontekstu vojne, toda pravzaprav res živimo od mrtvih. Veliko sem razmišljala o tem. Ko se zgodijo močni energetski sunki, ki jih ena sama generacija ne more predelati, to ostane v zraku. V makedonskem ljudskem izročilu rečemo, da si zašel v prepir med dvema vetroma in te zdaj boli glava. Ali ko stopiš v kako energijsko polje in nenadoma postaneš nervozen, čeprav se ni nič takega zgodilo. Smo vibracijska bitja, verjamem, da to obstaja.
Pred pogovorom ste nama rekli, da nikoli niste umetnica. Zakaj?
Kadar padam v krize, se sprašujem, ali sem sploh režiserka. To se mi je že večkrat zgodilo v vseh teh letih. Takrat opustim to delo in grem delat kaj drugega. Nato se vrnem, ampak v osnovi tega poklica je, da ne zmorem brez drugih. Da moj delovni proces lahko steče, potrebujem druge ljudi. Potrebujem pogovor, ker o nekaterih stvareh razmišljam skozenj. Pomembno je, da takrat, ko govoriš – govoriš zares.
Nekje na svetu se mora ohraniti naš krik, naša tožba. Jaz si želim, da ta krik seže čim dlje – v spomin in opomin
V predstavi Vojna nima ženskega obraza – gre za uprizoritev knjižnega dela beloruske nobelovke Svetlane Aleksijevič o zamolčanih zgodbah sovjetskih vojakinj med drugo svetovno vojno – igrajo Iva Babić, Barbara Cerar, Silva Čušin, Eva Jesenovec, Vanja Plut in Maja Sever, ki so nam prijazno in študiozno odgovorile na mavrico vprašanj.
IVA BABIĆ
O sebi pravite, da ste beograjska Ljubljančanka.
Srečo imam, da delam v gledališču. Tu se lahko srečajo vse lokacije, ki so me zaznamovale, ki mi kaj pomenijo. Tako Beograd kot Ljubljana mi pomenita dom, toda pravi dom so ljudje, ki jih imam rada, prostor, kjer sem varna, in to je lahko kjerkoli.
Režiserka Biljana Radinoska pravi, da ste ji razkrili razliko med egom in samozavestjo.
Včasih imam srečo, da delam z ljudmi, ki ustvarijo varen in ustvarjalen prostor. Delo z Biljano je bilo čista poezija. Delale smo skupaj, druga za drugo, brez ega. Samozavest potrebuje drugega za navdih, ego pa za primerjanje. Ego potrebuje dominacijo, samozavest pa je radovedna. Taki študiji so izjemno dragoceni. Pridite na predstavo.
BARBARA CERAR
Barbara, v tej predstavi tudi zapojete. Ste veseli, kadar »morate« na odru zapeti?
Petje me spremlja že vse od začetka moje igralske poti. Kmalu po končanem študiju sem se srečala z operno arijo v predstavi Masterclass Terrencea McNallyja v SSG Trst, pozneje sem pela mnoge žanre in zvrsti, če omenim samo Deklico s strunami, dramsko opero Marjana Nečaka, in Opero za tri groše Bertolda Brechta v režiji Mateje Koležnik, ki smo jo skupaj z ansamblom SNG Opera in balet Ljubljana premierno izvedli marca lani. Petje mi je vedno veselje in izziv, pri Operi za tri groše pa je bil še dodaten adrenalin, saj nas je spremljal čudoviti orkester SNG Opera in balet Ljubljana.
Kaj boste počeli to poletje? Boste kaj pisali?
Poletje bo namenjeno počitku, plavanju in branju. Pisanja nikdar ne načrtujem in nikoli ne vem, kdaj si bom spet zaželela povedati kako zgodbo. Mogoče kmalu, mogoče pa sploh ne več.
SILVA ČUŠIN
Hočeš nočeš ste že lep čas igralska diva. Opazila sva tisti posebni odtenek aplavza, ki ste ga prejeli v tej predstavi, pa tudi spoštljivost do vas. Zdi se, da imate do tega – distanco. Ne zaslepi vas. To je očarljivo.
Hvala za tako lepe besede. Slišati jih je lepo, nikoli pa ne premišljujem o tem, saj mislim, da bi s tem sami sebi naredila več škode kot koristi.
Ko ste ustvarjali, oblikovali lik, žensko v predstavi Vojna nima ženskega obraza – kaj vas je o njej najbolj zanimalo, četudi ste to želeli vedeti samo zase?
Prebrala sem roman in nekaj časa sploh nisem mogla ničesar. Pripovedi in podobe so me spremljale in preganjale noč in dan. Potem pa sem se samo držala Klarinih besed. To mora, mora ostati. Treba je to predati naprej. Nekje na svetu se mora ohraniti naš krik, naša tožba. Jaz si želim, da ta krik seže čim dlje – v spomin in opomin.
EVA JESENOVEC
Postavljava vam vprašanje v športnem slogu: kako ste zadovoljni s svojo letošnjo sezono?
Zagotovo je bila vrhunec moje letošnje sezone predstava Vojna nima ženskega obraza. Po dolgem času je bil to projekt, ki me je popolnoma prevzel, material se mi zdi zelo relevanten, vsebina me je vedno znova pretresala, delo je potekalo gladko in navdihujoče, ekipa je bila prečudovita. Z Biljano smo sodelovale prvič in bila sem navdušena nad njeno gledališko intuicijo, čustveno inteligenco, spoštovanjem do materiala in občutkom za delo z ljudmi. Poleg tega sem se spet znašla med svojimi vrhunskimi kolegicami, s katerimi je delo vsakič znova užitek.
Zdelo se nama je, da je vaš lik, vaša ženska, šel v vojno razigrano in razposajeno. Se vam zdi, da so današnja dekleta manj naivna?
Otroška naivnost je nekaj najlepšega in najčistejšega, čemur smo lahko priča. Nobenega problema ne vidim v tem, da so bila ta dekleta pri šestnajstih letih igriva, razposajena ter polna zanosa in želje po pripadnosti. Večji problem vidim v tem, da so se v tem obdobju znašla sredi brutalnosti vojne, in ravno to je strašen del njihove usode. Zato me tudi v današnjem času bolj kot naivnost mladih skrbi nezrelost tistega dela družbe, ki bi jih moral zaščititi in jim zagotoviti varnost, a raje sprejema odločitve, kot je ta, da se vojne sploh dogajajo. Z živostjo svojega lika sem med drugim hotela pokazati življenjsko silo, ki so jo te ženske zmogle ohranjati tudi po vseh strahotah vojne, za kar si zaslužijo globoko spoštovanje.
VANJA PLUT
Zgodbo »vaše ženske« spoznamo, še preden sploh spregovorite. To je zelo močan detajl te predstave.
Hvala za kompliment. Nekoč me je nekdo vprašal, zakaj ima moja diplomska naloga naslov Med purpurno in škrlatno. Odgovorila sem mu: »Ker je vse stvar detajla.« Dober igralec gre vedno v detajl. Tokrat je bila to osamljenost. Študij osamljenosti.
Kako ste doživeli sodelovanje z režiserko predstave?
Moje sodelovanje z Biljano je bilo takšno, kot da bi sodelovala z Miletom Korunom ali Dušanom Jovanovićem, kar sem zelo pogrešala. Z zelo veliko inteligence in še več predvsem srca. Ko daš to dvoje skupaj – kar je sicer najtežje –, se lahko prepustiš tistemu lepemu občutku, ki se mu reče gledališče.
MAJA SEVER
Zdi se nama, da je lik ženske, ki jo igrate, psihično najbolj trden. Ste ga tudi sami tako dojeli?
Likov v začetku študija ni bilo. Nastajali so z izborom odlomkov in načinom, kako jih je režiserka delila med nas. Potem smo jih poskušale razbrati, razumeti, interpretirati. Ženske so preživele grozote vojne, sodelovale so v njih, ubijale. S posledicami so se spopadale brez pomoči družbe. Med študijem sem se spraševala, kako preživiš in živiš po taki izkušnji. Očitno moraš biti trden.
Režiserka je bila navdušena nad vami, igralkami. Povedala nama je, da »je ljubezen, ki ste jo prinašale s seboj na vaje, praksa«. Kakšna je vaša ljubezen med igralko in gledališčem, tudi na neodvisni sceni?
Odnos igralka–gledališče gradim skozi zaupanje, disciplino, poslušanje in pripravljenost, da se kdaj odpovem lastnemu egu. Vaje so zame prostor umetniške in človeške prakse. Učim se navzočnosti, potrpežljivosti in popolne odprtosti do soigralk in materiala. Ljubezen se pokaže v majhnih dejanjih: da pridem pripravljena, da sem radovedna, da podpiram soigralko, da hočem tvegati in tudi doživeti neuspeh. To je najbolj resnična oblika ljubezni do gledališča, ki jo poznam.
Preberite še:
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.
