Naj prostovoljka leta 2025: Ko vidiš, kako malo loči otroka od življenja in smrti, se spremeniš

Kaja Rukav se s prostovoljstvom ukvarja že petnajst let. Kot pedagoginja in svetovalna delavka je pomagala otrokom, mladostnikom in družinami, ki so se znašle v stiski. Bila je prostovoljka v domu starejših občanov, med bivanjem v Avstraliji je pomagala v obdobju obsežnih požarov, sodelovala je pri različnih dobrodelnih akcijah, projektih za otroke in mladostnike, zbiranju pomoči ter projektih na osnovnih šolah.

V zadnjih letih pa kot prostovoljka pomaga otrokom v sirotišnici v Afriki. Njena pomoč ne pozna geografskih meja. »Ni omejena na Gambijo, Slovenijo ali katero koli drugo državo, niti na eno samo skupino ljudi. Človek, ki potrebuje pomoč, je lahko otrok v sirotišnici nekaj tisoč kilometrov stran ali nekdo, mimo katerega greš vsak dan na poti v službo,« pravi Kaja, ki je prejela tudi naziv naj prostovoljka leta 2025. 

S prostovoljstvom se ukvarjate že dobrih petnajst let. Kdo vam je privzgojil sočutje in željo, da pomagate drugim?

Sočutje, empatija in želja, da pomagaš drugim, se začne v primarni družini. Zelo pomembno je, kako si vzgojen in ob kakšnih ljudeh odraščaš. In sama sem imela neizmerno srečo.

Moja prababica je bila človek odprtega srca. Zaradi nje sem že v otroštvu spoznala, da je treba pomagati tistim, ki potrebujejo pomoč. Ne za to, ker boš nekaj dobil v zameno ali zato, ker te bo nekdo pohvalil. Ampak preprosto zato, ker je pred tabo človek in ker lahko nekaj narediš.

Prababica me je dobrodelnosti in skrbi za druge na neki način učila od rojstva, predvsem z zgledom. Tudi starša sta imela pri tem pomembno vlogo, saj imata zelo jasne vrednote – poštenost, solidarnost, spoštovanje in sprejemanje drugih. Nikoli mi ni bilo treba poslušati dolgih razlag o tem, kakšen človek naj bi bila. Veliko tega sem preprosto videla doma.

Ne nazadnje pa je bila moja sestra tista, zaradi katere sem prvič odšla v Gambijo. Takrat se mi še sanjalo ni, kako zelo bo ta pot zaznamovala moje življenje.

Prejeli ste naziv naj prostovoljka leta 2025. Kaj vam je pomenilo to priznanje?

Ogromno. In hkrati me je spravilo v precejšnjo zadrego. Predvsem zato, ker tega priznanja nikoli nisem dojemala kot samo svojega. Ko sem ga prejela, sem najprej pomislila na vse ljudi, ki so bili v teh petnajstih letih del moje poti. Na tiste, ob katerih sem odraščala, se učila, delala napake, spreminjala svoje poglede in postajala človek, kakršen sem danes.

Zato je zame to priznanje predvsem izraz velike hvaležnosti in spoštovanja do vseh njih. Do moje družine, prijateljev, mentorjev, ljudi, s katerimi sem opravljala prostovoljno delo, sodelavcev in vseh tistih, ki so me na tej poti česa naučili. Pa tudi do ljudi, ki so mi dovolili vstopiti v svoje zgodbe. Nekateri samo za nekaj minut, drugi za več let.

Če sem se v vseh teh letih česa naučila, je to, da človek zelo malo stvari naredi povsem sam. Za vsakim projektom, ki je uspel, je bilo več ljudi.

Zakaj ste se odločili, da boste opravljali prostovoljno delo v sirotišnici v Gambiji?

V Afriko sem prvič odšla na pobudo svoje sestre. Ob prihodu v Gambijo sem razmišljala predvsem o tem, kako bi se po najkrajši možni poti vrnila domov. Še danes ne znam povsem razložiti, zakaj. Vse je bilo drugačno. Glasno, vroče, nepredvidljivo. Daleč od vsega, kar sem poznala in kar mi je bilo domače.

Potem sem še isti dan stopila v sobo z dojenčki v sirotišnici. Še danes se spomnim »moje« Oumie. Majhne deklice, stare le nekaj mesecev. Stegovala je ročice proti meni, in ko sem jo vzela v naročje, se je preprosto ovila okoli mene. Ni naredila ničesar posebnega. Samo držala se me je. In v njenem objemu sem znova našla sebe. Nekaj v meni se je tisti trenutek premaknilo.

Vse tisto, kar me je še nekaj ur prej plašilo, motilo in zaradi česar sem si želela pobegniti, je nenadoma izgubilo pomen. Kot da je tisti objem podrl vse zidove, ki sem jih ob prihodu postavila okoli sebe.

Prvič sem zares pogledala ljudi pred sabo, predvsem otroke. Ne da bi to takrat sploh vedela, je del mojega srca ostal v tisti sobi v sirotišnici.

Kako je potekalo vaše delo v sirotišnici?

Precej manj romantično, kot si ljudje včasih predstavljajo prostovoljstvo v Afriki. Delo v sirotišnici vključuje previjanje, hranjenje, kopanje, preoblačenje in crkljanje dojenčkov. Pa tudi igranje z otroki, poučevala sem jih in z njimi ustvarjala, pomagala sem jim pri šolskih obveznostih, deliti hrano in vedno znova iskati rešitve, ko zmanjka nečesa, kar bi moralo biti otroku samoumevno.

Predvsem pa je pomembno podariti otroku čas. V okolju, kjer je otrok veliko, odraslih rok pa premalo, je včasih največ, kar lahko daš, prav to, da se za nekaj trenutkov ustaviš samo ob enem. Da ga vzameš v naročje, mu prisluhneš in se z njim smejiš. Toda zelo hitro sem spoznala, da se moje delo ne konča pri vratih sirotišnice.

Kaja Rukav, foto: osebni arhiv.

Kaj vse ste torej še počeli?

Sčasoma je prostovoljno delo vključevalo tudi iskanje zdravnikov, vožnjo v ambulante in bolnišnice, tekanje od ene lekarne do druge, iskanje zdravil, organiziranje pregledov in zdravljenj ter zbiranje denarja. In z vsem tem so prišle tudi odločitve, za katere si nikoli nisem predstavljala, da jih bom morala kot prostovoljka sprejemati.

Najhuje je takrat, ko pred sabo nimaš le enega bolnega otroka, ampak več. Ko so sredstva omejena, potrebe pa niso. Ko veš, da vsi potrebujejo pomoč, pa je v tistem trenutku ne moreš zagotoviti vsem.

Takrat sem se soočila z zelo težkimi vprašanji - kako se odločiš, kateremu otroku boš plačal zdravljenje najprej? Kdo je dovolj bolan, da ne sme čakati?

Mislim, da me na takšne odločitve ne bo nikoli mogoče zares pripraviti. Včasih pomoč pomeni, da narediš nekaj velikega – organiziraš zdravljenje v drugi državi, zbereš več tisoč evrov, iščeš zdravnike, bolnišnice in rešitve ter vztrajaš, dokler jih ne najdeš.

Drugič je pomoč skoraj neopazna – ko sediš ob otroku z visoko vročino, nahraniš dojenčka, ki nima dovolj moči, da bi sam pil … Sčasoma sem dojela, da pomoč ni vedno v tem, koliko lahko narediš. Včasih je največ, kar lahko človeku daš, to, da si v njegovem najtežjem trenutku ob njem. Morda je prav to največji del mojega dela v sirotišnici –  da sem tam. In da ostanem tudi takrat, ko postane težko.

PREBERITE ŠE -> 94-letna Slovenka Živka Črnivec o življenju v Afriki: Dogajale so se sila nenavadne stvari

Kako vas je ta izkušnja zaznamovala?

Takšne izkušnje te spremenijo. Počasi porušijo marsikaj, v kar si prej verjel, in predvsem zabrišejo tisto lepo, skoraj otroško iluzijo o pravičnem svetu. O svetu, v katerem imamo vsi vsaj približno enake možnosti, če se dovolj trudimo. O svetu, v katerem se dobre stvari dogajajo dobrim ljudem in v katerem bo za bolnega otroka nekdo preprosto poskrbel.

Potem pa spoznaš otroka, ki se je rodil na »napačni« strani sveta. In začneš razumeti, kako zelo lahko nekaj, na kar nihče izmed nas nima vpliva – kraj, kjer se rodiš – določi, kakšne možnosti boš sploh dobil - ali boš hodil v šolo, ali boš imel dovolj hrane, ali bo iz pipe pritekla pitna voda. In včasih celo, ali boš preživel bolezen, ki bi bila nekje drugje povsem ozdravljiva.

Ob tem se neizogibno spremeni tudi tvoje merilo za pomembne stvari. Ko dovoljkrat odpreš pipo in iz nje ne priteče nič, je tudi doma ne odpreš več povsem enako. Ko vidiš otroka, ki se iskreno razveseli enega samega kolobarčka mandarine, začneš drugače gledati na svoje polne hladilnike.

Ko stojiš pred bolnišnico z bolnim otrokom v naročju in veš, da vprašanje ni samo, kaj mu je, ampak najprej, ali imaš dovolj denarja, da ga bodo zdravili, začneš povsem drugače dojemati privilegij zdravstvenega sistema, ki smo ga vajeni v Sloveniji.

In ko enkrat vidiš, da je lahko meja med življenjem in smrtjo otroka nekaj deset ali nekaj sto evrov, denar zate nikoli več ni samo številka.

Kaj najbolj potrebujejo otroci, ki ste jih spoznali v sirotišnici?

Če govorimo o vsakodnevnih potrebah, je odgovor precej konkreten: hrano, pitno vodo, mleko za dojenčke, zdravila in dostop do zdravljenja. Starejši otroci potrebujejo plačane šolnine, uniforme, čevlje, šolske potrebščine in predvsem možnost, da kljub okoliščinam, v katerih odraščajo, dobijo priložnost za izobraževanje in nekoč za samostojno življenje.

Vse to so stvari, pri katerih lahko pomagamo. Lahko kupimo vrečo riža, mleko,, zdravilo, plačamo zdravljenje ali šolnino, prinesemo oblačila in čevlje …

Če bi morala na vprašanje, kaj otroci v sirotišnici najbolj potrebujejo, odgovoriti samo z eno besedo, bi rekla: človeka. Zanesljivo osebo. Torej nekoga, ki ne pozna samo njihovih imen, ampak jih resnično poznajo.

Otroci potrebujejo predvsem občutek varnosti - da jim ni treba ves čas preverjati, ali bo nekdo jutri še tam. Potrebujejo nekoga, ob komer lahko varno odraščajo. Nekoga, ki pride in ostane.

Ste kdaj čutili nemoč, ker ne morete pomagati vsem otrokom?

Nemoč je verjetno občutek, ki ga v Afriki najtežje sprejmem. Ker težava največkrat ni v tem, da ne veš, kaj bi bilo treba narediti. Veš. Pred tabo je otrok, ki potrebuje zdravljenje. Drugi potrebuje hrano. Tretji šolnino. Četrti operacijo. Rešitve pogosto obstajajo. Težje je sprejeti, da v nekem trenutku preprosto nimaš dovolj možnosti, da bi pomagal vsem.

In potem se znajdeš pred vprašanji, pred katerimi se človek nikoli ne bi smel znajti. Kdo lahko počaka? Kdo ne more? Kaj je v tem trenutku bolj nujno – zdravljenje enega otroka ali hrana za trideset drugih? V takšnih trenutkih se počutim zelo majhno.

Toda spoznala sem, da nemoč ne pomeni vedno, da ne moreš storiti ničesar. Včasih pomeni samo, da ne moreš storiti vsega. In to skušam sprejeti.

Ne morem pomagati vsem. Ne morem obljubiti, da bo imela vsaka zgodba srečen konec. Lahko pa naredim vse, kar je v moji moči, za otroka, ki je v tistem trenutku pred mano. Vseh ne moremo rešiti. Toda za tistega enega, ki ga uspemo, je to vse.

Kaja Rukav, foto: osebni arhiv.

Kako pa je nastala ideja za projekt Pisma iz sirotišnice, s katerim skozi zgodbe, zapise in pogovore približujete življenje otrok, družin in ljudi, ki jih svet pogosto spregleda?

Iz občutka, da vseh teh zgodb ne želim vedno znova odnesti samo domov. Ko sem se vračala v Slovenijo, sem v sebi nosila toliko obrazov, imen in trenutkov. Ljudje pa so pogosto poznali predvsem eno besedo – »sirotišnica«. Besedo, za katero se hitro skrijejo posamezni ljudje.

Za njo niso videli Oumie. Samsana. Lamina. M. Niso poznali njihovih majhnih zmag, strahov, norčij, bolezni, želja in sanj. Niso vedeli, kdo se najglasneje smeji, kdo vedno prvi priteče po objem, kdo si želi hoditi v šolo in za koga smo celo noč trepetali, ali bo dočakal jutro. Želela sem jim dati prostor.

Ne za to, da bi jih ljudje pomilovali. Ravno nasprotno. Želela sem, da za besedo sirotišnica vidijo otroke. Vsakega s svojim imenom, značajem, preteklostjo in prihodnostjo. Da njihove zgodbe niso samo zgodbe o pomanjkanju in težkih življenjskih okoliščinah, ampak tudi o odraščanju, odnosih, smehu, pogumu, majhnih zmagah in upanju. Tako so nastala Pisma iz sirotišnice.

Kako pogosto se vračate v Afriko?

To je odvisno od službe, drugih projektov in življenja, ki ga imam v Sloveniji. Imam pa veliko srečo, da se mi odpirajo tudi različne priložnosti in projekti, ki mi omogočajo, da strokovno delo na področju pedagogike, sociologije, izobraževanja in dela z otroki povezujem tudi z delom v različnih afriških okoljih. In to je zagotovo smer, ki jo želim razvijati tudi v prihodnje.

Pomembno je tudi, da ne prihajam samo za kratek čas. Ko nekje ostaneš dlje, začneš okolje spoznavati precej drugače. Ne samo skozi prostovoljstvo ali posamezen projekt, ampak skozi vsakdan, odnose in ljudi.

Ste kdaj razmišljali, da bi se preselili v Afriko?

Ne, a ne zato, ker Afrika ne bi imela izjemno pomembnega mesta v mojem življenju. Ravno nasprotno. V zadnjem času sem imela možnost tam živeti tudi daljša časovna obdobja – nazadnje skoraj devet mesecev – in Afrika se je na neki način zelo globoko zasidrala v moje srce.

Je celina, na katero se bom vedno vračala. In verjamem, da bom v njej vedno našla svoj košček doma.

Toda velik del mojega doma je v Sloveniji. Tukaj so moja družina in prijatelji, pa tudi moje delo, projekti, otroci in mladostniki, s katerimi delam, brezdomci, s katerimi sodelujem že leta, in toliko odnosov, ki so prav tako pomemben del mene.

PREBERITE ŠE -> Ana Tasič, borka za človekove pravice: Ko enkrat to doživiš, ne moreš biti več tiho

Kako po vseh teh izkušnjah gledate na življenje – kaj vas je izkušnja s prostovoljnim delom naučila?

Predvsem to, kako veliko stvari jemljemo za samoumevne, ker jih nikoli nismo izgubili. Vodo, hrano, možnost zdravljenja in izobraževanja, varen dom …

Ko nekaj časa živiš in delaš v okoljih, kjer nekatere od teh stvari niso vedno zagotovljene, se tvoje merilo za pomembno počasi spremeni.

Zdaj pogosteje opazim in cenim majhne stvari. Kozarec vode, ko sem žejna. Poln hladilnik. Zdravilo, ki ga lahko preprosto kupim. Možnost, da pokličem človeka, ki ga imam rada. In predvsem ljudi.

Vedno bolj se mi zdi, da na koncu življenje sestavljajo predvsem odnosi in tisti drobni trenutki, ki jih tako radi prestavljamo na pozneje, ker mislimo, da imamo zanje še ogromno časa.