Klinična psihologinja Maja B. Kranjc: Starši si morajo dovoliti to grozno nepopolnost

Maja B. Kranjc je dramaturginja, klinična psihologinja, pesnica in pisateljica. Najprej je na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo diplomirala iz dramaturgije, kasneje pa še na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz psihologije. Sedaj dela na oddelku za otroško psihiatrijo Pediatrične klinike, opravila je specializacijo iz klinične psihologije ter z akreditacijo zaključila usposabljanje iz vedenjsko-kognitivne terapije. Poleg dela piše poezijo in prozo, zdaj že lahko beremo njen roman Klopotec, ki je izšel pri Beletrini, v začetku poletja pa bo pri Mladinski knjigi izšel njen roman Kjer teče košuta, za katerega je že prejela nagrado Modra ptica. 

Pogovarjali sva se o Klopotcu, naključni sopotnici, ki je prednjo razgrnila svoje življenje, zahtevnem času, ki nas sili k popolnosti, in kako ta pritisk vpliva na vzgojo otrok ter o njeni ljubezni do branja.

Vaš roman Klopotec ni preprosto, kaj šele lahko branje, a se kljub temu zelo hitro bere. Med branjem vaših povedi lahko zaznamo, da vam je blizu tudi poezija.

Zdi se mi, da ta tempo, o katerem govorite, bralec razume podobno, kot sem ga jaz doživljala med pisanjem. Čas, ki sem ga imela na voljo za pisanje, je bil večinoma precej kratek. Šlo je za časovne luknje med vsemi drugimi obveznostmi in sem jih morala kar najbolje izkoristiti. Pri pisanju me je vodilo dejstvo, da si v življenju ne zapomnimo čisto vsakega trenutka, temveč se nam v spomin zasidrajo neke bistvene, prelomne slike. Tako so se mi med pisanjem sprva kotalile te slike, zaradi česar se je izkazalo, da si tudi bralec/ka lahko zelo natančno predstavlja prizore. Ti niso dolgi, razvlečeni, imajo svojo notranjo napetost, dramaturgijo. Tako kot je bila moja pozornost razpršena in sem jo morala osredotočiti nazaj v prizore, lahko tudi bralec/ka doživlja knjigo. Vmes knjigo morda odloži, a je nov prizor dovolj močan, da ga/jo potegne nazaj. Glede poezije imate najbrž prav – čeprav nisem pisala z očitnim namenom poetičnosti, liričnosti, se je ta mimogrede prikradla v pisanje.

Maja B. Kranjc. Foto: Blaž Samec

Navdih za roman Klopotec je bil vaš pogovor z naključno sopotnico na avtobusu, ki je z vami delila misel: »Zakaj mene moja mama nikoli ni mogla imeti rada?«. Kako močno vas je zadel ta stavek?

Fasciniralo me je, kako je povsem spontano začela veliko govoriti o sebi. Navadno ne povem, da sem psihologinja, saj so potem pričakovanja in pa tudi strahovi ljudi preveliki, preveč zaznamujejo nova poznanstva, kar se mi zdi škoda. Tudi s to gospo tega podatka nisem delila. Ko je govorila o sebi, sem se zataknila ob vprašanje, ki ga je postavila med pripovedjo: zakaj me moja mama nikoli ni mogla imeti rada. Zdelo se mi je zanimivo raziskati, kako je prišla do te ugotovitve. Ali je ta ugotovitev realna? Ali temelji na nekih doživetih izkušnjah ali je bilo vmes kaj drugega? Kakšna je bila ta mama? Ali je res ni imela rada ali ni zmogla pokazati ljubezni? Je morda ljubezen kazala na načine, ki jih otrok ni doživel kot ljubezen? Kako sploh razumemo ljubezen, kaj vse ljubezen je? Kaj točno se je dogajalo?

Prikazati punčko, ki hrepeni po mamini ljubezni in hudobno mamo, ki ji tega noče dati, je preveč površinska pozicija. Zato sem raje raziskovala, kaj je tisto, kar onemogoči, da bi bilo to povezovanje dovolj uspešno ali pa zadovoljivo za obe strani. Kje se razpoke, ki so vedno med nami, razširijo v nepremostljive prepade, ki potem izrazito zaznamujejo, kako doživljamo samega sebe? Raziskovala sem tudi, kako izkušnje razpok iz prejšnjih odnosov zaznamujejo druge odnose oziroma kako se lahko v odnosih tudi celijo.

Pisanje sem zastavila kot raziskovanje notranjih pokrajin. Nisem pisala kronološko, zato mi je na koncu urejanje vzelo veliko ur dela. Prvi zapisani prizor je bil prizor Nine, ki opazuje drobce prahu, kako se svetlikajo v snopu svetlobe in se ji dozdeva, da se pogovarjajo med sabo. Skozi Nino in njeno mamo, njune spomine, misli, čustva in vedenje se je postopno oblikoval njun značaj in tudi možnosti, kje druga drugo zgrešita ali pa srečata.

Zdi se mi, da ne gre za roman z neko jasno poanto, nekim izrazitim zaključkom, če že je sporočilo, je, da bolj, ko človek goji določeno odprtost do sebe in sveta, bolj, ko raziskuje in spoznava (sebe, druge in širšo družbo), več možnosti ima odprtih.

Zgodba naključne sopotnice vas je navdihnila, se pa tudi poklicno srečujete s podobnimi, težkimi zgodbami.

Odnosi med starši in otroki so še posebej občutljivi in nas zelo zaznamujejo. Seveda gre lahko v teh odnosih tudi marsikaj narobe z obeh strani. Rodimo se z dvema nasprotujočima si potrebama, ki ju je pomembno upoštevati in med njima krmariti. Eno je potreba po tem, da smo sprejeti, z drugimi povezani. Druga potreba je tista po raziskovanju svoje avtentičnosti, po samoaktualizaciji, ta vključuje tudi zmožnost zdržati razlike, ločenost od drugih ter jasno poznavanje meja med sabo in drugim.

V odnosu med staršem in otrokom (in v vseh odnosih na splošno) se tako zgodi preplet vsega omenjenega. Razrešiti je treba konfliktnost, ki jo nosimo že v sebi, pa tudi naprej v odnose – raziskujemo vprašanje: do kje sem jaz in kje si že ti, sem jaz lahko jaz in ali ti dovolim biti, kar si? Mama ima lahko fantazije o otroku in te fantazije se seveda najpogosteje ne uresničijo, ker je otrok sam svoj in je morda zelo drugačen od njenih predstav, kakšen naj bi bil. Prav tako ima tudi otrok neke fantazije o mami oziroma neko hrepenenje po simbiozi, ki se slej ko prej pretrga in se mora razrešiti na poti v samostojnost. Lahko je seveda tudi obratno – otrok si želi v samostojnost, raziskovanjae, eden od staršev pa ga priklepa v simbiozo. Fantazije lahko tudi otroka zelo obremenjujejo, saj lahko nehote odstopanja povezuje s tem, da ni ljubljen.

PREBERITE ŠE -> Dr. Sebastjan Kristovič: Zato so otroci danes iztrošeni in izmozgani že pred 14. letom

Pri delu z družinami se odpirajo različne zgodbe ljudi in občasno psihologi tudi svetujemo ali predlagamo konkretne ukrepe, vendar je z napotki tako, da zelo redko eden ustreza vsem. Zelo pomembno je, da se pogovorimo o pričakovanjih, fantazijah, preteklih dogodkih, ki odpirajo določena razumevanja. Iskanje dokazov je zelo priročna tehnika. Na primer: kateri so dokazi, da je njemu/njej mar ali pa da mu/ji ni mar?

Ob takem raziskovanju brez obsojanja in iskanja krivcev je več možnosti za empatijo, bolj se počutimo razumljene, sprejete. Ni nujno, da ima nekdo prav, ker ne gre za to, kdo ima prav – vsak ima namreč svojo različico zgodbe. Če bi šli v neko družino, ki ima štiri otroke, bi vsak otrok čisto drugače doživljal starše in starši bi tudi čisto drugače vsakega od otrok, pa tudi vsak od staršev določenega otroka nekoliko drugače. Stvari so kar kompleksne.

Maja B. Kranjc. Foto: Blaž Samec

Če bralec vašega romana ve, s čim se poklicno ukvarjate, morda sklepa, da so zgodbe iz ambulante navdih za pisanje. A sami pravite, da niste dobra pisateljica zaradi tega, ker ste psihologinja, ampak da zaradi knjig bolje opravljate svoj poklic? Kaj vam dajo knjige?

Živo se še spomnim občutka, ki sem ga imela, ko so mi knjige sprva brali odrasli, torej sem bila še zelo majhna. Ko sem enkrat sama odprla knjige, sem najprej le strmela v te znake (torej črke) in jih občudovala. Očaralo me je dejstvo, da so v teh šifrah svetovi, v katere vstopiš med branjem. Komaj sem dočakala, da sem se naučila brati. Postala sem redna bralka in obiskovalka knjižnice. Tudi doma smo imeli knjige. Najprej sem predelala vse pravljice, do katerih sem se lahko dokopala. Korejske, japonske, kitajske, Andersenove, Grimmove, slovenske, hrvaške, srbske, nemške, italijanske, … Tudi grško mitologijo in svetopisemske zgodbe. Pač vse, kar je dišalo po nekih starih zgodbah. Nadaljevala sem z mladinsko literaturo in kasneje z literaturo za odrasle.

Zdi se mi nujno, da beremo. Da beremo veliko predvsem v slovenskem jeziku. Mladi vedno več berejo v angleščini, kar je škoda. Ne glede na jezik, v katerem beremo, pa so glavne prednosti branja po mojem mnenju v tem, da nas branje uri v kritičnem razmišljanju, v samorefleksiji in razpira proces mentalizacije. To pomeni, da imamo sposobnost vživljanja v druge, gledamo na eno stvar z različnih zornih kotov, gledamo nase z različnih zornih kotov. S tem se odpira tudi prostor razvoju empatije. Branje je koristno na izkustveni ravni, emocionalni ravni in na kognitivni ravni. Ne morem dovolj nazorno opisati, kako zelo dragoceno je. Bogati se splošna razgledanost, širi besedni zaklad, razvija logično mišljenje. Brati je pač treba redno in čim več.

V vprašanju omenjate zgodbe pacientov. Pri pisanju izhajam iz likov, ki so izmišljeni, včasih imam tudi kakšno idejo o razvoju dogodkov, ki pa jo vedno preizkušam skozi literarne osebe. No, vsaj do zdaj sem počela tako, morda se bom kdaj kasneje od oseb tudi malo odmaknila. Resnične zgodbe so že doživete zgodbe, nikoli me ni pretirano mikalo, da bi kakšno od slišanih zgodb izkoristila pri pisanju. Enkrat samkrat sem poskusila in ni bilo literarno prepričljivo.

Delate z otroki, ki doživljajo najhujše stiske – samomorilna nagnjenost, anoreksija, samopoškodbe. Je potem umetnost vaša supervizija, kanal, ki omogoča odmik od teh težkih zgodb otrok?

Omogočeni imam supervizijo in intervizijo. Tako da v bistvu imam dovolj prostora, da lahko s svojimi kolegi morebitne stiske, povezane z opravljanjem dela, na tak način razrešim. Pisanje pa je zagotovo pomemben del, skozi katerega se izražam, razmišljam o svetu, ustvarjam, se igram.

Naš poklic zahteva določene veščine, sklepam, da to velja za vse poklice, in na začetku ni povsem enostavno. Lahko se zgodi, da katero od zgodb nosiš s sabo, da kakšno situacijo sanjaš, se čez vikend spomniš na pacienta, te nanj asociira kakšno ime … Potrebuješ čas, da zgradiš svojo profesionalno celico, v kateri vse tudi ostane. Potem tudi v primeru, da v prostem času slučajno kakšna misel zaide, jo znaš preusmeriti. Seveda, če se zgodijo kakšne hujše in nepredvidene stvari, se lahko to spet zgodi, ampak je kratkotrajno in hitro lahko znova postavimo svoje profesionalne meje. Zato je ključno, da smo dovolj izobraženi. Če ne bi imela vseh znanj, pridobljenih med specializacijo, bi mi bilo zelo težko.

Maja B. Kranjc. Foto: Blaž Samec

Dejstvo je, da so stiske otrok in mladih vse hujše. Imate odgovor, zakaj je tako? Sama imam namreč občutek, da vedno bolj, ko se poglabljamo v vzgojo otrok, bolj nas skrbi, v koga bodo zrasli otroci …

In kaj vse lahko zafrknemo. (smeh)

Tako ja. Hkrati smo izgubljeni starši, izgubljeni so otroci. Kaj se dogaja?

Preprosto ne moremo mimo družbe kot širšega sistema in ne moremo mimo tega, da se svet zelo hitro spreminja, kar je za naše možgane izziv. Še nikoli v zgodovini se niso spremembe dogajale na tako dramatičen in hiter način in temu enostavno kognitivno težko sledimo. Ne glede na hiter tehnološki razvoj pa smo žal v organizaciji družbe zelo malo napredovali. Na naše odnose in splošno družbeno klimo vpliva očitna družbena razslojenost. Zdi se, da ignoriramo dedljivost revščine in da politiki ne razumejo, da v družbi, kjer toliko ljudi živi v tako slabih pogojih, tudi tisti, ki imajo največ, ne morejo živeti dobro. Kajti dobro življenje ni samo stvar financ in kaj si nekdo lahko osebno privošči. Osebno življenje je povezano s širšim družbenim tkivom.

Druga stvar je to, kar vemo o vzgoji in o čemer se današnji starši pogosto sprašujejo. Temelj sta kapitalizem in neoliberalizem, ki nas silita v to, da smo vedno bolj produktivni, vedno bolj učinkoviti. Sporoča se nam, da smo vredni samo, če proizvajamo in če so naši izdelki zaželeni. To je zagotovo nekaj, kar ne vpliva najbolje na to, kako mladi in pa tudi mi odrasli doživljamo sami sebe. Ta zorni kot zelo zaznamuje tudi vzgojo samo.

Pri samoizpraševanju staršev o tem, ali delajo prav, bi se morali starši bolj zavedati sistemskih okoliščin, ki vplivajo na to, da stvari niso v redu. To je ena stvar. Druga stvar pa je zahteva po popolnosti, s katero se srečujemo vsi – tudi otroci. Starši imamo lahko ves čas občutek, kaj vse bi morali nuditi otrokom, kako bi se morali odzivati. V resnici otrok potrebuje dovolj dobre starše, ne pa popolnih staršev. Prav tako ne potrebuje vseh stvari, o katerih nas oglasi prepričujejo, da so nujne za njegov uspešen razvoj. Odnos do potrošništva in ekološka ozaveščenost se začneta že v odnosu staršev do stvari, ki naj bi jih otrok imel. Prav tako je povsem normalno, da starši nismo vedno najbolj polni energije. Včasih kakšnih stvari ne zmoremo, včasih se ne odzovemo na tisti najbolj zaželen način. Pomembno je, da se s svojimi otroki o tem pogovarjamo, da se tudi znamo opravičiti, če nam v komunikaciji zdrsne, da ostajamo spoštljivi. Tako tudi otrokom ni treba biti popolni in ne čutijo neznosne krivde in sramu, če kaj zavozijo. Pomembno je, da smo v odnosih z otroki pristni, da nas otroci zanimajo.

Pred desetletji so imeli v ZDA na travmo osredotočeno terapijo, šlo pa je tako daleč, da so nekateri terapevti, ki so bili izučeni samo iz tega, niso pa imeli sistemskih strokovnih znanj, lahko tudi inducirali travmo tam, kjer je sploh ni bilo. Ali pa napihnili neke popolnoma vsakdanje situacije in dogodke v nekaj, kar niso bili. Nekateri ljudje so trajno prekinili odnose s svojimi starši ter šele čez desetletja ugotovili, da stvari niso bile čisto takšne, da so bili malo tudi zavedeni. Prišlo je celo do tožb. Pozorni moramo biti na zlorabe ali zanemarjanje otrok in tu mora sistem ukrepati. Nekaj drugega pa so razpoke v odnosih, ki sem jih že prej omenjala. Te se seveda dogajajo. Z nikomer nismo čisto zliti. Nikoli ne moremo nikogar zares razumeti, zares začutiti v popolnosti. Lahko seveda o tem sanjarimo, se trudimo priti kar najbolj blizu drugemu – ob upoštevanju svojih in njegovih oziroma njenih meja. V odnosih nam zato seveda marsikdaj spodleti, naša naloga pa je, da nam naslednjič spodleti malo bolje. (smeh)

Torej se lahko starši sprostimo, da vsak naš spodrsljaj še ne pomeni travme za otroka?

Poplava literature o vzgoji je sicer v redu in zagotovo je v redu, da se o tem pogovarjamo. Paziti se je treba skrajnosti. Ena je, kot ste omenili, pretirano angažirano starševstvo, kjer pač starši mislijo, da morajo vse to upoštevati in se konstantno počutijo krive in opazovane ter nadzorovane, na enak način pa sami nadzorujejo in kritično ocenjujejo svoje otroke. Ti starši vsak svoj korak spremljajo, pozabijo biti spontani ter prisotni v trenutku. Pozabijo učiti otroke, da ga kdaj tudi pobiksamo in da s tem ni nič narobe.

Na drugi strani je del ljudi, ki ima že vsega poln kufer in gre v obrambno pozicijo: »Mi pa tega ne potrebujemo. Saj so nas tudi tepli, pa poglejte, kako dobro smo izpadli.« In pač ponavljajo vzorce, za katere vemo, da so škodljivi. Tako dobimo v bistvu dve skrajni situaciji.

Verjetno se večina staršev lovi nekje vmes, razumejo, da tepež ali pa sramotenje recimo nista primerni metodi, da pa vseeno ni treba, da so popolni starši oziroma razumejo, da popolnost ni dosegljiva niti nujna.

Spomnim se očeta, ki je zelo težko sprejel, da je njegova hčerka kdaj tudi žalostna. Ko sem ga vprašala: »Kaj pa to za vas pomeni, če je ona žalostna?« je kar izstrelil iz sebe: »Da sem slab oče.« In tista deklica je bila ves čas nasmejana, ker je čutila, da se to od nje pričakuje, da ni zares dovoljeno se malo sprostiti in biti kdaj tudi jezen, žalosten, obupan, karkoli. Veliko smo se pogovarjali o tem, da moramo biti pozorni na to, kakšna pričakovanja imamo mi do sebe, ne samo do svojih otrok. Ker če smo mi tako nepopustljivi in s takimi visokimi pričakovanji do sebe … Otroci nas ves čas opazujejo. Otroci vidijo, kako smo strogi do sebe in tudi če od njih tega ne zahtevamo, bodo sporočilo razumeli. Tako da si je kar treba pustiti to grozno nepopolnost.

PREBERITE ŠE -> Ravnateljica Vrtca Kolezija: Otroci brez meja so izgubljeni – in to čutijo tudi starši

Bodimo torej nepopolni, hkrati pa malo bolj potrpežljivi. S slednjo se mi zdi, da imamo v današnjem času ogromno težav.

Kot sva prej rekli, živimo hitreje, bolj smo razpršeni, obremenjeni. Poleg tega imamo tudi odrasli telefone in računalnike, ki kvarno vplivajo na našo pozornost, kar je lahko povezano z manjšo potrpežljivostjo. Vse je hitro, vse je instant, vse je takoj. In se mi zdi, da je verjetno ritem našega časa tak, da zahteva hitre in opazne odzive. In potem, če pomislite, kakšen pa je ta odziv v odnosu do otroka? Nepotrpežljivost, vpitje, prerekanje. Včasih se je dobro upočasniti ali pa za nekaj časa kar malo ustaviti.

Doštudirali ste dramaturgijo in v enem intervjuju ste povedali, da se niste čutili dovolj kompetentni za ta poklic ob velikih imenih v gledališču. In ste šli študirat klinično psihologijo. Kaj vas je odvrnilo od gledališča?

Še kot študentko me je Dušan Jovanović povabil k resnim predstavam v SNG Drama, kar se mi je zdelo neverjetno, spraševala sem se, kako to, da je izbral ravno mene. Ko me je drugim predstavljal kot nadarjeno, to na mojem mentalnem zemljevidu ni imelo prijemališča. Meni se ni zdelo, da sem kaj posebnega naredila, da bi s tem upravičila takšne besede. In ja, vse skupaj me je malo prestrašilo. V tistem času sem šla na neko organizirano druženje mladih na Finsko, kjer sem spoznala prepletanje psihologije in gledališča. Verjetno se je neka stara ljubezen do psihologije tam ponovno prebudila in ob vrnitvi sem vpisala študij psihologije, ki me je tako potegnil vase, da se o ničemer drugem nisem več spraševala.

Potem so prišla prva leta materinstva, ko se je zdelo, da za nič več ni časa. Po koncu prve porodniške odsotnosti je bilo usklajevanje dela in družine zame zelo naporno, zato sem se med drugo porodniško odsotnostjo odločila poiskati pomoč. Stranski učinek psihoterapije je bilo zbujanje sredi noči – zbujale so me pesmi, ki sem jih morala takoj zapisati, sicer nisem mogla zaspati nazaj. Terapevtki sem rekla, da ima psihoterapija stranske učinke, in me je vprašala, česa si želim. »Pisala bi,« sem ji odgovorila. »In zakaj ne pišeš?« je vprašala. Ko pogledam nazaj, se zdi trapasto, da sem potrebovala takšno vprašanje, saj je bilo vse zelo očitno. Včasih ti morajo najbolj očitne stvari povedati drugi ljudje. Tako sem se vrnila k pisanju, najprej k poeziji, nato k prozi. K dramaturgiji, kot gledališki dejavnosti, se nisem vrnila. Ampak ni rečeno, da se kdaj ne bom.

Kot Nina v Klopotcu, ki dobi odgovor terapevtke …

Ja, te Ninine prekinitve, njene poti in stranpoti do pisanja … Lahko rečem, da je v tem iskanju med nama nekaj podobnosti.