Katja Stojnić: Nihče od nas ni zares normalen

Katja Stojnić je ena tistih radijskih voditeljic, ki ji celo prek medija brez slike uspe naslikati karizmatično podobo odprte Primorke z razpuščenimi kodri, pretanjenim čutom za sočloveka in nalezljivo ljubeznijo do svojega poklica. Na Valu 202 v podkastu Rožnata dolina neustrašno odpira prostor sogovornikom z roba, medtem ko nam v Marmeladi duhovito razgalja slovenske estradnike. In ko smo že pri marmeladi – Katja prisega na nenavadne, slojevite okuse, kar se zrcali tudi v njenem delu. Svoj glas je kot superjunakinja posodila risanki na Cartoon Network, trenutno pa z novim avdio-vizualnim projektom Koža zemlji, ki je na ogled med 4. marcem in 1. aprilom v ljubljanski galeriji Ex arte, usmerja pozornost v še eno spregledano temo – detabuizacijo staranja.

Živimo v kulturi večne mladosti, kjer so gube razumljene kot napaka v sistemu. Česa se v resnici najbolj sramujemo, ko se gledamo v ogledalo: minljivosti ali dejstva, da nismo več »uporabni« po merilih družbenih omrežij?

Ko v naravi vidimo staro drevo, lubje, ga občudujemo: "Vau, kako mogočno drevo, kako je staro!" S kakšnimi posebnimi izrastki, nenavadnih oblik se nam zdi prava umetnost! Starejše ljudi pa dojemamo povsem drugače. Zato si s fotografinjo Anjo Papugo z razstavo želiva približati in spremeniti naš odnos do staranja. Ni se nam potrebno »špikati« in delati botoksa. Sprejeti moramo to obdobje kot del nečesa, ki nas vse čaka.

No, upamo lahko, da nas čaka.

Upamo. V resnici je staranje tudi privilegij, ja. Ko sva z Anjo ustvarjali ta projekt, snemali in fotografirali starejše na domovih, v domu za ostarele, sva spoznali, da res ni enega odgovora, temveč je staranje za vsakega nekaj drugega. Spraševala sem jih, če jih je strah smrti, kako se počutijo. In odgovori so bili zelo zanimivi.

Kdo pa je vam približal starost?

Z mojo 'nono' Kristino sva si zelo blizu, ampak sem imela zelo poseben in lep odnos tudi z drugimi zdaj že pokojnimi babico in dedkoma. Vsak prosti trenutek, ki sem ga imela, sem preživela s svojimi 'nonami in nonoti'. Z ‘nono’ Vojko sva skupaj s sestro vsako jutro kafetkale in kontemplirale, 'nono', ki je bil mojster za cepljenje, me je po Istri in Krasu vozil z njegovim 'kamiončinčkom' (malim tovornjakom) cepit sadno drevje. Tudi na lov sem šla velikokrat z njim - nikoli nisva nobene živali ustrelila, sva pa skupaj opazovala naravo, sedela na drevesu cele večere in gledala navzdol, kako prihajajo jeleni ali srnjaki in se suvajo z rogovjem. Ta spomin mi bo za vedno ostal. Ko je on zbolel, sem ga s tem istim tovornjakom jaz vozila naokoli in cikel se je zavrtel. Ob odhodu nobenega od svojih starih staršev nisem bila žalostna, ker sem vedela, da sem z njimi preživela vsak trenutek, ki sem ga lahko. Srkala sem njihove modrosti. Tudi mi bomo enkrat na tem in takrat nočemo biti neuporabni. Hočemo biti del nečesa, še vedno.

Pravijo, da je proces staranja slačenje vsega odvečnega. Na katere stvari vas je morda ob vsem hitenju in dinamiki svojega življenja opomnila babica?

Vedno znova me opominja, kako pomembne so korenine, pa stik z zemljo, naravo, da si je treba vzeti čas za družino, za dober obrok in si nekaj dobrega skuhati! (smeh) Res, to je tako pomembno! Ona kuha celo jutro!

Neverjetno, kako so naši spomini povezani s hrano, kajne?

Zelo! Tista druga stvar, na katero me opominja pa je skromnost in prizemljenost! Upam, da me bo to gnalo celo življenje. Ne pohlep, temveč biti zadovoljen s tem, kar imamo.

Ampak ravno skromnost nam Slovencem običajno največkrat očitajo.

Skromnosti ne, mogoče bolj plašnost, hlapčevstvo.

Ampak, kaj je prava mera skromnosti?

Prav je, da si ponosen nase, to definitivno, v mislih pa sem imela skromnost v materialnem smislu. Da se zavedamo, da trenutno še živimo v državi, v kateri ni vojne, da se nad nami ne izvaja genocid, da lahko govorimo svoj jezik, da se ženske lahko oblačimo tako, kot si želimo, da imamo pravico do splava, da se lahko zaljubimo v tistega, ki si ga želimo. Vse to ni samoumevno. Zato se mi zdi pomembno, da se tega zavedamo, da znamo biti hvaležni za to, kar že imamo.

"Medijski svet je brutalen. Sama imam to srečo, da delam na Valu 202, ki je še vedno oaza v slovenskem medijskem prostoru in imam krasne sodelavce." Foto: Dejan Javornik

Včasih moramo, da bi to spoznali, iti ven in pogledati z distance. Tudi vi ste se v času zaključevanja magistrske naloge, pri dvajsetih, za tri mesece preselili v New Orleans. Kaj vam je dala ta izkušnja?

Zdi se mi, kot da sem skočila v neko svojo rožnato dolino, ker se res v to mesto zlivajo vsi, ki ne spadajo nikamor po Ameriki. To mesto je živo, polno kulture. Bilo je eno prvih mest, v katero so prišli zasužnjeni ljudje, ki so potem prinesli svojo kulturo iz Afrike. Tam se prelivajo kulture iz Haitija, afriških dežel, Južne Amerike, Španije, Italije, Francije. Vse te kulture se prelivajo in nastala je umetnost, ki jo srečaš na vsakem koraku. Jazz, blues in soul, ki prihajata iz domala vsakega bara, pospešujeta kreativnost in tudi jaz sem dihala s celimi pljuči. Jaz sem se tam počutila neverjetno dobrodošlo. Delala sem kot prostovoljka na radiu in kot prostovoljka v centru za brezdomce, kjer smo jim zjutraj delili hrano. Zdi se mi, da je prostovoljstvo nekaj, kar nas dela ljudi. Da ti eno drugačno perspektivo, stik z družbo, ki je ne vidiš vsak dan oziroma je niti ne razumeš. Bližje kot bomo drug drugemu, bolj ko se bomo pogovarjali z ljudmi z roba družbe, bolj jih bomo razumeli in manj bomo nestrpni.

Louis Armstrong je rekel, da če moraš vprašati, kaj jazz je, potem tega nikoli ne boš zares vedel. Je vaše življenje večji del improvizacija ali pridejo tudi deli, kjer držite ritem?

Življenje je definitivno jazz. Bi pa tudi rekla, da je najboljša improvizacija tista, ki je vnaprej dobro pripravljena. Imam disciplino, ki jo tudi moram imeti, če želim delati dve radijski oddaji, televizijske prispevke, izvajati radijske delavnice, pripravljati razstavo, pa še ostale projekte. Moram biti dobro organizirana in imeti ritem. Je pa res, da se mi tudi izven tega dogaja vse možno, v hipu si dan obrnem na glavo in grem s tokom … A vse to mora biti, mora dihati, mora dihati za kreativo. Brez nje ne bi obstajala.

A v času razcveta umetne inteligence se ravno od kreativcev zahteva zmeraj več kvantitete in posledično je manj kvalitete. Občutite to tudi pri svojem delu?

Medijski svet je brutalen. Sama imam to srečo, da delam na Valu 202, ki je še vedno oaza v slovenskem medijskem prostoru in imam krasne sodelavce. Delamo na kakovosti, ukvarjamo se z vsebino. Tu bi res rada izpostavila Nejca Jemca, ki je bil od začetka moj mentor in je urednik Rožnate doline, in mi še danes stoji ob strani, vse predebatirava, vedno se lahko obrnem nanj. Z urednikom Rokom Kuželom vsak teden posvečava veliko energije že samo izbiranju naslednjega marmeladnega gosta, kaj šele vsebini oddaje z Nino Smole. Pravzaprav mi vsi sodelavci pomagajo in jaz se nenehno učim. Vsak teden imam v studiu nekoga zanimivega, ki mi da nov zagon, mi da novo energijo, novo perspektivo. Zaenkrat mi to ni v breme, no. Pa tudi ... Sem mlada, imam energijo, bomo videli, kje bom to starejša.

"Če bi sama imela otroke, bi jih peljala v naravo, naj se družijo z živalmi, družijo med sabo, brez aparatur. Verjamem, da je težko. Prav tako ne morem stopiti v čevlje staršev, vem pa, da je tudi moja mama delala." Foto: Dejan Javornik

Ste ljubiteljica jazz festivalov. Vas pritegnejo glasba ali ljudje?

Oboje v bistvu. Glasba te popelje na nek spiritualen pobeg, hkrati pa je to tudi prostor, kjer se zbirajo ljudje, ki grejo z jazzom. Nočem reči, da jazz razumejo, ker jazz ni za razumeti, to ni racionalno. Povezuje nas svobodni duh, zato je pomembno, da se jazz festivali ohranjajo, tudi slovenski. Poleti gremo na Umbria jazz festival.

Ampak, Katja, prav 'nona' je v eni vaših prvih oddaj Rožnata dolina rekla, citiram: »Več svobode pomeni več težav!«

(smeh) Kaj to je rekla? Da smo mladi preveč svobodni ali kaj?

Ja, Da več navidezne izbire v resnici človeka omejuje.

Če govorimo o kapitalističnem smislu, definitivno. To je grozno in ne vem, kje se to neha. Ko ima otrok dvajset idej o tem, kateri sladoled si bo izbral, se mu verjetno začne mešati. In če pride do svetovnih premikov, ko ne bo več imel te izbire, mu bo blazno težko. Če pa govorimo na primer o tem, da imamo ženske več svobode, tukaj pa ne vidim težav. Mislim, da moramo poleteti in odjadrati proti obzorju! Vedno bolj.

Vas skrbi, glede na aktualno svetovno politiko, kaj se bo zgodilo z žensko svobodo?

Mogoče strahu ne bi delila po spolu. Strah me je, kaj se bo zgodilo s svobodo nasploh, hkrati pa ne bi rada hranila tega strahu. Kanalizirati ga moramo v nekaj konstruktivnega, v akcijo. Prepričana sem, da če bo prišlo do česarkoli, da bomo to premagali in se ne bomo podredili. Strah nas bo uničil, če se bomo z njim hranili. Glede na dogajanje v Ameriki, Afganistanu, v Palestini, Ukrajini, povsod so fronte, tudi v Sudanu, Jemnu ... Boriti se je treba že zdaj!

Pa verjamete, da smo ljudje proaktivni?

Obdajam se z ljudmi, ki smo se pripravljeni boriti in sem ponosna, da sem v taki družbi, kjer si dajemo upanje. Je pa treba to spraviti tudi na ostale ljudi. To je težko vprašanje, ja. Jaz upam, da smo pripravljeni na to, da se borimo. Če se nismo pripravljeni boriti niti ne za nas, pač pa za naše zanamce, za čist zrak in vodo, potem smo pač izgubili kompas in si ne zaslužimo obstajati.

V Rožnati dolini se lotevate tematik, ki jih sicer potiskamo na stran, in se pogovarjate z ljudmi, ki sicer ne dobijo glasu v medijih. Ste kdaj pri kom tudi sami občutili neke vrste oviro?

Mogoče mi je bilo najtežje, ko sem šla v zapor k sogovorniku, ki je nekoga ubil. To, da nekomu vzameš življenje, se mi zdi mračno. A sem po tem pogovoru tudi uvidela, da gre lahko tudi za nesrečne situacije. V pogovoru s tem sogovornikom sem se osredotočala na to, kako si poskuša na novo vzpostaviti življenje, kako v prvi vrsti on ne sme dvomiti vase, se smiliti sam sebi, ker ga bo to samo peljalo v neko temo. To je bil zame še en dokaz, da življenje res išče luč, išče svetlobo v vseh okoliščinah.

"Prav je, da so zahtevani slovnični standardi in tukaj imam tudi sama, vem, še veliko dela. Dajem pa prednost vsebini in naravnemu odzivu." Foto: Dejan Javornik

Kako pa smo sicer s sprejemanjem drugačnih? Zadnje čase slišim od staršev, ki svoje otroke sicer vzgajajo v duhu spoštovanja in sprejemanja vseh, da prihajajo otroci domov z ekstremističnimi idejami. Kako po vašem pristopiti do mladih, zato da bi razumeli tudi drug pol?

Ne jih pustiti na TikTok. Preprosto. Če bi sama imela otroke, bi jih peljala v naravo, naj se družijo z živalmi, družijo med sabo, brez aparatur. Verjamem, da je težko. Prav tako ne morem stopiti v čevlje staršev, vem pa, da je tudi moja mama delala. Imela je svoj fotografski studio, oče je delal na bencinski črpalki. Oba sta bila zelo zaposlena, a vedno sta našla čas zame. Z mamo sva delali žige iz krompirja in ustvarjali iz plastelina, z očetom sva hodila na koncerte in sprehode. Ukvarjala sta se z mano in sestro, kljub temu, da sta bila utrujena in nista imela energije. Odločila sta se, da bosta vzgojila otroka in sta se jima posvečala. Če se odločiš za otroka, je to tvoja dolžnost. Če ne, pa ga pač ne imeti.

Najboljša valuta je čas.

Točno tako. Ne le čas za otroke, tudi starejšim dajmo svoj čas. Saj je v resnici že vse postavljeno, TikTok in podobna družbena omrežja samo rušijo naraven cikel in zato razpada vse.

In ko sva že pri socialnih omrežjih. Tudi pristnost je redka. Čar vaših oddaj pa je ravno v tem. Kako uspete kljubovati ne ukalupljenju, temveč manevriranju med standardi, ki jih nacionalni radio od vas zahteva, in avtentičnostjo?

(smeh) Ta boj ni končan. Bijem ga vsak dan. Tudi zaradi svoje primorščine, seveda. Tu naj še enkrat omenim Nejca Jemca, ki je v tem prepoznal vrednost, ne pa napake. Celo urednik mi je zadnjič rekel: »Katja, vsi smo te kritizirali zaradi tega, da si ti v etru to, kar si, zdaj pa vidimo, da je to tvoja kakovost, tvoja prednost.« Pa tudi poslušalci Vala 202 mi pišejo: »Ej, najprej te nismo mogli poslušati, v smislu: 'Ta Primorka spet! Zdaj pa si iz tega naredila blagovno znamko!'« Jaz se spreminjala ne bom, v pristnost res močno verjamem. Prav je, da so zahtevani slovnični standardi in tukaj imam tudi sama, vem, še veliko dela. Dajem pa prednost vsebini in naravnemu odzivu. Ker menim, da se na tak način najbolj približam ljudem. Če se jim ti odpreš, se bodo tudi oni tebi.

Snemanje dokumentarnih filmov je še ena od vaših želja v prihodnosti. O posebnežih. Kdo so ti ljudje, pred katerimi si večina raje zapre ušesa oziroma pokrije oči, ki jim ne damo dovolj prostora?

Ljudje, ki jih ne razumemo, ki niso na naslovnicah revij, bodisi so finančno omejeni bodisi so v preteklosti zagrešili kakšne napake, ampak so vseeno del naše družbe. Lahko so to ljudje s težkimi boleznimi, sindromi, pred katerimi imamo strah. Če je nekdo slep ali pa gluh, je preživel raka, je invalid, se velikokrat raje sploh ne pogovarjamo z njimi, da jih ne bi užalili, v resnici pa jih s tem samo še bolj stigmatiziramo. S tem se le še napihuje neka 'normalnost' in neka idealnost, perfektnost; od videza do družbenih norm v smislu: dva otroka, hiška. To preprosto ne obstaja, to je mit. Mi smo rožnata družba, zato se moramo nehati pretvarjati, da smo normalni, ker nihče od nas ni zares normalen.