Katarina Kresal je v spominu ljudi še vedno zapisana kot odločna ministrica za notranje zadeve, čeprav je od takrat preteklo že kar nekaj časa. Spomnimo se je kot vztrajne, jasne, včasih tudi brezkompomisne političarke. Varstvo pravne države je še vedno njena prednostna naloga. Ko v najinem pogovoru steče beseda o človekovih pravicah in z njimi povezani svobodi, začne govoriti hitreje in glasneje, gestikulacija postane energična. Njen obraz odseva jasno stališče: svoboda je krona družbenopolitičnega miljeja. In tukaj polovičarstva ni, dasiravno jo je prav ta načelnost v preteklosti – oskrunila. Vse do posega v njeno intimnost. Vemo, o čem govori. In razumemo?
Slovenska politična krajina. Pričniva najin pogovor aktualno: zakaj se je Slovenija nagnila v desno? Kaj se dogaja z levimi volivkami in volivci, in to že kar nekaj časa?
Ja, to vprašanje je zagotovo aktualno, odgovor nanj pa ni preprost. Leve in liberalno sredinske stranke si ga že vrsto let postavljajo, pa še vedno niso našle pravega odgovora. Sama te spremembe ne dojemam kot premik v temeljnih vrednotah ljudi. Težko verjamem, da bi nekdo, ki mu je na primer varstvo človekovih pravic pomembno, to prepričanje kar opustil in se znašel med tistimi, ki nasprotujejo pravici do splava.
Levosredinski volivci so že dalj časa nezadovoljni. Zaradi vsiljene politične polarizacije so pogosto prisiljeni voliti pragmatično, ne pa nujno v skladu s svojimi željami. Posledica je, da so po volitvah vedno znova razočarani nad rezultatom lastne izbire, saj ne prinese politike, ki bi jo zares želeli. Prav ta polarizacija je iz parlamenta postopoma izrinila več progresivnih in vrednostno jasno opredeljenih strank, ki bi danes lahko predstavljale pomemben del levosredinske vladne večine. Vse to povečuje volilno abstinenco oziroma povzroča, da levosredinski/-e volivci/-ke volijo stranke, ki jim vrednostno ne ustrezajo, a ponujajo vsaj nekaj od tega, kar želijo.
