Ljubezen živi naprej, tudi ko osebe ni več (pogovor o žalovanju in upanju)

Ko je Katja Bricman zaradi mielofibroze - redke vrste krvnega raka izgubila sestro, je ostala tudi brez dela sebe, saj je bila njuna povezanost močna kot nit, ki je ne pretrga niti slovo.

V najtežjih trenutkih je pisala knjigo Napisano na papir, ki je namenjena vsem, ki so doživeli izgubo, obenem pa nas je z njo opomnila, da se iz bolečine in žalovanja rojeva novo zaupanje.

Zakaj ste se odločili, da boste napisali knjigo o izgubi sestre?

Knjiga je nastala iz pisem, ki sem jih pisala sestri v času njenega odhajanja. Pisma so bila izpovedna, iskrena. V njih sem jo rotila, naj ostane. Ko sem jih kasneje brala, sem začutila, da nosijo v sebi več kot le mojo bolečino.

Spoznala sem, da v teh zapisih živijo moji spomini, iskrenost, ljubezen in vez, ki ne mine. Nato sem se vrnila v najino otroštvo, k drobnim, igrivim in srčnim prizorom, ki so ostali v meni. Želela sem, da ostane del nas, hkrati pa sem s pisanjem knjige želela izraziti in predelati svojo izkušnjo izgube sestre.

Pravite, da ste se med pisanjem vrnili v otroštvo. Kakšno je bilo?

Lepo in drugačno, kot je otroštvo današnjih otrok. Veliko časa sem preživela v naravi, s sestro sva namenili ogromno časa igri, druženju s sosedi in prijatelji. Imela sem srečno otroštvo. Družina je bila pomembna vrednota.

Kakšen je bil vaš odnos s sestro?

Temeljil je na spoštovanju, iskrenosti, prijateljstvu in ljubezni. Razumeli sva se tudi v tišini. To je bila globoka, a tiha vez, ki ne potrebuje razlage.

Bili sva zelo povezani in ta povezanost me spremlja še danes, še vedno je del mene. Seveda sva imeli kdaj tudi težke trenutke, ko sva se sprli, sploh v otroštvu, a večinoma sva bili najboljši prijateljici.

Takšne vezi ne pretrga niti slovo, kajti ljubezen je tisto, kar ostane, ko vse drugo utihne. Ljubezen je močnejša od odsotnosti in živi naprej v spominih.

Kako ste se počutili, ko ste izvedeli za sestrino diagnozo?

Glede na krvno sliko so zdravniki predvidevali mieloproliferativno bolezen, v to skupino spada tudi levkemija, kar me je prestrašilo. Po opravljeni biopsiji kostnega mozga so ugotovili, da gre za mielofibrozo, ki je nisem poznala in zato sem čutila olajšanje.

Mielofibroza je namreč zelo redka bolezen, ki po navadi ne prizadene mlajših oseb, zato nisem vedela, kaj točno to pomeni. Verjela sem, da bo ozdravela.

Kljub temu sem čutila grozen strah, kot še nikoli prej v življenju. Občutila sem tudi globoko zaskrbljenost, ker ni bila prva oseba v družini, ki je zbolela za rakom. Nisem si mogla, znala in niti želela predstavljati, da bi odšla, kajti s tem bi izginil tudi del mene. Takšna misel je bila zame pretežka in si je preprosto nisem znala dopustiti.

Kakšen je bil potek njene bolezni?

Naporen, saj je počasi ožila njen svet. Veliko časa je preživela v bolnišnici, doma pa je bila v izolaciji. Vse, kar je bilo nekoč samoumevno, je postalo omejeno, a je kljub temu še vedno ohranjala tisto mirno moč, ki smo jo občudovali vsi, ki smo bili ob njej.

Katja Bricman, foto: osebni arhiv

Kako pa je potekalo zdravljenje?

Potrebovala je presaditev kostnega mozga, toda pri presaditvi lahko pride do zavrnitve darovanih celic in to se je zgodilo tudi pri njej. A nekateri ljudje so preživeli kljub zavrnitvenim reakcijam in danes normalno živijo.

Zaradi tega smo v družini ohranjali upanje. V zadnjem tednu njenega življenja so zdravniki rekli, da je le pet odstotkov možnosti, da preživi, a še vedno nismo izgubili upanja. Pet odstotkov je bolje kot nič.

Zadnji mesec je bila v umetni komi in v tem času sem jo večkrat obiskala in ji medtem pripovedovala o jeseni, o razlogih, da ostane, o njenih otrocih. Poleti mi je podarila majico z metulji, ki jo je spominjala name, zato sem na obisk v bolnišnico prišla oblečena v to majico. Rekla sem ji, naj se zbudi, da bo videla, kako mi pristaja. Do konca sem upala, da se bo zbudila.

Najbrž je bil grozen šok, ko je umrla.

Res je, čeprav so nas zdravniki na to pripravljali, ampak nikoli nisi zares pripravljen. Zaposleni v bolnišnici so bili zelo prijazni, strokovni. Nikoli ne bom pozabila, ko sem omenila, da mojo sestro pogosto zebe, in so ji prinesli dodatno odejo, prav tako so nastavili tisto radijsko postajo, ki ji je bila všeč. Vse so naredili, a žal se ni izteklo po pričakovanjih.

PREBERITE ŠE -> Tamara Zemlič Radović o žalovanju: Današnja družba beži pred težkimi občutki

Na kakšen način ste se spoprijeli z izgubo?

Izgubila sem del sebe, ne le sestre. Po izgubi je moj svet postal tih in težek, bila so obdobja zanikanja, jeze in nemoči. V tisti tišini sem se posvetila družini, veliko smo se pogovarjali, delili spomine, jokali in počasi predelovali bolečino.

Zavedala sem se, da življenje kljub vsemu teče naprej in da otroci potrebujejo prisotne ter ljubeče starše, ki zmorejo pokazati, da je mogoče živeti tudi z izgubo. Čeprav se je poslovila, še kako ostaja prisotna v naših srcih in spominih.

Pomagalo mi je vedenje, da je življenje več kot le tisto, kar vidimo. V tistem obdobju, ko sem bila zlomljena, sem iskala stvari, ki so me opolnomočile.

Kje ste torej našli uteho, ko vam je bilo najtežje?

Vse to se je dogajalo med pandemijo, ko sem bila večinoma doma z otroki in skupaj smo uteho iskali v preprostih stvareh - v naravi, sprehodih in v miru, ki ga prinesejo trenutki na svežem zraku. Vsak dan sem torej poskrbela, da smo šli ven - skupaj z neprijetnimi občutki.

Nisem želela, da se vdamo in obupamo. Opazovali smo naravo, kolesarili, v teh težkih trenutkih smo počeli stvari, ki so nas krepile.

Sprehodi, branje in pisanje knjige so mi počasi vračali občutek miru. Ob sebi sem imela družino in prijatelje, ki so mi z razumevanjem in s prisotnostjo dajali moč.

Kako vas je zaznamovala sestrina smrt?

Njen odhod me je globoko zaznamoval. Bolečina je spremenila moj pogled na življenje, hkrati pa me je naučila ceniti drobne trenutke in bližino ljudi, ki jih imam rada. Njena izguba me je oblikovala, kajti ni me samo okrepila, predvsem me je spomnila, kako krhko in minljivo je življenje.

Kot sem zapisala v knjigi, sem skozi to bolečino predvsem dozorela. Takrat ko sem dojela, se naučila in sprejela, da je čisto v redu, da nisem v redu, in vsa ta občutja tudi sprejela za svoja. Odhod ljubljene osebe boli in to je neizogiben del življenja.

Nekoč želim z mirnim srcem vedeti, da sem kljub težkim preizkušnjam zmogla in sem tudi v bolečini naredila nekaj dobrega. Zato sem s knjigo želela ljudem vliti upanje, da bodo zmogli prestati tudi najtežje trenutke.

Je sčasoma žalovanje postalo lažje?

Čeprav pravijo, da je prvo leto po smrti bližnje osebe najtežje, je bilo zame precej težje pozneje. Pred tem se nisem dovolj soočila z občutki. Vsak doživlja izgubo na svoj način. Sčasoma se navadiš, žalovanje postane del tebe in kljub temu da bližnjega ni več ob tebi, živiš naprej.

Ob rojstnem dnevu se še vedno spomnim, da mi je spekla torto, jaz pa njej jabolčni zavitek. Kadar mi je težko, se opomnim, da čeprav nje več ni, so ob meni ljudje, ki jih imam rada – otroci, starši, prijatelji, zato bom skušala preživeti čim več časa z njimi.

Po izgubi se življenje nadaljuje, zato sem se morala spoprijeti z občutki in se posvetiti otrokom, ki me potrebujejo. Ni enostavno in marsikdo se pod težo občutkov zlomi, a misel na otroke me je opolnomočila, saj sem si želela, da bodo nekega dne lahko rekli: če je zmogla mama, zmoremo tudi mi.

Katja Bricman, foto: osebni arhiv

Ste se zaradi te izkušnje odločili za študij psihoterapije?

O izobraževanju sem razmišljala že predtem, vendar so v času mojega vpisa sestri potrdili diagnozo in takrat sem se odločila, da izobraževanje prestavim za nekaj časa. Želela sem biti prisotna ob njej. Po njenem odhodu sprva nisem razmišljala o izobraževanju.

Ves svoj čas sem želela posvetiti žalovanju, družini, otrokom. Šele postopoma sem začutila, da bi mi lahko izobraževanje pomagalo razumeti lastna čustva in biti ob tem opora tudi drugim.

Kako ste doživljali pisanje – kot terapijo ali pa je bilo težko podoživeti bolečino, ki ste jo čutili ob izgubi?

Bilo je predvsem zdravilno. Pisanje mi je namreč pomagalo razumeti bolečino, jo ubesediti in ji dati prostor. Knjiga je postala način, kako ohraniti vez s sestro in hkrati sporočiti drugim, da v svoji izgubi niso sami. Pisanje sem doživela kot proces soočanja in razumevanja.

Podoživljala sem bolečino in žalost, tudi strah. Bilo je čustveno intenzivno, a je vsaka beseda postala most med izgubo in spomini, med bolečino in ljubeznijo. Proces podoživljanja mi je omogočil, da sem iz bolečine ustvarila nekaj, kar je zdaj lahko opora meni in drugim.

Kaj polagate na srce tistim, ki so doživeli izgubo bližnje osebe?

Dovolite si jokati in čutiti izgubo, kajti tudi bolečina je izraz ljubezni. Žalost nam namreč omogoča čustveno razvezavo ob izgubi. Tako tudi ne obtičimo. Povežite se z ljudmi, ki jih imate radi in ohranjajte spomine na majhne trenutke, ki bodo ostali vedno del vas. Tega vam ne more odvzeti nihče. To je vaše za vedno.

Niste sami, oporo lahko poiščete v družini, prijateljih in strokovnjakih. Če gremo naprej, ne pozabimo, saj kar je v srcu, tam tudi ostane. Živeti naprej ne pomeni, da bomo pozabili na pokojno osebo. S tem poiščemo način, kako vključiti spomine v vsakdanje življenje. Spomin na ljubljeno osebo je vedno nekaj, kar lahko nosimo s seboj in nihče ne more izbrisati tistega, kar se je zgodilo.

Se vam zdi, da se v družbi dovolj pogovarjamo o smrti ali je to še vedno tabu tema?

O smrti se v družbi premalo pogovarjamo. Obravnavana je kot neprijetna tema, zato ljudje žalovanje in izgubo nemalokrat doživljajo sami. A ravno odprti pogovori bi nam prinesli olajšanje in povezanost.

Pomembno je vedeti, da izguba ni nekaj, kar moramo nositi sami. Izguba je del življenja, o katerem je mogoče govoriti iskreno in z ljubeznijo.

Kakšen je vaš odnos do smrti?

Smrt doživljam kot del življenja, ki je skrivnosten in neizbežen. Moja duhovnost in vera v Boga, v nekaj, kar je nad nami in hkrati del nas, mi daje oporo, kar pa ne pomeni, da ne občutim bolečine ob izgubi. Smrt me opominja, kako dragoceno je življenje in kako pomembna je bližina tistih, ki jih imamo radi.

PREBERITE ŠE -> Nadja Ebner: Večkrat sem se vprašala, kako pokopati mamo, ki je še živa

Za konec me še zanima, kako vas je sestra naučila živeti, kar je tudi naslov enega od zadnjih poglavij v knjigi.

Naučila me je, kaj pomeni resnično bivati in kako v trenutku zaznati drobne radosti. Bila je nežna, ranljiva in odkrita. Bila je moja vzornica. Skozi njeno prisotnost sem spoznala, da je lepota življenja pogosto skrita v trenutku tukaj in zdaj in v iskrenih občutkih.

Po njenem odhodu sem ves čas iskala odgovore, ki se skrivajo znotraj našega srca. Naučila me je predvsem prisotnosti, pristnosti ter samozavedanja in iskrenega pogleda vase. Spoštovanje lastnih občutkov in postavljanje meja je ključ do pristnega in polnega življenja.