Doktorica nanoznanosti napisala ljubezenski roman: Ideja se je rodila med hojo v hrib

Po izobrazbi in duši je kemičarka, ki že več kot deset let dela v farmacevtskem razvoju, vendar je že zelo zgodaj odkrila strast do pisanja. V njenem romanesknem prvencu Abeceda ljubezni spremljamo 33-letno Vesno - zagnano karieristko, ki je zaradi službe več let preživela v tujini. A življenje jo prisili, da se vrne v domače Železnike, kjer se zaplete v vrtinec spominov in spet prebujenih privlačnosti.

V intervjuju je Katja Rade razkrila, zakaj je v romanu posebno pozornost namenila odnosu med dvema ženskama, v kolikšni meri ji je glavna junakinja podobna in na kakšen način ji je znanstvena natančnost pomagala pri pisanju.

Ste doktorica nanoznanosti in nanotehnologije. Zakaj vas je zanimalo prav to področje?

Po osnovni izobrazbi in duši sem kemičarka, od nekdaj sem vedela, da bom delala na področju naravoslovja. Moj doktorski študij je bil povezan s področjem materialov, tako da se včasih pošalim, da sem materialistka. Ampak; šalo na stran. Že v gimnaziji mi je bila blizu ideja, da bi delala na Institutu Jožefa Stefana in doktorski študij je te sanje lahko izpolnil.

Kdaj pa ste odkrili ljubezen do pisanja?

Ljubezen do pisanja sem odkrila že zelo zgodaj; verjetno v osnovni šoli, ne samo pri pisanju spisov, ampak pri izmišljanju zgodbic, s katerimi sem krajšala čas nekaterim sošolkam. Proti koncu srednje šole se je pojavil izziv »menjave« zgodb na način, da sem od druge osebe dobila pet naključnih besed, ki jih je bilo treba vplesti v zgodbo tako, da niso delovale kot namerno vrinjene. Kasneje se je zgodilo življenje in je bilo časa za pisanje manj, potem pa smo se znašli v obdobju covida.

Nedavno ste izdali roman Abeceda ljubezni. Kako je nastala ideja zanj?

Od nekdaj mi je bilo zabavno pisati, ko se je začel covid, pa sem se ponovno udeležila ene od delavnic kreativnega pisanja in tudi, ko se je svet vrnil v normalo, nisem ostala samo pri eni. Z dveh koncev sem dobila pobudo, naj se prijavim na Ustvarjalno delavnico ljubezenskega romana, ki je potekala pod okriljem Cankarjeve založbe, vseeno pa teh izzivov nisem jemala resno, ker je moje do takrat najdaljše besedilo obsegalo sedem strani.

Na delavnicah kreativnega pisanja sem spoznala čudovite ljudi, ki so mi dali dodatno motivacijo, hkrati pa je bila to kreativna protiutež besedam, ki so nastajale znotraj delovnega časa. Pisanje je navadno označeno kot samotno delo, a vse okoli pisanja je lahko zelo družabno.

Sama ideja za roman Abeceda ljubezni je nastala pravzaprav zelo »banalno«, dober teden pred rokom za prijavo. Hodila sem na Grmado in pustila mislim prosti tek. V mrazu in med sopihanjem v klanec se je oris zgodbe pravzaprav izkristaliziral bolj ali manj sam. Zdelo se mi je, da je sama zgodba dovolj zanimiva, da bi me lahko »držala« dovolj časa, vseeno tako dolg tekst od pisca zahteva tudi časovni angažma.

Že več kot deset let delate v farmacevtskem razvoju. Kdaj ste našli čas za pisanje?

Verjetno tam, kjer ga najdejo vsi tisti, ki pišemo ob redni zaposlitvi – v prostem času. Pri pisanju prvega osnutka sem se navadno po službi usedla v kakega od lokalov, ki je bil na poti domov, iz nahrbtnika vzela e-bralnik, ki ima tudi možnost pisanja, pogovore v ozadju sem potisnila v beli šum in pisala. Kot zanimivost naj povem, da je celoten prvi osnutek napisan na roko, tako da je tudi po semantiki to res rokopis.

Vam je znanstvena natančnost pomagala pri nastajanju romana?

Mogoče mi je na neki način pomagala, po drugi strani pa lahko predstavlja tudi oviro, ker se je treba potruditi, da stavki postanejo živi in ne služijo samo sistematičnemu predajanju informacije. Moja prva zgodba, ki je nastala na tečaju, je bila dogajalno sicer v redu, čustveno pa precej prazna.

Je pa povratna informacija vzbudila željo, da bi o pisanju izvedela več in takrat sem v roke vzela tudi marsikatero knjigo, ki govori o tehnikah pisanja. To in povratne informacije tistih, ki tudi pišejo, so mi dale dodatne veščine, da je moje pisanje tako, kakršno je.

Katja Rade. Foto: osebni arhiv

Abeceda ljubezni je izšla v žanrski zbirki Razmerja Cankarjeve založbe, v kateri izhajajo izvirni ljubezenski romani slovenskih avtoric in avtorjev. Je ljubezenski roman žanr, ki vam je blizu?

Glede na to, da je ljubezenski roman žanr, ki je v svetu res dobro zastopan, je težko reči, da mi bo roman všeč samo zato, ker ima oznako »ljubezenski«. Mi je pa blizu dobro napisan ljubezenski roman, po možnosti tak, ki ni samo enoplasten, pri katerem like začutiš in zanje navijaš, hkrati pa vsebuje še kaj več kot zgolj njuno ljubezensko zgodbo.

Všeč so mi namreč romani, v katerih je dobro prikazan razvoj likov skozi čas in pa taki, kjer je skozi besedilo zaznati avtorjev smisel za humor, ne glede na žanr. Blizu so mi tudi kriminalni romani in psihološki trilerji.

PREBERITE ŠE -> Luka Bregar o prvem ljubezenskem romanu: Zaradi pogovorov z ženskami je bilo pisanje lažje

Roman ste namenili vsem tistim, ki vam med pisanjem niso pustili odnehati. Ste večkrat pomislili, da ne bi dokončali romana?

Verjetno je manj tistih, ki med pisanjem nikoli niso pomislili, da bi odnehali. Jasno, da se pojavijo tudi take misli, še posebej takrat, ko se ti zdi, da je zgodba zavila v slepo ulico ali ko uro, dve strmiš v ekran in ne veš, kako bi nadaljeval. Mislim, da je v takih trenutkih predvsem pomembno biti prijazen do sebe, sprejeti, da dan ni enak dnevu in da bo naslednjič bolje.

Hkrati s tem, ko si vzameš čas za pisanje, rečeš ne vsemu ostalemu, kar bi takrat lahko počel in glede na to, da je pisanje romana časovno precej obsežna aktivnost, je moralo biti tudi teh »ne-jev« precej. Obenem tudi ne moreš vedeti, ali bo tekst kadarkoli dobil platnice, in je to še dodatna negotovost. Kljub vsemu pa še vedno precej ljudi pisanju reče »ja«, kar dokazuje tudi število letno izdanih avtorskih knjig.

Je bilo o čem težko pisati?

Ne bi rekla, da je bil kak del, ki bi ga bilo samega po sebi dejansko težje pisati kot ostale. Vseeno je to fikcija. Mogoče tej definiciji najbolj ustreza kakršnokoli telesno zbliževanje, ker je težko najti mejo med okusnim in perverznim, hkrati pa ne sme postati preveč tehnično, ker je to najboljši recept za ubijanje vzdušja. Je bilo pa recimo precej enostavno in zadovoljujoče pisati dele o letenju, ker je to nekaj, kar tudi mene res navdušuje.

Glavna junakinja Vesna je zagnana karieristka, ki je zaradi službe več let preživela v tujini, nato pa se po spletu okoliščin vrne v domači kraj. Kako ste oblikovali njen lik?

Sama sem bolj na začetku kariere sicer razmišljala o selitvi v tujino, ni pa potem do tega nikoli prišlo. Po drugi strani, meni ni bilo nikoli treba bežati, se mi je pa zdelo zanimivo ustvariti lik, ki ima tako motivacijo, pa jo potem življenje na nek način prisili, da pride nazaj; četudi samo začasno.

Mislim, da ne glede na to, kam gremo, od samih sebe ne moremo nikoli zares pobegniti in selitev domov je bila priložnost, da glavno junakinjo soočim ravno s tem. Hkrati je geografska oddaljenost omogočila, da ni bila na tekočem s tem, kar se dogaja z ljudmi iz njene preteklosti in je po vrnitvi domov to odlična priložnost za ponovno odkrivanje.

V kolikšni meri vam je podobna?

Zdi se mi, da so liki vedno kombinacija. Nekaj mene vsekakor je v njej in v njenih izkušnjah, je pa sestavljena tudi iz drobcev drugih ljudi, ki jih poznam, del pa je tudi popolnoma izmišljen. Po drugi strani, enako velja za Živo.

Katja Rade. Foto: osebni arhiv

Vesna ima zelo zapleten odnos z mamo. Kako ste ustvarili njun odnos?

Ko v splošnem govorimo o odnosih znotraj družine, je verjetno ravno odnos z mamo tisti, ki je deležen največje pozornosti. Zdelo se mi je, da je odnos z mamo tisto, kar lahko Vesni doda še nekaj dodatne prtljage. Tudi ta odnos je nastajal precej spontano, res pa je, da v prvem osnutku nista imeli dovolj prostora, da bi ga dejansko začeli popravljati in tukaj sem jima hotela dati priložnost.

Jasno med njima ni vse razrešeno; za to je potrebno več časa in prizadevanja z obeh strani, morda pa sem ga vsaj zapeljala ven iz slepe ulice. Sama sem imela z mamo sicer res lep odnos – daleč od tega, kar sem ustvarila med vrsticami.

Ko se Vesna vrne domov, se sreča z Aronom, ki je njena mladostna ljubezen, in njegovo sestro Živo. Na kakšen način ste razvijali dinamiko njihovih odnosov – so vas liki vodili ali pa ste imeli jasno izdelan načrt, kako se bo roman odvijal?

Na začetku sem imela jasno, čeprav ne zelo podrobno, izdelan načrt, ki se je izjalovil nekje po drugem poglavju. Do neke mere je vsebina pri pisanju sicer sledila osnovnemu načrtu, večino časa pa niti ne. Je pa pisanje precej bolj zabavno, ko te vodijo liki, ker dejansko skupaj z njimi odkrivaš samo zgodbo.

Predvsem se mi zdi zanimivo to, kako so neke podrobnosti, torej »meso na okostje« prišle same od sebe in predhodno o njih nisem kaj dosti razmišljala. Tudi pisanje tega romana je bilo podobno sajenju vrečke semen presenečenja; veš, ali so v vrečki rože ali zelenjava, ne pa tudi, kaj bo zraslo, če rastline, ki vzniknejo iz zemlje, vztrajno zalivaš.

Večina ljubezenskih romanov v ospredje postavlja odnos med moškim in žensko. Zakaj se vam je zdelo pomembno, da obravnavate tudi odnos med ženskama, torej med Vesno in Živo?

Odnosi so odnosi, ne glede na to, med kom se spletejo. Po eni strani imajo vsi skupne točke, po drugi strani je vsak odnos enkraten in neponovljiv. Odlika zbirke Razmerja je tudi v tem, da četudi vsak roman obravnava ljubezensko zgodbo, pa so si te zgodbe med sabo precej različne.

V nekaterih se kot stranska zgodba pojavlja tudi odnos med dvema ženskama, vendar pa do zdaj to še ni bil zaplet, v katerega bi bila vpletena glavna junakinja. Zdelo se mi je pomembno prikazati, da je osnova za dober odnos med dvema osebama spoštovanje in priložnost za rast, ne glede na spol.

Kdo je bila prva oseba, ki je prebrala vaš roman?

Pri tem romanu ni bilo prve osebe, oziroma težko rečem, kdo je prvi prebral celoto. Med pisanjem, še posebej, ko sem prišla do kakega odlomka, pri ustvarjanju katerega sem se zabavala, sem dele pošiljala nekaj osebam, ki so imele čas in veselje do branja in spremljanja napredka.

Kakšni pa so odzivi na knjigo?

Odzivi so večinoma pozitivni. Že ko sem pisala, sem rekla, da bo uspeh, ko bo celokupni čas branja vseh bralcev, ki bodo knjigo vzeli v roke, presegel celokupni čas pisanja in urejanja. Mislim, da smo na dobri poti.

PREBERITE ŠE -> Pia Prezelj: Za sabo hočem pustiti nekaj lepega

Imate v načrtu že naslednji roman?

Poigravam se z nekaj idejami, ki se mi sprehajajo po mislih, tako da vsekakor ni izključeno, bodo pa te očitno dozorevale dlje, kot je dozorevala ideja za Abecedo ljubezni, ker sem pri njej res samo skočila noter, ne da bi vedela, kaj vse me čaka na poti. Ampak lahko rečem, da je bila pot prvenca notranje zelo izpolnjujoča, in v življenje mi je prinesla nekaj ljudi, za katere bi bila preprosto tragedija, če jih ne bi spoznala.