V knjigi Krožišča avtizma je Katja Stajnko skozi situacije, ki so nekaterim otrokom nekaj čisto normalnega, opisala, kako se je spoprijela z do zdaj neznanimi izzivi.
Kljub pedagoškemu znanju se je namreč znašla v slepi ulici, ko je njen otrok dobil diagnozo, ki je spremenila življenje celotne družine.
Zakaj ste se odločili, da napišete knjigo o spoprijemanju s sinovim avtizmom?
Sprva nisem načrtovala, da bom izdala knjigo, temveč sem pisala dnevnik, najpogosteje zvečer, ko sem se ubadala z določenimi čustvi in se spoprijemala s stisko. Ko se je nabralo precej materiala, sem pomislila, da bi lahko delila stisko z drugimi in morda komu, ki se je znašel v podobni situaciji, odvzela breme.
Knjiga je torej namenjena staršem, ki imajo otroke z avtizmom. V naši širši družini nihče ni razumel, s čim se spoprijemam, dokler je ni prebral.
Kakšni so bili prvi znaki avtizma pri vašem sinu?
Že zelo hitro sem začela opažati določene stvari, vendar so mi sorodniki govorili, da pretiravam in naj ne gledam nanj kot učiteljica, kar sem sicer po poklicu. Svetovali so mi, naj ga ne primerjam s starejšim sinom, da so otroci drugačni, ne nazadnje imata moja sinova različna očeta …
Zaradi tega sem zatrla dvome in pomisleke, čeprav sem še vedno opazila znake, kot recimo, da je ...
